Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Zdaj ko se vsi zavedamo apokalipse, se veselo lotimo iskanja dobrih rešitev
Olivier Blond je direktor nacionalnega združenja za izboljšanje kakovosti zraka Respire. O okoljskem zdravju predava na Katoliški univerzi v Parizu, med drugim je tudi avtor knjige Pour en finir avec l'écologie punitive (Opraviti s kaznovalno ekologijo, založba Grasset, 2018).
Začniva tako: dihamo, čeprav ne več. Pariška županja Anne Hidalgo je v knjižici Respirer (Dihati, založba L'Observatoire, 2018) poudarila, da zaradi onesnaženega zraka ne bomo umrli jutri, ampak se prehitro poslavljamo že danes. Kakšen zrak dihamo?
Onesnaženost zraka je osrednja, in vendar nevidna zdravstvena kriza tako v Franciji kakor drugod po svetu. Da jo oblasti zanemarjajo, je očitno sploh sedaj, ko se širi covid-19 in lahko spremljamo, kako zavzeto se zmorejo mobilizirati v nekaterih državah in kaj vse so ljudje pripravljeni žrtvovati: recimo, ko je bilo spomladi zapovedano strogo ostajanje doma in so bile popolnoma ustavljene vse ekonomske dejavnosti. Nočem kritizirati, samo opozarjam na različne standarde pri pristopanju k problematikam. Zaradi onesnaženega zraka umre po vsem svetu sedem milijonov ljudi na leto, kar je precej več, kot je žrtev covida-19. Tako veliko jih izgubi življenje vsako leto.
Kakor je brati, jih umazan zrak samo v Franciji pokonča približno 48.000, mar ne? Študije dajejo različne rezultate, a mogoče je reči, da je vsakoletnih žrtev med 48.000 in 76.000, torej precej več, kot jih je doslej umrlo zaradi novega koronavirusa. [Po svetovnem števcu je ta vzel življenje okrog 33.000 Francozom.]
Pred nedavnim ste za francoski HuffPost opozorili, kako korenito vpliva virus na naše življenje in zdravje; a ne le v slabem, ampak tudi dobrodejno. Med karanteno se je prečistil zrak, ljudje se po novem več premikajo s kolesom, tudi kolesarskih stez je vedno več. Okolje obremenjujejo manj, ker delajo na daljavo. Nekateri so se zato že preselili iz mesta na obrobje ali povsem na deželo. Koliko nas covid-19 dolgoročno spreminja?
Družbe se v krizah velikokrat preobražajo in tako tudi covid-19 povzroča korenite spremembe v vedenju ljudi. O nekaterih se nam je še pred pol leta zdelo, da jih ni mogoče doseči: uporaba kolesa je, recimo, zdaj eksplodirala. Razna združenja so si dolga leta zaman prizadevala za več kolesarskih stez, potem pa smo jih bili v dveh tednih sposobni urediti po domala vsej državi ... Neverjetno, kaj vse je mogoče. Tudi delo na daljavo se je še ne tako dolgo nazaj marsikomu zdelo bizarno in nasploh ni bilo najbolje sprejeto v podjetjih: povezovali so ga z ljudmi, ki niso ravno zavzeti delavci, češ da se raje ukvarjajo z otroki ... Delati od doma ni bilo povsem normalno, tudi videokonference prek skypa ali zooma niso bile običajne, zdaj pa so norma. Celo nasprotno, za sestanek v živo je treba imeti po novem zares dober razlog. Seveda nas kriza plaši in povzroča veliko slabega, mnogim je, na žalost, vzela življenje, toda planetu in družbam je prinesla tudi marsikaj dobrega. Bomo videli, ali se bodo te izjemno globoke spremembe ohranile dolgoročno.
Spremembe niso nikoli za vse, vsi ne morejo delati na daljavo, na primer. Vedno se vzpostavijo razmerja neenakosti.
Na daljavo je mogoče že zdaj delati v storitvenem sektorju in tudi v prihodnje bo tako. V velikih mestih, kakršen je Pariz, še v drugih metropolah po svetu in na gosto poseljenih urbanih območjih predstavljajo storitve visok delež dejavnosti. Hkrati so to predeli, kjer je zrak najbolj onesnažen, zato posledice novega načina dela nikakor ne bodo zanemarljive. Saj je čisto enostavno: če en dan v tednu opravljate službo doma, se za petino manj premikate in manj onesnažujete, dva dneva sta že štirideset odstotkov. Učinek bo v resnici gromozanski, četudi ne bomo ves čas delali od doma. Želim si, da nam niti ne bo treba, saj nas bo začelo pestiti kup drugih problemov, povsem človeških in družbenih. Toda občutno povečanje, kakršnemu smo priča danes, bo nujno, če bomo hoteli izboljšati kakovost zraka ... Kaže poudariti, da bi se v zdravstveni krizi ogromno ljudi, če bi morali še naprej sedeti v pisarnah in delovnih prostorih podjetja, v službo vozilo s svojimi avtomobili, saj jih je zaradi covida-19 strah uporabljati javni promet; uporaba javnih prevoznih sredstev se je zmanjšala kar za 40 odstotkov. Posledično bi povsod nastajali strašni zastoji.
Neredki so se, kakor omenjate v članku, že odločili za selitev na obrobje mesta ali celo na deželo. Zanimivo je, da je ob pomladni razglasitvi pandemije in karantene kar desetina Parižanov – po nekaterih podatkih pa še precej več – nemudoma spakirala kovčke in se odpravila v svoje počitniške hiše.
Obstajajo različni podatki o tem, koliko Parižanov je odšlo, a vsekakor jih je bilo precej. Ko so se v določenem trenutku vrnili, so nekateri med njimi spoznali, da nočejo živeti kot prej, ampak hočejo zaživeti bolje več deset kilometrov ven iz mesta v zelenem okolju. Koliko med njimi se jih je že odločilo za ta korak, je težko reči, prezgodaj je še. Selitev ni nikoli preprosta, povezana je z denarjem, s šolo ... Gotovo pa veliko Parižanov razmišlja o tem, da bi odšli za stalno.
Zapisali ste, da v drugih mestih kar tekmujejo, kako bi jih privlačili. Je to že opaziti?
Mesta, ki so od Pariza oddaljena kakih petdeset, tudi do sto kilometrov, jih nedvomno poskušajo pritegniti. Zagnali so nekatere oglaševalske kampanje, tudi v nepremičninskih agencijah je dinamika rahlo povečana. Ob tem se pojavljajo vprašanja, povezana s prometom, kajti kdor razmišlja o življenju zunaj Pariza, tega zanimajo povezave in kako hitro se bo lahko prebil do glavnega mesta. Pojem premikati se kliče, vsaj srednjeročno, po novi definiciji.
Kratkoročno je očitno, da že živimo drugače, kako bo na dolgi rok, bo najbrž odvisno od trdoživosti virusa. Sredi marca in konec junija ste imeli v Franciji lokalne volitve, kjer je tako imenovani zeleni val pljusknil v mnogo velikih mest: zelene župane ali županje so dobili v Bordeauxu, Toulousu, Grenoblu, celo v Marseillu, Lyonu ter še marsikje. Kako resen je obrat v zeleno družbo? Stranka EELV (Evropa, ekologija, zeleni) je marsikje povedla s podporo socialistov, tudi komunistov.
Preobrazba je radikalna in rezultat izjemno pomemben za stranko EELV, kajti na oblast se ji je uspelo povzpeti v velikih in močno urbaniziranih mestih z ogromno prebivalci in bogatim proračunom. Očitno je, da je zmagala urbana ekologija, ne ruralna, in da se je to zgodilo v trenutku, ko se v Franciji soočamo z globoko politično krizo: socialistična stranka na eni strani se uvršča zelo nizko, desnica na drugi pa je razbita med macroniste in republikance. Zeleni so znali odlično zapolniti zevajočo luknjo, vprašanje pa je, ali bodo tudi na naslednjih volitvah [prihodnje leto bodo regionalne in leta 2022 predsedniške] lahko ponovili tako dober rezultat ...
Nisem ravno prepričan, da se ljudje docela strinjajo z idejami, ki jih zagovarjajo, zdi se mi, da bolj ponujajo alternativo in preroditev politike; a očitno jo potrebujemo. Seveda me hkrati veseli, da so ekološke teme na splošno že v tolikšni meri osvojile javno mnenje. Danes se vsi zavedamo, da je globalno segrevanje hud problem, kakor dobro vemo, so velika težava onesnaženost, pesticidi in podobno. Razlike med levico in desnico so pri teh vprašanjih presežene, res pa je, da se jih polašča samo ena politika in obrača sebi v prid. Nekateri še pravijo, da je zmaga zelenih na lokalnih volitvah predvsem znamenje poraza drugih političnih formacij, za povrhu je povedno, da je bila volilna abstinenca gromozanska, skoraj 60-odstotna ...
Zanimivo bo spremljati, koliko bodo zeleni uspešni in prepričljivi pri vodenju mest. Doslej so poskrbeli predvsem za drobne polemike, denimo v Bordeauxu, kjer je župan [Pierre Hurmic] dejal, da letos na osrednjem trgu ne bodo postavili visokega božičnega drevesa, in v Lyonu, kjer se je župan [Grégory Doucet] obregnil ob dirko po Franciji [češ da je mačistična]. Vse to je precej smešno.
Zeleni se postavljajo nekoliko proti toku, mar ne?
Bolj je videti, da so se na oblast povzpele ekipe brez izkušenj z vodenjem. Novi župan Bordeauxa je bil 25 let v opoziciji, a nima za seboj nobenega pomembnega mandata. Drugi sploh niso vajeni politike, saj prihajajo iz aktivističnih vrst, kar je čisto simpatično, pa vendar ... Zdaj
poskušajo vplivati na javno mnenje s precej simboličnimi izjavami: pri božičnem drevesu in dirki po Franciji, denimo, ne gre v resnici za nič drugega kakor za golo komuniciranje. Zamisli se jim nista posrečili, verjamem, da so šli predaleč. Bomo videli, ali so to samo mladostne napake in kako hitro so se sposobni učiti ter preobraziti mesta ter koliko si bodo znali pridobiti širšo podporo; zeleni so resda na oblasti, a s precej šibko večino. Nič manj ni možno, da bodo predvsem vztrajali pri svojem aktivističnem levičarstvu.
Vtis je, da se desnica, a ne le v Franciji, medtem precej požvižga na probleme okolja, kakor da je ekologija ne bi zadevala. In vendar vemo, da je izziv postideološki.
V Franciji, čeprav ne le pri nas, je trajalo precej dolgo, da so se tudi na desnici začeli lotevati ekoloških tem. Zdaj so najbrž končno spoznali, kako nujno je, da jih posvojijo, če hočejo preprečiti, da ne bodo v prihodnjih letih popolnoma odrinjeni na rob. Zanimivo bo spremljati, do kod lahko pri tem sežejo, morda pa se bo pokazalo, da ne prav daleč. Na desnici sicer obstajajo nekatere manjše skupine, ki opozarjajo na ekologijo, a so zelo šibke. Obstaja več razlag, zakaj je tako, vsaj dve ali tri se zdijo bistvene. Najprej: desni politiki so prepričani, da je ekologija leva tema, zato se bojijo, da bi z opozarjanjem na okoljsko problematiko samo krepili tekmece. Tako je bilo pod predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, ko so se konec leta 2007 veliko osredotočali nanjo [Grenelle de l'environnement], potem pa so v določenem trenutku vse opustili. Predsednik je spoznal, da po tej poti ne pridobiva na svojo stran volivcev, nasprotno, vedno več so jih imeli zeleni, zaveznica teh pa je levica.
Kako je mogoče, da je tudi v miselnem svetu francoskega volivca ekologija še naprej predvsem poudarek levice?
Idejno to, seveda, ne more biti res in je tudi zgodovinsko narobe: pred tremi desetletji je obstajala ekologija desnice, a je potem izginila, zato danes govorimo o njej le na levici ... Drugi razlog je, vsaj v Franciji, iskati v bližini med desnico in poslovnim svetom, v katerem je nemalo ljudi prepričanih, da okoljevarstvo zavira ekonomske dejavnosti, saj narekuje vedno dodatne norme in sili v nova pravila. Ti da potem vznemirjajo pridelovalce, recimo, ki se dvignejo, ker se bojijo za svoj dohodek. Nič drugače ni na drugih področjih ... Še tretji razlog – to opažamo zdaj pod predsednikom Emmanuelom Macronom – pa je strah pred vnovičnim izbruhom socialnega gibanja rumenih jopičev, ki so se izvorno povezali prav okoli okoljevarstvenega vprašanja: ob napovedani podražitvi cen goriva zaradi davka na ogljik. Politika je posledično previdna, saj se boji, da bi lahko spet prebudila socialni konflikt, tega pa Francija ne potrebuje ... Brž ko se pri nas dotaknemo avtomobilov, izbruhnejo protesti.
Prav zato je predsednik Macron pred časom podprl državljansko konvencijo za podnebje, mar ne?
Da je sprejel pobudo, je bilo za mnoge presenečenje, sploh pa je presenetil potem, ko je dejal, da podpira večino zahtev, ki so jih skupaj domislili državljani [O njih naj bi resda razpravljali, jih ovrgli ali potrdili še v parlamentu.]. Zdaj vidimo, da ne bo šlo gladko, ko pa so v narodni skupščini ta teden [pogovarjala sva se 1. oktobra] zavrnili zahtevo konvencije po umiku reklam za avtomobile in nekatere druge proizvode, ki obremenjujejo okolje. A vsaj od daleč se je Macronova gesta zdela plemenita. Gesta je bila lepa.
Vtis je, da je pri okoljski problematiki še vedno predvsem ogromno moraliziranja, tudi kaznovanja ali vsaj groženj s kaznijo, in hkrati bore malo veselja. Ekologija se zdi psihološko naporna, kajti pred desetletji nas je moralo biti strah kislega dežja, pozneje so nas svarili pred ozonsko luknjo, zdaj je problem podnebno segrevanje. Zanikati težave planeta je maloumno, tega ne počne več nihče pri zdravi pameti, a kako spremeniti pristop in poskrbeti za bolj veselo ekologijo? V knjigi Pour en finir avec l'écologie punitive pišete, da bi ekologija lahko postala vedrejša.
Da, nekateri strokovnjaki res govorijo o depresiji in tesnobah, povezanih z okoljskimi problemi, kar je znak, da se jih moramo lotevati in jih reševati ... Verjamem, da je že napočil trenutek, ko lahko poskrbimo za bolj veselo ekologijo, da smo prav zdaj v preobrazbi. V 20. stoletju je bila ekologija predvsem v rokah nekakšnih žvižgačev, ki so razkrivali katastrofe, denimo tisto v Bophalu v Indiji in Černobilu, ter svarili pred nevarnostmi, povečini jedrskimi. To je bilo stoletje napovedovanja konca sveta, apokalipse, bodisi zaradi naftne bodisi zaradi raketne krize ali česa drugega. Danes je radikalno drugače, tudi psihološko ni enako, kajti sodobna ekologija se zavzema za rešitve; zdaj vsi dobro vemo, da so tveganja resna, nihče jih več ne zanika, pred desetimi ali dvajsetimi leti pa ni bilo tako ...
Kaj lahko torej naredimo proti podnebnim spremembam? Odgovorov je nič koliko, čeprav jih v določenih situacijah tudi ni, prinašajo pa jih zelo različni akterji: morda združenje, mogoče lokalna skupnost, lahko da podjetje, denimo start-up, ki ponudi nov izdelek, zaradi katerega ne bomo več toliko obremenjevali okolja. Odzivajo se prav tako velike družbe in nič manj država. Sodobna ekologija ni več izolirana in omejena na majhne skupine radikalnih aktivistov, ampak lahko o njej razpravljamo vsi. Hoče se odpreti, zato ker želi ponuditi rešitve in spreminjati svet. Prav s tem pa povzroča, da se preobraža pogled nanjo: ko jo vse manj dojemamo kot nekaj zastrašujočega, žalostnega in pesimističnega in ko bi se lahko morda dokončno znebila tudi povezav z levičarstvom. Mlade, ki se zaposlijo v kakšnem start-up podjetju, denimo, predvsem zanima, kaj bi lahko izumili za dobro okolja, kaj vse bi lahko naredili in prispevali za planet ... V resnici sem precej optimističen, kajti v podjetništvu prevladujeta racionalnost in usmerjenost k učinkovitosti, ti pa sta nujni tudi v ekologiji.
Država, ki je gromozanski in počasen sistem, se zlagoma prav tako spreminja v odnosu do okolja, kajne? Dokaz je že omenjena konvencija za podnebje.
Gotovo se spreminja, najprej zato, ker vidi, da smo že v fazi iskanja rešitev. Tudi v velikih podjetjih, ki so blizu države, se sprašujejo, kako predrugačiti svoje dejavnosti, da bi lahko delali še naprej. Zavedajo se, da se bodo morali karseda potruditi za obstoj, a prihodnost je možna.
K temu jih silijo tudi afere, kakršna je bila Dieselgate, recimo.
Tudi, da ... Tako v Franciji kakor na svetovni ravni je opaziti, da se ekološki boj v vedno več primerih bije na sodiščih. Sproženih je ogromno sodnih postopkov, tudi takih proti državi, ki so povezani z onesnaženostjo. Francijo je zaradi slabe kakovosti zraka obsodilo celo sodišče Evropske unije, pa tudi francoski državni svet [Conseil d'Etat] je obremenil vlado ... Vedno več pritiskov na državo in tožb je prav tako na druge teme, povezane s podnebnimi spremembami. Obstajajo celo primeri – zaradi onesnaženosti zraka še ne, zaradi covida-19 pa že –, ko državljani ne kažejo s prstom več le na državo, ampak tožijo kar ministre osebno in bi jih lahko spravili za zapahe.
Zakaj je že po letu dni delovanja pod Macronom odstopil priljubljeni minister za ekološko tranzicijo, nekdanji televizijec in aktivist Nicolas Hulot?
Razlogov je bilo več. Nicolas Hulot je gotovo medijsko najbolj izpostavljen in kar najpomembnejši ekolog v Franciji, toda politike in ministrstva ni znal voditi. Drži, da se je moral postavljati po robu močnim lobijem, a res je tudi, da je bil slab minister, saj mu ni uspelo narediti ničesar; pri vseh temah se je povlekel nazaj. Predstavljam si, da si je v določenem trenutku rekel: tega se ne grem več. Prav je storil ... Povedno je, da je med vsemi ministrstvi v Franciji najbolj nestabilno prav ministrstvo za okolje: prvega človeka zamenjajo v povprečju na leto dni.
Koliko šteje zeleni evroposlanec Yannick Jadot? Se zdi Francozom karizmatična figura?
Kot osrednja osebnost stranke EELV bo poskušal biti njen kandidat na predsedniških volitvah 2022. V svojih nastopih se postavlja precej na sredino, toda EELV je zelo leva formacija, bomo videli, koliko mu lahko uspe.
jih je mogoče oprati in so za večkratno uporabo. V Franciji imamo tekstilno industrijo in tudi šivati še znamo, zato so se v določenih podjetjih odločili, da jih bodo izdelovali. Zdaj poteka cela kampanja, naj ljudje kupujejo domače maske iz blaga, da ne bodo tiste za enkratno uporabo ležale povsod, da ne bo nepotrebnih letalskih prevozov in bo poskrbljeno za lokalno ekonomsko tkivo ... vzhodni narodi za železno zaveso, toda nekatere kolektivne frustracije bi lahko ob zamejevanju gibanja privrele na površje. Res je, kar pravite. Toda danes je mobilnost, vsaj za mnogo Francozov, predvsem prisila, ko pa so vsako jutro na poti v službo primorani izgubljati čas v prometnih zastojih. Tako je predvsem zato, ker večinoma nimajo dovolj denarja, da bi si lahko drugače organizirali življenje, da bi se preselili z obrobja bliže v mesto, kjer imajo službo. Saj zato pa je izbruhnilo gibanje rumenih jopičev, kajti na periferiji ne zagotavljajo več javnih storitev: bolnišnica je morda trideset kilometrov stran, pošta štirideset, tudi trgovin ni, sploh ničesar. V družbi, ki se je popolnoma razkrojila, je mobilnost neredko prisila ...
Ne govorim o tem, da se ljudje sploh ne bi več premikali sem in tja. Preučiti pa kaže, kako bi lahko omejili vsakodnevne poti, da jim ne bi bilo treba zaradi služb preživeti toliko časa v avtomobilih in javnih prevoznih sredstvih. Posebno z delom na daljavo se da marsikaj izboljšati, za dobro vseh, kar je krasno. In še na nekaj bi želel opozoriti: če nam bo uspelo zajeziti potovanja, ki so posledica sodobne urbanistične ureditve, bomo lahko znova vzpostavili urbane cone, ki bodo bolj po meri človeka in bodo ponovno zaživele vasi. V njih se bodo ljudje počutili dobro, saj bodo lahko spet šli k lokalnemu mesarju pa na pošto in v trafiko po časopis.
Združenje Respire je v stiku z evropskimi organizacijami, posebno s federacijo za promet in okolje Transport & Environment. Skupaj smo vodili kampanjo proti Uberju in zmagali na evropski ravni. in jih zagovarjamo. Vse to počnem iz veselja, ničesar ne žrtvujem. Prej sem delal za fundacijo Yanna Arthus-Bertranda [ustanovitelja fundacije GoodPlanet], katere slogan je Akcije osrečujejo. Prepričan sem, da je res tako. Zato se udejstvujem, kolikor zmorem. Ni dovolj, a nekaj je.
Koliko udejanjate ideje, ki jih zagovarjate, iz dneva v dan? Predvsem kolesarite? Predvsem kolesarim, da. Le izjemoma si naročim taksi, če moram kam daleč stran ali se zvečer utrujen vračam domov s kake razprave na televiziji. Prehranjujem se bio, nasploh kupujem predvsem biohrano, ločujem odpadke in ne počitnikujem na tujem. Zdaj zaradi covida-19 to niti ni mogoče, sploh pa imam srečo, da živim v tako lepi državi, kjer je vedno mogoče najti kakšen prijeten konec za odmik. Pri vsem, kar počnem, nisem nič kaj poseben, lahko bi naredil precej več, to je vedno mogoče. Toda pri odločitvah, ki jih sprejemam, imam vedno v mislih, koliko z njimi vplivam na okolje. Seveda so nekatere slabe, vem, da za dobro planeta ne bi smeli pojesti toliko mesa, in vendar si od časa do časa rad naročim dober zrezek.