Med akutno gospodarsko krizo in dolgoročnimi izzivi poslovanja

Vnasprotju z nekaterimi najbolj znanimi prejšnjimi krizami, ko je bil finančni sistem pomemben dejavnik njihovega nastanka, tokrat poslabšanje razmer v finančni sistem vstopa od zunaj, iz bolj prizadetih delov realnega sektorja. Spomnimo se lahko velike depresije iz tridesetih let prejšnjega stoletja in tudi posledic zadnje svetovne ekonomsko-finančne krize. Vendar lahko rečemo, da so vse spremembe in nadgradnje institucionalnega ustroja finančnega sektorja, ki smo jim bili priča v zadnjem desetletju, pomembno pripomogle k temu, da bodo posledice aktualne krize za finančni sistem bistveno manjše, kot bi bile, če teh sprememb ne bi izvedli. Tudi videnje nosilcev ekonomskih politik glede potrebnih ukrepov je danes bistveno drugačno, kot je bilo še pred desetletjem. K aktivnemu reševanju posledic krize bo moral pristopiti tudi bančni sektor, ki pri tem ne sme pozabiti na dolgoročne izzive, s katerimi se sooča pri poslovanju.

Institucionalni ustroj in makrobonitetna politika

Izkušnje zadnje svetovne gospodarsko-finančne krize so pokazale, da v globalno povezanih gospodarstvih razdrobljenost, neenotnost in morda tudi nedodelanost v pristopih glede nadzora in reševanja finančnih institucij lahko vodijo do velikih narodnogospodarskih posledic, ki bi sledile ekonomskim šokom in šokom v finančnih sistemih. To je še posebej veljalo za ekonomsko in politično sicer povezano Evropo, ki je že pred dvema desetletjema z vpeljavo evra rešila problem razdrobljenih denarnih politik in neoptimalnih valutnih področij, pa vendar je ostal nadzorniško in regulatorno precej razdrobljen.

Tako sta se dokaj kmalu po nepoenotenem reševanju težav finančnih sistemov v posameznih evropskih državah po zadnji svetovni gospodarsko-finančni krizi začela politični in strokovni diskurz glede novega ustroja regulatorne ureditve finančnega sektorja v Evropski uniji ter razmišljanje o bančni uniji.

Pri tem je bilo zaznano pomanjkanje sistemskega, makropogleda na ureditev in tveganja v finančnem sistemu tako v posameznih državah kot širše, v finančno integriranem evropskem prostoru. Globalno spoznanje, da kombinacija mikrobonitetne politike, ki je usmerjena na stabilnost posamezne finančne institucije, in denarne politike, ki je praviloma usmerjena v ohranjanje stabilnosti cen, ne moreta zagotoviti finančne stabilnosti, je vodilo do oblikovanja nove, makrobonitetne politike. Ta s pomočjo makrobonitetnih instrumentov povečuje odpornost finančnega sistema ter preprečuje in zmanjšuje kopičenje sistemskih tveganj, da bi s tem zaščitili stabilnost celotnega finančnega sistema.

Banka Slovenije je instrumentarij za vodenje makrobonitetne politike dobila šele s sprejemom ustrezne zakonodaje konec leta 2013. Leta 2010 pa je bil na evropski ravni vzpostavljen Evropski odbor za sistemska tveganja (ESRB) kot organ, odgovoren za makrobonitetni nadzor nad finančnim sistemom v Evropski uniji, njegov namen pa je preprečevanje in blažitev sistemskih tveganj za finančno stabilnost v EU.

Skoraj sočasno z vzpostavitvijo ESRB je bil ustanovljen tudi Evropski bančni organ (EBA). To je neodvisni organ Evropske unije, katerega namen je zagotoviti učinkovito in usklajeno stopnjo ureditve varnega in skrbnega poslovanja ter nadzora v evropskem bančnem sektorju. Njegova splošna cilja sta ohranjati finančno stabilnost v EU ter zagotavljati integriteto, učinkovitost in pravilno delovanje bančnega sektorja.

V letu 2014 se je zgodila še ena prelomnica: začel je delovati prvi od treh stebrov bančne unije – skupni mikrobonitetni nadzornik bank, Enotni mehanizem nadzora (SSM). Ta pod okriljem Evropske centralne banke združuje znanje, izkušnje in pravila delovanja in nadzora bank v vseh državah evroobmočja. Pri tem so velike in pomembne banke neposredno pod nadzorom Evropske centralne banke, manjše in manj kompleksne pa so še vedno pod neposrednim nadzorom nacionalnih nadzornikov, vendar ta nadzor poteka po bolj ali manj enakih pravilih za vse.

Izredno pravno kompleksna in težavna reševanja problematičnih bank iz prejšnje svetovne gospodarsko-finančne krize so pripeljala še do enega zaključka: da je za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema potreben delujoč drugi steber bančne unije. Ta skrbi za reševanje (v ta kontekst sodi tudi nadzorovani umik s trga) finančnih institucij (bank), ki bi zašle v težave. Pri tem so imeli snovalci institucionalnega ustroja v mislih tudi čim manjše breme za javne finance v primeru rešitev, ki pomenijo dokapitalizacije bank ali pa njihovo zaprtje.

Tretji steber bančne unije (enotna depozitna in garancijska shema) žal še ni vzpostavljen.

Ti institucionalni ukrepi, ki jih danes bančniki pogosto vidijo kot prereguliranost finančnega sistema in so tudi povod za pritožbe glede neproporcionalnosti ukrepov nadzornikov in regulatorjev, so bili vpeljani s ciljem varnega delovanja finančnega sistema, ki bi podpiral realno gospodarstvo, a pri tem ne bi povzročal kriz, katerih reševanje bi privedlo do podobnih javnofinančnih učinkov kot pred slabim desetletjem.

Zdravstvena kriza, ekonomski šok in finančni sistem pred preizkušnjo

Lahko rečemo, da nas je zdravstvena kriza, vezana na covid-19, precej presenetila. Naše analize so sicer že med letom 2019 napovedovale postopen obrat v ciklu in ohlajanje gospodarstva, vendar nihče ni mogel predvideti takšnega šoka. Epidemiološka kriza je bila popolnoma nepričakovana, hkrati pa so bile neznane oziroma nejasne njene posledice za nosilce ekonomskih politik, gospodarstvo in posameznike.

V prvem kvartalu letos so vse ekonomske napovedi, ki smo jih različne institucije objavile konec lanskega ali v začetku letošnjega leta, postale irelevantne in smo se morali – tudi zato, da bi se ustrezno odzvali – na novo vprašati, kakšno je naše videnje razvoja dogodkov v teh negoto

vih in neznanih razmerah. Pri odgovoru na vprašanje smo uporabili nekonvencionalne rešitve. V Banki Slovenije smo tako kmalu po razglasitvi epidemije objavili analizo, ki je ob različnih scenarijih možnega prihodnjega razvoja dogodkov, takrat še ob neznanih učinkih že izvedenih ali možnih ukrepov ekonomskih politik, pokazala, da bo šok za slovensko gospodarstvo precej velik, odvisen pa bo od trajanja ustavitve gospodarstva in hitrosti okrevanja po koncu te ustavitve. Padec gospodarske aktivnosti za Slovenijo je bil ocenjen v razponu med šestimi in šestnajstimi odstotki. To je bila tudi podlaga za kasnejšo oceno sistemskih tveganj in odpornosti našega finančnega sistema in ta je pokazala, da so se sistemska tveganja za finančni sistem, ne glede na scenarij, izjemno povečala, odpornost bančnega sistema na ta tveganja pa se je, glede na našo zadnjo oceno s konca leta 2019, zmanjšala.

Tokratni izjemni šok bo priložnost za oceno, ali je prej opisani spremenjeni institucionalni okvir dosegel svoj cilj, torej ali je obvaroval finančni sistem pred neproporcionalnimi šoki, ali je zagotovil njegovo delovanje in opravljanje ključnih funkcij tudi v zaostrenih razmerah in ali je obvaroval javne finance pred reševanjem finančnih institucij z javnimi sredstvi.

Verjetno je za dokončno presojo zaradi negotovega poteka krize zdaj še prezgodaj, lahko pa že danes ocenimo, da smo se nosilci ekonomskih politik na aktualno krizo odzvali usklajeno, hitro in odločno. V okviru skupne denarne politike ECB smo sprejeli ukrepe za lajšanje likvidnostnih težav bank in posledično gospodarstva. Kot bonitetni nadzorniki bančnega sistema smo na evropski in nacionalni ravni sprejeli vrsto olajšav in drugih ukrepov, ki v zaostrenih razmerah sproščajo kapitalski pritisk na banke in s tem povečujejo kreditni potencial bančnega sistema. V želji po povečanju odpornosti bančnega sistema na tveganja smo pri nas uvedli zavezujoč makrobonitetni ukrep, ki začasno prepoveduje izplačila dobičkov bank in zagotavlja ohranjanje kapitala v bančnem sistemu. Vsi ti ukrepi so posebej pomembni za Slovenijo, kjer igra finančno posredništvo bank ključno vlogo pri financiranju ekonomske dejavnosti. Pomembne ukrepe, ki bodo med drugim prispevali k finančni stabilnosti, je sprejela tudi fiskalna politika.

Vsi ti ukrepi in nov institucionalni ustroj so privedli do tega, da je nekaj mesecev po začetnem šoku neznank manj, dejanska gospodarska situacija in razmere v finančnem sistemu pa so boljše, kot je bila prvotna ocena, oz. kot bi bile, če v zadnjem desetletju ne bi izvedli vseh reform finančnega sistema in njegovega nadzora in če bi bili ukrepi ekonomskih politik manj odločni in slabše koordinirani. Seveda pa ne smemo pozabiti, da zaradi nejasnosti glede trajanja krize in uspehov pri razvoju cepiva negotovost ostaja velika.

Tveganja v finančnem sistemu so povečana, vendar je odpornost bank dobra

Podjetja so v to krizo vstopila v bistveno boljšem stanju kot pred dvanajstimi leti. Tudi položaj gospodinjstev je v povprečju dober. V obeh primerih velja, da so razlike med posameznimi subjekti velike – tako glede začetnega stanja kot glede občutljivosti na ukrepe, ki omejujejo širjenje covida-19. Posledično se bo pri nekaterih podjetjih in gospodinjstvih s trajanjem krize tveganje nesposobnosti odplačevanja finančnih obveznosti povečevalo. Širok razpon omilitvenih ukrepov je sicer pomembno olajšal poslovanje podjetij in ohranil veliko delovnih mest, kar zmanjšuje in upočasnjuje prenos poslabšanih makroekonomskih razmer v bančni sistem, vendar pa bosta trajanje in intenzivnost ukrepov, ki seveda niso brez stroškov za davkoplačevalce, sčasoma začela omejevati proračunske omejitve.

V bančnem sistemu se povečuje zlasti kreditno tveganje, pod njegovim vplivom pa tudi dohodkovno tveganje. Ob koncu prvega polletja 2020 je bil delež nedonosnih izpostavljenosti v bančnem portfelju nizek – tako zaradi uspešnega čiščenja bančnega portfelja po prejšnji gospodarski krizi kot zaradi ugodnih vplivov protikriznih ukrepov. Z morebitnim podaljševanjem in poglabljanjem gospodarske krize bo del terjatev, katerih odplačevanje je bilo odloženo, postal nedonosen. Del podjetij iz bolj prizadetih panog krize gotovo ne bo preživel, kar se bo odrazilo tudi v bančnih bilancah.

S poslabšanjem makroekonomskega okolja so se v prvem polletju 2020 pri skoraj vseh bankah povečali tudi stroški oslabitev in rezervacij, medtem ko je bilo v zadnjih letih neto sproščanje oslabitev in rezervacij pomemben dejavnik visoke dobičkonosnosti bank. Na povečano dohodkovno tveganje, zlasti zaradi nizkih obrestnih mer, v Banki Slovenije sicer opozarjamo že dlje časa, a so danes razmere, v katerih poslujejo banke, še precej bolj zaostrene kot v preteklih letih. Ob poslabšanih gospodarskih razmerah lahko zaradi nižjih stopenj rasti kreditne aktivnosti in povečevanja oslabitev in rezervacij pričakujemo nadaljnje zmanjševanje dobičkonosnosti bank.

Tveganje financiranja je v bankah zmerno, saj je obseg vlog gospodinjstev ter podjetij velik in ostaja ključen vir financiranja bank, odvisnost od tujih virov, ki so bili pomemben dejavnik zadnje krize, pa je majhna. To tveganje zmanjšuje tudi možnost črpanja sredstev, ki jih je bankam v okviru denarne politike dala na razpolago Evropska centralna banka.

Zmožnost bančnega sistema, da kljub morebitnim šokom oziroma realizaciji tveganj še naprej zagotavlja posojila gospodinjstvom, podjetjem in ostalemu delu gospodarstva, tako imenovana odpornost, ostaja visoka. Kapitalski in likvidnostni položaj bank sta bistveno boljša kot pred in med zadnjo svetovno finančno krizo ter boljša kot v mnogih drugih državah evrskega območja. Kapitalski položaj bank je še dodatno izboljšal makrobonitetni ukrep Banke Slovenije, s katerim smo bankam naložili, da za eno leto zadržijo izplačilo dobičkov. Razlike med bankami so sicer velike, zato se tudi sposobnost absorpcije morebitnih negativnih učinkov zaostrenih gospodarskih razmer med bankami precej razlikuje. V veliki meri je odvisna tudi od deleža kreditov, ki jih je posamezna banka podelila bolj ranljivim sektorjem gospodarstva.

Dolgoročni strukturni izzivi bančnega sistema

Bankam so pri soočanju z gospodarskimi posledicami epidemiološke krize v veliko pomoč obširni ukrepi nosilcev gospodarskih politik, vendar bodo morale k reševanju posledic aktivneje pristopiti tudi same. Epidemiološka kriza pa ne sme predstavljati izgovora za odlaganje soočenja z dolgoročnimi izzivi bančnega sistema. Med njimi že dolgo omenjamo digitalizacijo in konkurenco na tem področju bolj naprednih nebančnih ponudnikov ter – v okolju, ki ne omogoča visokih neto obrestnih prihodkov – nujno zniževanje stroškov poslovanja, ki pa ne sme zniževati kakovosti ocene tveganj. Banke bodo morale temeljiteje spremeniti svoje poslovne modele (najbrž ne morejo vse banke pri nas ponujati podobnih storitev in ciljati na iste komitente!) in razmisliti o združitvi svojih dejavnosti ali iskanju donosnih niš, pri tem pa skrbno oceniti tveganost takih poslov. Opozoriti velja, da množično sledenje kratkoročno uspešnim strategijam konkurenčnih bank zmanjšuje diverzifikacijo aktivnosti in potencialno povečuje sistemska tveganja kot v nedavnem primeru potrošniških posojil ali nekaterih posojil podjetjem v prejšnjem desetletju.

Eno od priložnosti lahko predstavlja prehod v zeleno gospodarstvo, ki je postal sestavni del strategije rasti in izhoda iz krize tudi v Evropski uniji. Bančni sektor bi pri njem moral igrati pomembno vlogo. Koristno bi bilo, da ne čaka na regulativni pritisk in fiskalne spodbude, ampak z vključitvijo podnebnih tveganj v kreditno oceno sam začne spontani prehod k bolj zelenemu bančništvu in gospodarstvu.