Razdružene države Amerike

SNew York

amo še dobra dva tedna sta do ameriških volitev, a se kljub prepričljivemu vodstvu demokratskega izzivalca Joeja Bidna na večini javnomnenjskih raziskav še naprej množijo neznanke. Kdo bi si leto dni pred volitvami mislil, da bo državo ohromil virus iz Kitajske; pol leta pred njimi, da bodo izbruhnili rasni in mestni nemiri; in pred mesecem dni, da bo za covidom-19 zbolel sam republikanski predsednik Donald Trump? V šokantnem letu, ki ga živimo, ni mogoče izključevati niti drugih presenečenj, ne nazadnje ponovitve velikih statističnih napak iz leta 2016.

Ali pa bo najhujše oktobrsko presenečenje ameriških volitev udarilo Bidna? Pravkar v ZDA odmeva njegovo domnevno srečanje z menedžerjem ukrajinskega podjetja Burisma, ki je bogato plačevalo njegovega sina Hunterja. Nekdanji ameriški podpredsednik naj bi se z Vadimom Požarskim srečal le osem mesecev pred javnim obračunom z ukrajinskim tožilcem Viktorjem Šokinom, ki je obravnaval Burismo. Pristnost teh informacij ob zaključku redakcije Sobotne priloge še ni bila nedvoumna, ameriško politično negotovost pa še povečujejo grožnje, da bo poraženec volitev končal v zaporu.

Politična banana, ki gnije

Trump se z vsemi pravosodnimi prijemi bojuje proti razkrivanju svojih finančnih podatkov, vidni demokratski politiki mu s procesom grozijo tudi zaradi odnosa do epidemije novega koronavirusa. Predsednik nasprotno žuga s povolilnim obračunom vsem, ki so ga onemogočali od naznanitve predsedniške kandidature naprej, in res ameriška politika včasih spominja na banana republiko. Še več, pri gnijoči ameriški politični banani ne gre le za vmešavanje tujih držav, ampak še bolj za spopadanje različnih domačih razumevanj teh vmešavanj. Demokrati so Trumpa obtoževali sodelovanja z ruskim spodkopavanjem volitev, zdaj se ve, da je njihova prejšnja predsedniška kandidatka Hillary Clinton dezinformacije za obračunavanje z njim kupila od osumljenega ruskega vohuna.

Kot kaže, se je to zgodilo z vedenjem Bele hiše demokrata Baracka Obama ter sodelovanjem državnih obveščevalnih služb, je iz groba vstal J. Edgar Hoover? Američani si zaslužijo pojasnil. Ne bo zadostovalo, da predsednik kot nesramni paglavec žali politične nasprotnike, prav tako ne sumi, da ima avtoritarne nagibe. Kuge in kolere so obtoževali že več republikanskih predsednikov z Georgeem W. Bushem in Ronaldom Reaganom na čelu, tudi Ross Douthat iz New York Timesa meni, da sedanjemu primanjkujejo temeljni elementi avtoritarizma: ni priljubljen med večjim delom prebivalstva, manjka mu podpora prevladujočih medijev, družbenih omrežij in vojske, katere vrhovi do njega kažejo skoraj odkrit prezir. Ulice ameriških mest pripadajo Trumpovim nasprotnikom z levice, proti njemu se postavljajo sodniki, ki jih je sam izbral.

Nasprotniki mu pripisujejo kolaboriranje z oboroženimi zagovorniki belske prevlade, a si Trump z vsemi silami prizadeva tudi za glasove afriških in južnoameriških Američanov. Glavna pomanjkljivost za zdaj še nesojenega Mussolinija pa je morda ignoriranje znamenitega reka (nazadnje) iz demokratskih logov, da v politiki nobena kriza ne sme ostati neizkoriščena. V leto 2020 je vstopil z odličnimi gospodarskimi in zaposlovalnimi rezultati ter bi moral po izbruhu epidemije le pomirjevati strahove vsega prebivalstva, pa bi mu bila zmaga zagotovljena. Ker se je raje narcisistično postavljal, mu ne pomaga niti reaganovsko predvolilno pravilo o boljšem življenju. Po Gallupu več kot polovica Američanov celo v letu epidemije pravi, da jim gre bolje kot pred štirimi leti, pa večina kljub temu ne odobrava njegovega dela.

Za mnoge so še ti, ki ga odobravajo, preveč, saj je ameriški elektorski sistem Trumpu leta 2016 omogočil zmago s skoraj 2,9 milijona volilnih glasov manj od tedanje demokratske izzivalke Hillary Clinton. Prevladujoče ameriško konservativno mnenje pa se vendarle glasi, da so štiri leta Donalda Trumpa pokazala slabše osebno obnašanje, kot pa so upali, a boljšo politiko. Zniževal je podjetniške in druge davke ter odstranjeval škodljive regulacije, zaradi česar je lahko gospodarstvo dvignilo prestave in ustvarjalo delovna mesta. V prvih treh Trumpovih letih so še posebej pridobili manj izučeni in zmanjšala se je neenakost. Svojevrstna pohvala je, da njegovi »najprej Ameriki« sledi njegov demokratski tekmec Joe Biden s svojo doktrino »narejeno v Ameriki«. Demokratski prvak zdaj tudi zagotavlja, da ne bo obračunal s pridobivanjem fosilnih goriv s pomočjo hidravličnega drobljenja kamnin (fracking), ki je Ameriki vrnilo energetsko prevlado v svetu in še poskrbelo za čistejše ozračje.

Fracking je zmanjšal tudi ameriško odvisnost od Bližnjega vzhoda in s tem pomagal k presenetljivim preobratom v svetu. Med trdim pritiskanjem na Iran lahko republikanska Bela hiša ploska pomirjevanju med Izraelom in nekaterimi arabskimi državami, zato pa se bo, če bo spet zmagal Trump, še naprej zaostrovalo na fronti s Kitajsko. Najbrž pa tudi z Evropsko unijo, ki jo republikanec obtožuje zapostavljanja ameriških izdelkov ter ZDA nasploh.

Globoko razdeljeni in razklani

Če se ne bodo pogodili, bo lahko med sredstvi pritiska tudi severnoatlantska vojaška zveza Nato, a o tem naslednjič. Morda bo tedaj tudi bolj jasno, kako se bo z vsem tem v primeru zmage spopadal Biden. Nasprotovanje pomembnega dela javnosti in medijev Trumpu je tako veliko, da demokratskemu politiku še ni bilo treba natančno pojasniti, kako bi državo in svet vrnil v prejšnji položaj.

Če bo svet dovolj miren, pa se bo doma nadaljevala ogorčena razprava o načinu življenja in svoboščinah z različnimi poudarki glede na to, kdo bo zmagal na volitvah. Kakšno zdravstveno zavarovanje bi bilo dostopno vsem in sprejemljivo tudi za tiste, ki zavračajo državni diktat ali hočejo ohraniti odličnost ameriškega zdravstva? Ali bo pravica do prekinitve nosečnosti obveljala po vsej državi in na zahtevo tudi pozno v nosečnost, kar poleg ZDA dovoljujejo le še Kanada, Kitajska, Nizozemska, Singapur, Vietnam in Severna Koreja? Kako bo s pravico državljanov LGBTQ do poroke? Zaslišanja Trumpove nominiranke Amy Coney Barrett v vrhovnem sodišču nakazujejo okrepljeni »tekstualistični« pristop v vrhovnem sodišču, a se ta ponaša z upoštevanjem ustave in sprejete zakonodaje, sama imenovanka pa še uveljavljenih navad.

Razprave zato morda ne bodo črno-bele, med poslavljanjem aktivističnih vrhovnih sodnikov pa bi Američani sploh potrebovali bolj konstruktivno politiko od sedanje, ki se z nasprotnih polov pogosto pogovarja le prek zamišljene muhe na puški. Odločitve se bodo še bolj kot doslej selile v najvišja zakonodajna telesa, in če so tam sprti do konca, bo trpela vsa družba. Pri tem pa celo konservativna sodnica pooseblja emancipacijo žensk, za katero si je tako prizadevala pokojna Ruth Bader Ginsburg. Tako kot že prej mati petih otrok in predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi mati sedmih otrok Amy Coney Barrett dobrodošlo opozarja na prednosti združevanja družinskega in poklicnega življenja.

Nedavni rasni in mestni nemiri kažejo, da številne Američanke in Američani še nimajo takšnega – in tudi ne marsikaterega drugega – luksuza, zaradi eksplozivnosti protestov po smrti temnopoltega Georgea Floyda med policijsko aretacijo pa politični in drugi voditelji tudi sicer ne bi smeli pozabiti nanje. Volitve bodo spet pokazale tudi nujnost dialoga med obalnimi zveznimi državami in tistimi iz notranjosti, tudi zato, ker se prebivalstvo vse bolj meša. Prebivalci slabo vodenih demokratskih velemest, kot sta New York in San Francisco, se množično izseljujejo, pogosto v bolj konservativne zvezne države.

Pri tem pa je Trump že pred štirimi leti sprožil razprave o zapostavljenem ameriškem delavskem razredu, karantene zaradi covida-19 v ospredje postavljajo še vprašanje astronomskih stroškov visokega šolstva. Vse to se dogaja in se bo še naprej dogajalo med čakanjem na cepivo ali vsaj zdravilo za smrtonosni virus, ki letos pretresa velik dela sveta in še posebej ZDA. Njegova človeška, družbena in gospodarska škoda je tudi tu neznanska: več kot 215 tisoč smrti in 90 odstotkov bruto domačega proizvoda, če so harvardski strokovnjaki v publikaciji Journal of the American Medical Association prav prešteli stroške epidemije s predčasnimi smrtmi, izgubljenim delom in stroški za zdravljenje. Domnevajo, da bo povprečna štiričlanska družina na račun izgubljenega dohodka in zdravja ob dvesto tisoč dolarjev, preživeli pa so v nevarnosti dolgotrajnih zdravstvenih in drugih posledic.

Američani upajo, da se bodo gigantska sredstva za terapije in cepiva kmalu izplačala. Trump, ki je nekaj prvih preizkusil sam, obljublja skorajšnjo odobritev zvezne uprave za hrano in zdravila FDA za najbolj obetajoče terapije, blizu naj bi bila tudi cepiva. A se je Amerika skozi najhujšo zdravstveno krizo stoletja prebijala globoko razdeljena in bo tudi po volitvah še lep čas razklana, ne glede na to, kdo bo slavil v Beli hiši – z vsemi nevarnostmi, ki jih to prinaša. In z vsem poenostavljanjem: vsi konservativci seveda niso zlobni in vsi levičarji nikakor ne neumni, ampak so negativnosti in pozitivnosti pravično razporejene po vsej družbi.