Z branjem presegamo svet, ki ga konkretno doživljamo

brati. Mar to pomeni, da sicer ne beremo, nismo brali ali kako?

Marca je bilo, kot bi se nenapovedano vse ustavilo. To je bil čas upočasnitve, obrat navznoter, tudi čas za najbližje. Ob vseh stiskah in strahu, ki jih je prinesel. Knjige se v takih primerih za mnogo ljudi zasvetijo kot nekakšno varno zatočišče, kamor se zatečejo, ko ni mogoče nikamor drugam. Takšni in drugačni seznami so vselej vprašanje bralnih navad oziroma tega, koliko so knjige del našega življenja, kako nas poiščejo. Pa tudi, kako gojimo branje – ne samo, da se sprostimo, ampak tudi zato, da premišljamo o svetu na drugačen način. Na način, ki ga algoritmi ne zajamejo.

Branje je po ugotovitvah nevroznanstvenikov avtomatizirano dejanje čudovitega uma, vendar se nismo rodili z genetskim programom za branje, branje ni dedno pogojeno, kot je govor ali okus.

Branje je evolucijsko spremenilo svet, ker nas je preoblikovalo v razmišljujoče posameznike. Vse, kar preberemo, se vtisne v nas, razširi naše zmožnosti razmišljanja, branje je najlepši dokaz za plastičnost možganov. Ljudje se sploh ne zavedamo, koliko mikroprocesov poteka v možganih med branjem ...

V kakšnem smislu?

Beroči možgani so mojstrovina – v manj kot 200 milisekundah prepoznamo besedo. Si predstavljate? Pa se v tem času zgodi ogromno: najprej se moramo odvrniti od tistega, kar trenutno počnemo, osredotočiti pozornost, jo načrtno usmeriti, da možgane pripravimo na to, kar sledi, nato oči s kinestetično disciplino celega telesa zaznajo črte, identificirajo grafični simbol, vizualno podobo črke povežejo z zvočnimi informacijami, poiščejo ustrezen pomen besede v »arhivih« asociacij, pomenov, spominov in občutij, da izoblikujemo končni pomen zapisanega. Pri tem vključimo domišljijo, procese sklepanja, analogije – to so miselno zelo zahtevni procesi. Izkušeni bralci te procese avtomatiziramo z branjem in se vsega tega sploh ne zavedamo več. Ampak začetek učenja branja pa je zaradi vsega tega izjemno naporen in hkrati čudovit proces.

Kako telo sodeluje pri branju in učenju?

O tem obstaja kar nekaj raziskav. Dolgo je veljalo, da je branje raztelešeno dejanje, zgolj dejanje uma, toda beremo s celim telesom. Oči in roke, telesna drža so navade živčevja v telesu, zato imajo premiki oči, geste rok, drža telesa nekakšno nevidno moč nad bralno izkušnjo, vplivajo na naše dojemanje. Vse miselne operacije so tudi delo telesa, to raziskuje koncept t. i. utelešene kognicije. Raziskava Norvežanke Anne Mangen o branju in učenju na papirju in na zaslonu na primer ugotavlja, da pri pisanju na roko usmerjamo našo pozornost v konico svinčnika in pri tem izvajamo natančne finomotorične gibe – to pa oblikuje način,

kako sprocesiramo svoje misli. Na neki način nam telo pomaga misliti. Pri ekranu je naša pozornost razdeljena na ekran in tipke, lažje se miselno odklopimo, kognitivno ostajamo bolj na površini …

Na MK ste vodja uredništva učbenikov in uredništev revij – Ciciban, Cicido, Cicizabavnik, Pil z letos jubilejno Veselo šolo,

Moj planet, Gea, pri čemer je pri delu v uredništvu učbenikov zelo močan digitalni razvoj. Gotovo ste prej kot drugi razumeli, da se ne moremo izogniti digitalnemu niti v izobraževanju – tehnologija pač spreminja družbo. Koliko digitalni način branja spreminja otroke in kaj to pomeni za njihovo prihodnost pri usvajanju najrazličnejših znanj za življenje?

Pred slabim desetletjem je dr. Miha Kovač na Mladinski knjigi ustanovil razvojno skupino, v kateri smo skušali ob razvijanju digitalnih vsebin za šole tudi razumeti, kako digitalne vsebine vplivajo na dojemanje in učenje. To je bil eden od globljih motivov, ki me je vodil v raziskovanje. Hotela sem razumeti, kaj počnemo in kakšne učinke to pušča za seboj. V zadnjem desetletju se je precej znanstvenikov ukvarjalo s tem, kako nas tehnologija spreminja. Imela sem srečo, da sem lahko sodelovala v večletnem mednarodnem znanstvenem projektu E-read cost o učinkih digitalizacije na evolucijo branja. V mrežo se je povezalo 150 evropskih znanstvenikov. Raziskovali so, kaj se dogaja pri digitalnem branju v primerjavi s tiskanim branjem.

Živimo res v dinamičnem času zgodovine, v zadnjih desetih letih je bil tehnološki napredek ogromen, mobiteli so tako rekoč postali podaljšek telesa, nihče več ne zna živeti brez njih. Mladina pa sploh več ne pozna sveta brez njih. Zato se tudi založništvo in šolstvo premikata v to smer, digitalna generacija to preprosto zahteva, karkoli to prinaša s seboj. Prednosti obeh medijev moramo povezati in jih vključiti v strategijo izobraževanja. Če se svet okrog nas spreminja, šola ne more obstati na mestu. Sicer pa nas je že marčevsko in nas bo tokratno ponedeljkovo zaprtje šol v marsičem preizkusilo.

Že pojutrišnjem ostaja velik delež šolarjev doma, kaj jim ponujate v digitalni obliki? Učencem za osnovno šolo so na voljo interaktivne naloge za večino predmetov za vse razrede na nagrajenem portalu www.učimse.com. Tisti, ki uporabljajo tiskane učbenike in samostojne delovne zvezke Mladinske knjige, se registrirajo tako, da aktivirajo kodo, ki je v delovnem zvezku, naročniki revij Mladinske knjige so kode ravno dobili ob oktobrskih številkah revij. Naloge so primerne za utrjevanje znanja na zanimiv, igriv način. Do učbenikov v digitalni ali interaktivni obliki pa bodo učenci in dijaki lahko na portalu www.iucbenikimk.si dostopali od srede, 21. oktobra. Aktivacijske kode za digitalne učbenike in interaktivne samostojne delovne zvezke bodo učencem in dijakom, ki uporabljajo naša tiskana učna gradiva, razdelili učitelji. V interaktivnih delovnih zvezkih učenci dobijo takojšnjo povratno informacijo, rešitev ne bo treba več pregledovati klasično.

Za učitelje in profesorje pa je tako kot doslej vse na voljo na portalu www.ucimte. com – poleg digitalnih učnih gradiv tudi preostala podpora, učni listi ipd. Upali smo, da nam bo v sodelovanju z ministrstvom za izobraževanje uspelo pripraviti domače branje v digitalni, didaktični obliki. Ta projekt poteka in verjamem, da se bomo čim prej prebili tudi skozi neprijetne administrativne ovire.

Kako naj se šolarji in dijaki lotijo načina učenja, kot ga predvideva šola na daljavo? To je bolj vprašanje za pedagoge, lahko skušam odgovoriti kot mama: svojim otrokom večkrat povem, da si je v življenju dobro zastaviti cilje, vsak dan drobne stvari, na dolgi rok pa tudi daljnosežnejše. Ko jih dosežeš, si zadovoljen, v tebi se krepi občutek, da zmoreš sam uravnavati svoje življenje. To velja tudi za šolske obveznosti: vse šteje, vsaka domača naloga, ponovljena snov, vse te pelje k cilju. Pri delu od doma je pomembno, da otroci ohranjajo urnik. Lahko si ga malce prilagodijo, ampak potem je dobro, da ta ritem držijo, ohranjajo rutino. To jim bo pomagalo, da bodo ekonomično porabljali čas in da ne bodo imeli ves čas občutka, kaj vse bi še morali narediti za šolo. Z urnikom bodo pretentali morda zavajajoč občutek, da so ostali doma na počitnicah. Ker ko se snov nagrmadi ali ko se je treba vrniti v šolo in sledijo preverjanja in ocenjevanja, lahko ni prav nič več luštno ...

Pa seveda naprave – mobitel naj namesto v sobi počaka v kakem drugem prostoru, ob rabi računalnika za učenje pa naj bosta zraven nujno tudi papir in svinčnik. Za učenje je pisanje nujno potrebno ... Kot rečeno: telo pomaga misliti. To seveda pomeni tudi, da naj bodo popoldnevi tudi čas za gibanje na prostem, sprehode, seveda znotraj omejitev, in seveda za branje knjig. No, tokrat se bodo tega lotevali že drugič, morda jim bo vseeno lažje.

A če se vrnem k vašemu vprašanju, kako digitalno branje spreminja otroke, pa tudi nas, odrasle: na širši kulturni ravni je mogoče zaznati spremembe, neopazno zmanjšujemo pozornost, se izmikamo kognitivno zahtevnejšim opravilom, vse ljubša so nam krajša besedila, na katera nas navaja zaslonska tehnologija ipd. Medij na neki način narekuje naš odnos do vsebine – koliko mentalne energije in truda vložimo v prebrano, koliko pri tem razmišljamo. Naši možgani so čudovito prilagodljivi, njihova plastičnost se oblikuje glede na rabo, zato tehnologija vpliva na kognitivne zmožnosti.

Ti vplivi so zaznavni na mikroravni, a dovolj, da se družba postopoma, nevede spreminja. Otroci, ki zelo zgodaj dobijo v roke tablice, mobilnike, oblikujejo drugačen pristop do branja, razumejo ga bolj kot vir zabave. Zato na takšen način k branju pristopajo tudi pozneje pri učenju, za katero je temeljno branje z razumevanjem. In to zahteva napor, ki ga niso vajeni.

Pred več kot tridesetimi leti smo branje z razumevanjem osvojili v drugem razredu brez izjeme skoraj vsi.

Se strinjam. Veste, kolikokrat pomislim, da bi bile bralne navade v Sloveniji povsem drugačne, če bi razumeli, kako z branjem razvijamo miselne zmožnosti otrok. Obenem pa zdaj vem, koliko samodiscipline je potrebne, da otroci namesto tehnologije, ki jim ponuja nenehne digitalne dražljaje, izberejo knjige. Preprosto ne zmorejo več brez pripomočkov, njihovi možgani so tako navajeni, da ves čas dobivajo impulze. Težko se skoncentrirajo na poglobljeno branje, kajti v knjigi je vse fiksno, statično. Vse, kar se jim bo zgodilo med branjem, se bo zgodilo v njihovem umu. Medtem ko imajo vse naprave ogromno čustvenih dražljajev, ogromno vizualnih sprememb, in to otroke tako nezadržno privlači. Gre za nekaj, česar se pravzaprav sploh ne zavedamo.

Če nekoliko poenostavim: namesto da se giblje vse od zunaj in nas čustveno in miselno vznemirja, se pri branju vse dogaja navznoter ... Gre za nekakšen prazen prostor, branje s t. i. tihim očesom, o katerem govori Maryanne Wolf [njena izvrstna knjiga Bralec, vrni se domov bo v zbirki Bralna znamenja kmalu izšla pri Cankarjevi založbi]. Tak način branja omogoča refleksijo o prebranem, ko se misel usidra in jo ponotranjimo. Tudi izkušeni bralci smo verjetno v tem času začeli brati drugače, kot bralci smo se spremenili – čeprav lahko beremo veliko, ker nam digitalni mediji ponujajo več vsebin, pa gre za vprašanje kompleksnosti misli, konceptualnega razmišljanja.

Kako ohraniti željo po branju na papirju? Ne bo se slišalo preprosto, ampak saj nobeno zadovoljstvo ne pride brez truda. Samo z vztrajnostjo in disciplino, ne gre drugače. Tudi tek je naporen; še konec prejšnjega stoletja smo maratonce dojemali kot ljudi, ki nimajo kaj početi in nerazumljivo mučijo svoje telo, zdaj pa lahko samo strmimo nad množičnostjo današnjih tekaških prireditev. Kaj se je moralo zgoditi, da se rekreacija danes zdi pomembna takšni množici ljudi? Kje in kdaj se je zgodil zasuk v ozaveščenosti? In kaj bi se moralo zgoditi, da bi tako množičnost dosegli tudi pri miselni rekreaciji, tj. branju?

Branja ni mogoče nadomestiti z drugimi mediji ali pogovorom, jezikovno so besedila v knjigah oblikovana drugače kot na zaslonu ali kot jih na primer doživljamo v medsebojnih pogovorih. Ameriške raziskave poročajo, da na primer otroci staršev z univerzitetno izobrazbo do četrtega leta slišijo 48 milijonov različnih besed, otroci neizobraženih pa 13 milijonov. Pa ne gre le za razliko v obsegu, ampak tudi v kakovosti, skladenjski strukturi povedi, besedišču ... Količina govorjenega in prebranega ima učinke na otroke še dolgo po tem, ko odrastejo. Zato je družinsko branje tako pomembno. Pravljice lahko otrokom beremo še v višjih razredih osnovne šole in dlje. Svojim otrokom, pa sta dva od treh že polnoletna, še danes glasno preberem kakšno poezijo. Vse, kar preberemo, se naloži v našo zavest, nas čustveno in intelektualno spreminja.

Z branjem presegamo svet, ki ga konkretno doživljamo, in spoznavamo, kako lahko čutijo tudi drugi ljudje, sicer ostajamo samo v mejah znanega. Šele ko razumemo, da obstajajo tudi druge perspektive, da imamo zmožnost empatije, lahko z več perspektiv razumemo stvari, dogodke, bodisi intimne bodisi družbene, politične. To nam omogoča, da sprejemamo smiselne odločitve in da smo aktivni državljani. V dobi lažnih novic, mehurčkov socialnih omrežij to res postaja aktualno …

Majhni otroci vedno želijo poslušati iste zgodbe. Zakaj?

Nevroznanstveniki, ki se ukvarjajo z beročimi možgani, ugotavljajo, da so otroški možgani oživčeni tako, da se odzivajo na zvoke, ki predstavljajo vzorce. To jih poveže s primarnimi občutki topline in varnosti v naročju odraslega, ki jim prebira knjige ali kakovostne otroške revije. V prebiranju iste zgodbe prepoznajo vzorce in sčasoma dojamejo tudi pomen prebranega. Branje kot glasovni laboratorij otrokom pomaga pri tem, da se naučijo pazljivo poslušati, njihovi možgani so bolj zmožni shraniti in upodobiti zvok, kar je odlična predpriprava na učenje branja.

Kako drugače beremo digitalno od tiskanega, kako oboje povezati?

Smiselno je razvijati oboje, vendar s premislekom, v katerih obdobjih kaj in zlasti v kakšnih odmerkih. Če poenostavim in ostanem pri otrocih: pripovedovanje pravljice ali animirana pravljica na tablici nimata enakih učinkov. Animirane ilustracije, glasba in zvočni efekti sicer lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju, a le, če so tesno povezani z zgodbo in usmerjajo otrokovo pozornost denimo na podrobnosti ilustracije ali mu pomagajo pojasniti pomene, ki so za otroka abstraktni. Sicer pa privlačni interaktivni elementi ne pripomorejo k učinkovitejšemu razumevanju zgodbe, ker od otroka zahtevajo nenehno prehajanje med zgodbo in interaktivnimi elementi. To je zanje miselno zelo zahtevno, od njega zahtevajo velik kognitivni napor, to pa moti razumevanje zgodbe in učenje jezika. In, seveda, ne pozabimo, v zgodnji fazi tablica ne more nadomestiti topline ljubečih odraslih. Tehnologija po tem, ko so pri otrocih že vzpostavljeni nekakšni temelji beročih možganov, prinaša tudi prednosti, zmožnosti hitrega preklapljanja, odločanja – intuitivne stvari, ki jih otroci zelo hitro dojamejo, a pred tem je treba postaviti temelje.

Kako pa je s tehnologijo in otroki, ki imajo bralne učne težave?

Takrat to lahko postane primerno sredstvo. S kakovostno vsebino, seveda. Ko smo na Mladinski knjigi razmišljali, kako učbenike podpreti z digitalno vsebino, je bilo pomembno vprašanje, kaj uporabiti v katerih fazah učenja. Za utrjevanje znanja, t. i. dril vaje, so na primer interaktivne naloge, kakršne so na portalu učimse.com, pri katerih učenec dobi takojšnjo povratno informacijo, odlična stvar. Kakovostna vsebina z elementi iger vedno učinkuje, učence motivira, jih spravi v stanje zatopljenosti, t. i. zanosa.

Razvoj tovrstnih digitalnih vsebin je za majhen slovenski trg investicijsko zelo drag. Tudi zato smo bili v razvojni skupini portala učimse zelo ponosni na nagrado comenius 2020, ki smo jo nedavno prejeli na podelitvi v Berlinu. Ne samo zato, ker je mednarodna, temveč tudi zato, ker smo se postavili na evropski zemljevid in tekmovali z aplikacijami, ki

so jih financirali investicijski velikani, kot je denimo nemški Telekom. Zato še toliko bolj cenim odločitev vodstva Mladinske knjige, da podpira razvoj izobraževalnih digitalnih vsebin. V teh časih to ni čisto samoumevno. Toda v slovenskem jeziku jih bomo lahko razvijali samo Slovenci, nihče drug ne more tega storiti namesto nas. Razvijanje digitalnih vsebin v slovenskem jeziku pa je pomembno, danes so naši otroci že skorajda dvojezični, angleščino imajo na dosegu povsod.

Kako je v Sloveniji potekal razvoj digitalnih učnih gradiv?

Razvoj je potekal dvosmerno, razvijala jih je država s pomočjo evropskih sredstev, po drugi strani pa smo jih samostojno razvijali založniki kot podporo tiskanim učnim gradivom. Dvotirni razvoj je pripeljal do razdrobljenosti trga, brez evalvacij in sistemskih usmeritev. Vse skupaj ne deluje kot povezana celota in do pojava krize zaradi koronavirusa se je zdelo, kot da so digitalna gradiva nekaj obrobnega, fakultativnega, s čimer ni mogoče dosegati učnih dosežkov ali izpolnjevati učnih ciljev. Letošnja kriza je pripeljala do tega, da so naenkrat vsi uporabljali digitalna učna gradiva, ki smo jih založbe solidarno odprle. Želim si, da bi te izkušnje vodile v premišljeno strategijo na nacionalni ravni.

Hočete reči, da se je pokazal manko enotne nacionalne strategije na tem področju? Ali bi bilo učbeniško strategijo smiselno kot razvojno kategorijo integrirati v nacionalne razvojne reforme, tudi s stališča usmeritev izobraževalne politike EU?

Zagotovo. Neodgovorjenih je veliko vprašanj, s katerimi smo se doslej premalo ukvarjali, pogrešam več aktivnosti strokovne javnosti, tudi povezovanja z izobraževalnim založništvom, z učitelji smo namreč v nenehnem stiku, spremljamo realno dogajanje na šolah. Na nacionalni ravni bi bile nujne raziskave, kako se učenke in učenci učijo danes, kako pri tem uporabljajo učbenike ali tehnologijo, kakšni so njeni učinki, kaj zares deluje. Kar lahko rečem z založniškega izhodišča, je, da je škoda, da se nam ni uspelo povezati in da smo izobraževalni založniki ostali kot nekdo, ki je (le) na trgu, čeprav z učnimi gradivi lahko močno prispevamo h kakovosti učenja in poučevanja. Morda smo za to krivi tudi sami, ker naše prizadevanje za kakovost učnih gradiv preredko ali prešibko predstavljamo strokovni in širši javnosti … Poslovna dinamika narekuje zahteven ritem, kot je dejal raziskovalec založništva M. Bashkar, v založništvu je včasih »ostati pri življenju dovolj zahtevno že brez strmenja v filozofsko ogledalo«.

Ni veliko podatkov, raziskav, kako učenci uporabljajo učbenike in delovne zvezke, kako poteka učenje, kaj vse se je spremenilo s prihodom digitalne tehnologije, skratka, prave ocene in posledično regulacije na tem področju ni ...

Verjamem, da slovensko šolstvo deluje dobro, to ne nazadnje kažejo tudi mednarodne raziskave, ki jih uspešno izvaja Pedagoški inštitut pod vodstvom dr. Igorja Ž. Žagarja. Seveda pa

Kakšen je proces ustvarjanja delovnega zvezka in kako prepoznamo kakovostna učna gradiva? Starši in šolarji se pogosto obregnejo, češ, zakaj potrebujemo toliko učbenikov, delovnih zvezkov.

Vrnitev v čas, ko je bil potrjen samo en učbenik za posamezen predmet, bi bil dinozavrski korak nazaj. Učiteljem je treba dati priložnost, da lahko izbirajo gradiva glede na svoj učni slog, glede na generacijo in glede na cilje, ki si jih zastavijo. Demokratična izbira je nekaj, kar je v osnovi sodobnega sveta. Založniki z ogromnim številom strokovnjakov, avtorjev in izkušenih, dobrih učiteljev premišljeno razvijamo kakovostna učna gradiva. Etiketa o pohlepnih zaslužkarjih je prehuda in me vedno znova zaboli. Proces nastajanja učbenikov, od rokopisa, ki ga urednik dobi, do tega, kar izide, je res neskončno trdo delo – brezmejno število usklajevanj, iskanja kompromisov, povezovanja vrzeli med stroko in prakso, prilagajanja učnemu načrtu, nacionalnim preizkusom znanja in maturi.

V tem procesu je ogromno znanja in prizadevanja, strokovno korektna gradiva niso tako samoumevna, kot se morda zdi. In vsega tega iz cene učbenikov ni mogoče razbrati – si jih sploh ne upam primerjati s cenami mobilnih telefonov. V ozadju se skriva globlje vprašanje, vprašanje vrednot, pomena znanja, ki ga je čas

Mislim, da je precej podoben šolarjem drugod po Evropi. Nevroznanstvenik Daniel T. Willingham ugotavlja, da je razmišljanje počasno, naporno in nezanesljivo; nekoliko poenostavljeno rečeno, možgani delujejo tako, da so biopsihološko nagnjeni k temu, da nam prihranijo kognitivno zahtevne operacije. Namesto na razmišljanje se ljudje pogosteje opremo na spomin in uporabimo rešitve in strategije, ki jih že poznamo. Vendar pa so miselni orehi vseeno lahko izziv, če verjamemo, da to naprezanje ni zaman – to se kaže denimo v zadovoljstvu, ko rešimo določen problem. To nagnjenje možganov zahteva neprestane stimulacije, usmerjanje pozornosti, kar se na primer pri pouku kaže v zmanjšani pozornosti, učenci se lahko zelo hitro miselno odklopijo. In tu je umetnost učitelja, da s svojo karizmo in znanjem zna pritegniti učenca in da ujame njegov miselni tok.

Res pa je, da se je svet zelo spremenil, nisem prepričana, da ima mladina danes še občutek, da je izobrazba neizogibno potrebna. Upam, da se motim. Francoski mislec Bouchet ugotavlja, da smo nekoč bolj zaupali učiteljem – zaupali smo jim, da nas poučujejo vsebine, ki morda tisti trenutek niso bile najbolj zanimive ali pragmatično uporabne –, a smo jim verjeli, da je to za nas smiselno in da bomo to nekoč potrebovali. Nisem več tako prepričana, da bi se mladina danes s tem še strinjala, procesna znanja so v ozadju, bolj jih zanimajo veščine ...

Učbenik je knjiga, ki ji nihče od nas v sklopu obveznega izobraževanja ne more uiti. Morda ljudje nikoli ne primejo v roke Prešernovih Poezij, učbeniku pa ni mogoče ubežati. Pa čeprav spomini na šolske obveznosti ne vzbujajo vedno najlepših spominov … A na neki način nas učbeniki uvajajo v kulturo knjige in so hkrati odsev vednosti, kot ga določajo učni načrti. Tega lahko tudi kreativno presegajo, na način, kako je izpeljan miselni, zgodbeni tok, kako metodično-didaktična nit učence vodi k postopnemu pridobivanju in ponotranjenju znanja.

Koliko pozornosti je, upoštevajoč sodobno tehnologijo, namenjene raziskavam o kognitivnih, emocionalnih, percepcijskih in fenomenoloških učinkih branja in učenja z zaslona v primerjavi s tiskanim gradivom? Ali šola v času digitalne revolucije sploh še ima oziroma bo imela moč, da bo otroke uvajala v kulturo knjige?

Šola preprosto mora imeti moč za uvajanje v kulturo knjige, to je njena odgovornost. Pri knjigi ne gre samo za branje – o prednostih branja iskrivo piše dr. Miha Kovač v najnovejši knjigi o branju Berem, da se poberem. Že dejstvo, da s knjigo razvijamo zmožnost razmišljanja in vživljanja v soljudi na drugačen in bolj intenziven način kot denimo film, je dovolj, da se vedno znova odločamo za knjigo. Če bomo želeli živeti v družbi, kjer smo ljudje drug drugemu pomembni, se znamo med seboj kljub različnim stališčem pogovarjati in se razumeti, bodo knjige morale postati del našega vsakdanjika.