Morda bo spet treba napolniti Kongresni trg

Pred manj kot dvema tednoma ste nastopili na t. i. kolesarskem protestu. Rekli ste, da smo se ob pandemiji covida-19 naučili, kako zelo potrebujemo javno zdravstvo, oblast pa kaže željo, da ga privatizira. Postavili ste trditev, da je javno zdravstvo »merska enota« za slovensko demokracijo in državo. Kako je po številnih ukrepih položaj videti danes?

Po vsem svetu je javno zdravstvo ob spopadu s pandemijo še enkrat dokazalo svojo prednost pred zasebnim. Sistemi, ki slonijo na zasebnih izvajalcih, so se zlomili celo v bogatih državah, pri nas pa je javni sistem zdržal kljub finančni in kadrovski podhranjenosti. Razlika se je pokazala zlasti pri sposobnosti hitrega organiziranja: to lahko primerjamo z vojsko, ki je ni mogoče sestaviti iz zasebnikov, ko je napadalec že prestopil mejo. Tudi sam, ki razmere poznam, sem občudoval odziv zdravstva, ki je brez obotavljanja začelo izvajati aktivnosti za zajezitev epidemije. Javni sistem ima v nasprotju z zasebnim vgrajeno poslanstvo, da služi vsej skupnosti, in to v primeru nuje brez pogojevanja s plačilom. Zasebni izvajalci so se ponekod tedne dolgo pogajali o cenah novih storitev in nadomestilu izpadlih dohodkov, zasebne zavarovalnice niso hotele plačevati zdravljenja bolezni, ki je ni bilo v zavarovalni polici, zasebni laboratoriji (kjer so države to dejavnost že prej predale zunanjim izvajalcem) so si razdelili milijarde javnega denarja in nato vsevprek in brez zbiranja podatkov opravljali testiranja ...

Vse to je logična slika delovanja zasebnega sistema, ki se je sicer sposoben posvetiti posamezniku, če za njim vidi plačilo, ne pa tudi za spopad z boleznijo, ki prizadene vso družbo. Za zahvalo je naša oblast izustila nekaj neiskrenih in solzavih pohval, nato pa je ponovno prevladala retorika, da nas iz zagat s čakalnimi dobami lahko izvleče samo zasebno zdravstvo. Borba za privatizacijo in s tem za zdravstvene milijarde je z epidemijo dobila celo pospešek.

Velika večina zdravnikov vendarle še vedno pripada javnemu zdravstvu …

Res je: pravih zasebnih zdravnikov, sem ne štejem koncesionarjev, je tridesetkrat manj kot javnih. Absurdno je od te peščice, ki je za nameček prav tako kot javni zdravniki polno zaposlena, pričakovati krajšanje čakalnih dob. Res je, da v krizi šteje vsak posameznik, vendar je število dodatnih storitev, ki so jih sposobni opraviti javni in zasebni zdravniki, odvisno od njihovega števila in dodatna sredstva za skrajševanje čakalnih dob bi morala upoštevati to dejstvo. Vprašal bi se, zakaj ti zasebniki ne rešujejo zdravstva zdaj, ko zaradi epidemije javni sistem poka po šivih.

Ali tridesetkrat manjše število zasebnikov res lahko škoduje javnemu zdravstvu? Simptom česa, po drugi strani, so torej ti pritiski zasebnikov, ki so tako močni, da odpirajo oči in ušesa samega vrha vlade?

Zasebniki pridobivajo javni denar s pomočjo zaposlenih v javnem sistemu, tako imenovanih dvoživk. Samo v ljubljanskem UKC je lani 599 zdravstvenih delavcev prosilo za dovoljenje za izvajanje zdravstvene dejavnosti zunaj javnega sektorja. To se dogaja zato, ker toga določila o nagrajevanju ne vzpodbujajo popoldanskega dela v javnih zavodih in dobesedno porivajo javne delavce k zasebnikom, kjer so bolje plačani. Zasebniki tako lahko ponudijo več storitev in javni denar se vse bolj seli v zasebni sistem. Pri tem ne gre samo za konflikt interesa, ki ga tržno gospodarstvo nikakor ne bi trpelo, temveč tudi za to, da je zdravnik iz javnega zavoda, ki želi čim več ur oddelati pri zasebniku, vedno manj zavezan poslanstvu svoje ustanove: od tega, da je manj zainteresiran za raziskovalno in pedagoško delo, do tega, da zavrača dodatno delo, s katerim bi v lastni ustanovi pomagal skrajševati čakalne dobe. Da takega dogajanja oblast ne preprečuje, temveč celo podpira, dokazuje, da imajo interesi zasebnikov prednost pred javnim sektorjem. Mi trdimo, da pomeni ob enaki količini denarja povečevanje deleža zasebnih izvajalcev načrtno izpodjedanje javnega sistema.

Rekli ste »mi trdimo«. Kdo ste to »mi«?

To smo državljani, ki se že vrsto let povezujemo v različnih civilnodružbenih skupinah in ob različnih prelomnih družbenih dogodkih javno nastopamo z izjavami, apeli in predlogi drugačnih rešitev. Ob spoznanju, da v Sloveniji pod sedanjo vlado prihaja do erozije demokracije in pravne države, smo pripravili dokument z naslovom Izhodišča za program zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo, s katerim pozivamo vse demokratične sile v državi, zlasti parlamentarne stranke, k zavezništvu za obnovo demokracije in solidarnosti in predlagamo usmeritve za nastanek države, v kateri hočemo živeti. Dokument smo kot osnutek že predstavili opozicijskim strankam. V zadnjem tednu je končno verzijo podprlo 137 uglednih posameznikov, pretežno akademikov in znanstvenikov, pa tudi umetnikov, gospodarstvenikov in politikov. V zadnji različici jo predstavljamo javnosti in pošiljamo vsem poslancem državnega zbora.

Kakšna pa je posebnost tega dokumenta?

Če opišem nekoliko vzneseno: gre za dokument, ki predlaga temeljit zasuk v delovanju in usmeritvah države. Je zasnova nacionalnega programa, ki ga nimamo. Ima dva glavna cilja: prvi cilj je obnova in prenova načete demokracije in pravne države, drugi cilj pa krepitev socialne države in družbene solidarnosti. Ta opis sicer zveni kot program levice, vendar je njegov domet mnogo širši: gre za program, ki bi lahko povezal večino državljanov pod geslom svetovnih protestov izpred nekaj let: 99 proti 1.

Dokument naslavlja tudi problematiko nespoštovanja ustave in pravne države?

Da, tu se povsem sklada s programom, ki so ga predstavili Jože P. Damijan in sodelavci. Naša ugotovitev je, da se kršijo ključna določila ustave in da se zakonodaja sproti prilagaja potrebam oblastnikov, ob tem pa ne obstajajo ali pa nihče ne aktivira orodij, ki bi te pojave preprečevali. Slavni sistem preverjanja in ravnovesij, ki naj bi ga zagotavljali trije neodvisni stebri oblasti, ne deluje: izvršilna veja poveljuje zakonodajni in omalovažuje sodno, vse to pa omogoča neprestane ekscese, katerih končna žrtev so državljani. Država državljanov se spreminja v karikaturo, ki je za veliko večino ljudi nesprejemljiva in si je v časih osamosvajanja niso predstavljali niti v najbolj morastih sanjah.

Je to dogajanje, ki ga danes pooseblja premier Janša, programsko ali gre le za spontani populizem?

Pri Janši je zelo razvidno, da gre za zavesten program, podrejen cilju, kako ostati na oblasti in si jo prisvojiti v največji možni meri. Očitno je prišel do zaključka, da so mu demokratične poti osvajanja oblasti zaprte in da mu edino možnost daje vzpostavitev avtokratskega režima po Orbánovem vzgledu. Ampak tudi če Janše ne bi bilo, bi mnoge druge stvari lahko bile enako slabe. Imeli bi sicer formalno demokracijo, toda danes je taka demokracija na primer v ZDA ali Veliki Britaniji pa tudi v drugih državah zelo vprašljiva, saj volivci ne odločajo o ljudeh, ki jim bodo vladali, o tem odločajo stranke. Da niti ne omenjam stanja demokracije v času od enih do drugih volitev.

Mučno je doživljati, kako so vsakič znova predvolilni programi, ki obljubljajo skrb za ljudi, po volitvah pospravljeni v predale, v ozadju večine zakonov in ukrepov, ki se sprejemajo, pa so prav prozorno razvidni interesi posameznikov in lobijev. Zato ni dovolj, da dosežemo sestop Janše z oblasti, nova vlada se mora programsko zavezati, da se bo odkrenila od neoliberalizma, privatizacije družbene lastnine in javnih sistemov ter prevlade kapitala nad delom ter omogočila polno delovanje pravne in socialne države. Skratka: da bo začela uresničevati program, ki bo državo vrnil ljudem.

Premier Janša je bržkone hitro in lahko razložljiv. Vprašanje je, ali sam nadzoruje vse procese. Že pri ministru za zdravje Gantarju je vtis, da pobuda za vpoklice zasebnega sektorja v javni zdravstveni prostor ne prihaja od njega, temveč od zunaj. Kot da ne bi odgovarjal premieru, temveč nekomu od zunaj. Kot bi bil »centralni komite« v pomembnih stvareh države izven parlamenta in vlade …

Ta nekdo zunaj je kapital. Ta je resnični vladar v večini držav: odločajo torej ljudje, ki niso bili nikoli izvoljeni in jih večina volivcev ne pozna. Politiki so željni njihovega denarja, oni pa političnih odločitev, ki podpirajo njihove interese. Tudi EU kot svetovni prototip socialno naravnane družbe je v zadnjih desetletjih popustila kapitalu. Značilni sta na primer njeno neukrepanje ob davčnih utajah mednarodnih korporacij in sprenevedanje ob davčnih oazah. Kapital podpirajo ali pustijo pri miru skoraj vse stranke, zato bi bilo zanimivo poznati odgovor na vprašanje, zakaj so mu praviloma bolj všeč avtokratski kot »demokratični« politični voditelji. Verjetno zato, ker avtokrat, v katerega se spreminja Janša, lažje in brez predsodkov izsili zakonodajne spremembe po meri kapitala. Področja, ki so avtokratu nujno potrebna za politično preživetje in dominacijo, pa kapitala ne zanimajo, zato je simbioza zagotovljena.

V prejšnjih sklicih so nasproti Janše stale stranke, ki so se izkazovale kot alternativa proti njemu. In vendar se zdi, da so na enak način tlakovali pot kapitalu.

Res je. Zakaj je tako, sem skušal pojasniti v prejšnjem odgovoru. Naj navedem konkreten primer. Dvajset let spremljam pod različnimi oblastmi poskuse spreminjanja zdravstvene zakonodaje. Doživljal sem nenadne popolne zasuke v stališčih posameznih poslancev in strank ali pa navidezno trajno podporo ob nenehnem postavljanju ovir. Utemeljeno domnevam, da je na delu korupcija. To je razlog, zakaj je tako malo sprememb v korist malega človeka: ne more jih plačati.

Ali pa davčne reforme zadnjih let! Razglašali so jih kot izboljšanje finančnega položaja srednjega sloja, zlasti mladih izobražencev, da ne bi pobegnili v tujino. Dobili pa so deset ali dvajset evrov na mesec, nekaj sto evrov pa je šlo tistim z najvišjimi dohodki, ki nikakor ne bežijo v tujino. Davčni svetovalec Janševe vlade je v svoj program debirokratizacije mimogrede vtaknil uvedbo socialne kapice, ki bo trinajst tisoč ljudem s plačo nad šest tisoč evrov poda

na voljo dve utopiji – ali se ne bi raje oprijeli tiste, ki v primeru uresničitve rezultira v boljšem življenju na varnem planetu in ne v propadu sveta, kot ga poznamo?

Pa tudi če še ne bo tako kmalu konca sveta, kako bo Mramor dokazal, da povečan BDP ne bo odtekel v profite multinacionalk, ki nas kupujejo ali so nas že kupile?

Za alternativno pot razvoja se bodo morale odločiti stranke, ki jih imamo v parlamentu. Karkoli si že mislimo o naših poslancih, samo oni imajo vzvode za spremembo vlade in spremembo poti, po kateri stopamo.

Ali se torej Gibanje za demokratično in pravično Slovenijo skuša podpisati pod nov ali obnovljen razsvetljenski program? Pod moderno in razsvetljeno državo?

Ob tem vprašanju se počutim kar preveč počaščenega. Ostal bom na tleh: res gre za ambiciozno besedilo, ki pa ga za zdaj lahko opredelim le kot program v nastajanju. Pisci si želimo, da bi s pomočjo drugih, ki doslej še niso prispevali svojih pogledov, tudi politikov, prišli do nacionalnega programa, ki bi vzdržal in bi bil vodilo za daljše obdobje, kot je mandat ene vlade. Njegovih usmeritev ni mogoče uresničiti v kratkem času, potrebno pa jih je začeti uresničevati takoj. Ta začetek smiselno določa Damijanov program.

Obnoviti je treba torej nacionalni program? Obnoviti pomen slovenske države kot varuha jezika in kulture?

vedno dela en korak naprej in enega nazaj, čeprav je dovolj velika tvorba, da bi bila tudi samozadostna, če bi s svojimi pozitivnimi reformami doživela nasprotovanje preostalega sveta. Pričakoval bi torej več poguma. Začel ji bom verjeti, ko bo okrepila svojo medlo borbo z utajami davkov velikih korporacij in z davčnimi oazami. Ali ko bo sposobna priznanja, da tudi v okviru EU bogate države bogatijo na račun revnejših, in bo utišala kričanje bogatih, da jih revnejše izkoriščajo. Upam, da bo uresničila svojo namero, da bo kreditiranje članic pogojevala z vladavino prava v teh državah. Upam, da bo socialni damping zavrla na pravi način: tako, da bo terjala za vse migrante, ki jih zaposluje, in delavce držav, s katerimi trguje, izenačitev ekonomskih in socialnih pravic z domačimi delavci.

Bi morala nekaj storiti tudi na področju zdravstvenih pravic? ugotovili, da za pobudama zavezništva in koalicije stoji večina državljank in državljanov. Čeprav se ob podobni enotnosti ob drugih vprašanjih v preteklih letih politika pogosto ni odzvala, obstaja možnost, celo verjetnost, da bo tokrat drugače. Nastajajoči avtoritarni režim namreč ogroža tudi obstoj strank.

Če se osredotočiva na moment enotnosti: nekaj se je zgodilo, da se je pojavila potreba po enotnosti, po večji obtežitvi nacionalne ustavne države, ki ima tudi kulturni karakter?

To bi lahko primerjal z erupcijo enotnosti konec osemdesetih let, ki jo je sprožil občutek ogroženosti pred večinskim narodom v tedanji državi, čeprav je bilo potencialnih razlogov, ki bi lahko pripeljali do strnitve državljanov Slovenije, veliko in so bili zgodovinsko starejši. Potrebna je bila kaplja čez rob, da je prišlo do množičnih zborovanj na Kongresnem trgu. Tudi zdaj narašča občutek ogroženosti zaradi obnavljanja enoumja in represije, ki tokrat ne prihaja od zunaj. Če se politika ne bo odzvala, bodo morda Kongresni trg spet napolnili desettisoči in znova zahtevali državo, o kateri so sanjali pred tridesetimi leti.