Lahko samo rečem, da sem srečna,

Naslednji dan točno opoldne sem pozvonila na vratih Igriške 3, lučaj stran od ljubljanske Drame. V stanovanju, kjer živita z Dušanom Jovanovićem, sem bila nazadnje pred dobrim letom, ko sva delala intervju ob izidu njegove knjige Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Milena nam je takrat skuhala najboljšo turško kavo, postregla s pecivom, tu in tam ljubeče dopolnjevala Dušanove besede, ga spomnila na kakšen podatek ...

Zdaj sva sami in v stanovanju nekaj manjka. S terase jo opazujem, kako se z nasmeškom zavrti po kuhinji, na pladenj položi pecivo, piškote, suho sadje, skuha močno turško kavo in jo v lahkotnem koraku tridesetletnice prinese na mizo na balkon.

Pa sva založeni, se nasmehne. Čez tri ure moram na vajo, do takrat menda bova, se nasmeje. Opazujem to vitalno telo, te vedno urejene svetleče lase, ekspresiven obraz, moč, ki jo izraža na odru. Milena Zupančič je tiste vrste ženska, za katero se zdi, da skoznjo nenehno teče neustavljiva življenjska sila. Še vedno ostaja v zavesti vseh, ki so živeli v nekdanji državi, kot nekakšna blagovna znamka, za Slovenijo je obraz z drhtečimi ustnicami in težkimi svetlimi kitami, ki ga ne bomo izbrisali iz kolektivne zavesti. Pa čeprav tokrat o Cvetju v jeseni ne bova, sva rekli.

Kako je že o njej napisal Ivica Buljan: »Mileno Zupančič obožujem, odkar sem jo videl v filmu Matjaža Klopčiča Vdovstvo Karoline Žašler, morda sem imel enajst, dvanajst let, in samo skozi neko gosto meglo se spominjam mračne atmosfere, tovarne, nekih agresivnih tipov, ki se spravljajo na nemočno žensko. Njeno Karolino sem si zapomnil za vedno. Čudovit obraz, kodraste lase, polne ustnice in žar v očeh. Zdaj, po vseh predstavah, ki smo jih naredili skupaj, je zame Lady Macbeth v našem Macbethu, divja ženska, prijatelj, Iggy Pop. Moja Milena Zupančič.«

Po vseh zapletih smo končno doživeli predstavo Vsi ptice, in to v popolnoma novi scenografiji – na oltarju Križevniške cerkve. Moram reči, da smo bili vsi sodelujoči v predstavi res presenečeni, kako se je v zadnjem hipu vse skupaj zložilo. In sploh, kako se je odzvalo občinstvo, sploh v takšnih razmerah. Aplavz je bil res nekaj posebnega, tiste vrste aplavz, ki narašča, kot bi se ljudje počasi zbujali iz zgodbe ... Odzivi še kar dežujejo. Mislim, da nam je uspelo narediti močno, pomembno predstavo.

Wajdi Mouawad je tudi pri nas postal najbolj vroč avtor, najprej njegovi Požigi v ljubljanski Drami, zdaj vaša uprizoritev Vsi ptice. Dve popolnoma različni predstavi, obe izjemni.

Zanimivo, da sta obe padli v ta čudni čas. Ne bi si mogla zamisliti bolj aktualnega teksta za ta čas, res.

Je bila premiera, predvidena za 2. september na Festivalu Ljubljana, res prestavljena zaradi virusa?

Ne vem, ali je katera predstava v zadnjem času, ki sem jo delala, naletela na toliko ovir. Mislim, da smo bili redki, ki smo vse poletje posvetili prav študiju predstave, dokler se ni kak teden pred premiero izkazalo, da je nekaj igralcev zbolelo. Nekateri tega najprej sploh niso zaznali, eden med njimi je dobil hujšo obliko covida-19. Najprej so razmišljali, da jo bomo prestavili na pomlad na naslednje leto, ko, vsi upamo, bodo časi bolj normalni. Zdaj se tako ali tako sprašujemo, ali bodo sploh kdaj normalni časi.

In ne veste, kako, od kod je virus prišel v ansambel? Ne vemo, saj je tudi nemogoče ugotoviti. Med vajami smo pazili, kolikor se je dalo, so bile pa vaje intenzivne. Dva meseca smo bili vsi igralci praktično ves čas skupaj.

Vi se niste okužili? Vas ni bilo strah?

Ne, pa tudi sicer se zase ne bojim, skrbelo me je samo za moje bližnje. Predvsem to, ker sem vsak dan obiskovala Dušana [Jovanovića] v domu v Trnovem. Seveda sem šla takoj na test, vsi v ansamblu so se takoj testirali. Test je bil negativen. Še vedno ne razumem, od česa je odvisno, da se nekdo okuži, drugi pa ne. Najbrž je res tako, kot je rekel Ivica Buljan, da gre za neke vrste rusko ruleto. Se ti zgodi, in če se ti zgodi hujša verzija, je zelo hudo.

Bolj me skrbi to, da večina ljudi sploh ne pride do svojega osebnega zdravnika. Vemo, da so v zdravstvenih domovih že marca pregorele telefonske linije, kaj šele, če potrebuješ resnejše preiskave. To je katastrofa, razsežnosti tega se bodo šele pokazale. Tudi sama bi morala na pregled že februarja, pa ne gre. So me ravno včeraj klicali, da je zdravnica prerazporejena.

Vedno so nam govorili o dolgih čakalnih dobah, ki naj bi bile najbolj pereč problem slovenskega zdravstva, potem pa nenadoma o tem ni bilo več govora. Ko se je spomladi pojavil covid-19, ni bilo nobenih drugih bolezni več, nenadoma smo bili vsi zdravi. Smo nenadoma vsi Slovenci čudežno ozdraveli? Štejejo samo tisti s covidom-19. Zdaj nam je vsem jasno, da gre za nevaren, zahrbten virus, pa vendar … Kje so številke tistih, katerih zdravje in življenje je resno ogroženo tudi zato, ker ne pridejo do specialistov, ker predolgo čakajo na operativni poseg, ker jim niso pravočasno diagnosticirali hude bolezni?

Toliko je takih čudnih stvari, da je človek upravičeno v dvomih.

Zgodba Vsi ptice je zgodba o vprašanju identitete, lahko jo gledamo kot sodobno različico Romea in Julije, med študentko zgodovine arabskih korenin (Lina Akif) in Judom, študentom genetike (Gal Oblak), ki jima svet nestrpnosti okrog njiju ne dovoli ljubezni. Na prvi pogled seveda lahko rečemo, da gre za zgodbo sodobnega Romea in Julije, ki je podlaga za zgodbo o tem večnem konfliktu med Izraelci in Palestinci. A v resnici ta tekst lahko razumemo kot poziv proti vsem nestrpnostim in mednacionalnim sovraštvom povsod po svetu. Ta netoleranca, ki pripelje do strahotnih osebnih tragedij in v skrajnem primeru do vojn.

Tekst je kompleksen, je na meji med dramo, psihološko dramo, celo kriminalko, težek tekst in zahteva strahovito koncentracijo vseh igralcev, natančnost v misli, v vsakem stavku.

Gotovo ni enostaven niti za občinstvo. Vemo, da predstava zares zaživi samo v stiku z občinstvom. Toliko časa sem že v gledališču, pa še vedno ne znam imenovati teh energij, ki se zgodijo med občinstvom in nami, igralci. To je skrivnostna alkimija, ki se zgodi samo v teatru. In zdaj se je očitno zgodila tudi v cerkvi (nasmešek).

Ste se igralci sploh zavedali, kako bo na gledalce delovala predstava, ki govori o konfliktu dveh religij, judovske religije in islama, postavljena na oltar, pod Kristusom na križu, ki vse to opazuje? Medtem kot del scenografije nad vsem dogajanjem visi velika svetlobna judovska zvezda.

Ja, res je nenavadno, kako se je po vseh težavah in odmikih vse tako zložilo, da se zdi, da je to idealna postavitev in idealna scenografija za takšno predstavo.

Čeprav smo se bali, da Križevniška cerkev ne bo omogočila tistega pravega naboja občinstva, ki se zgodi v gledališču, se je na premieri izkazala kot poseben prostor, ki že sam po sebi na neki način odpira to zgodbo nestrpnos