Koroški plebiscit

Minilo je 100 let od zloglasnega plebiscita na Koroškem. Avstrija je ob tej obletnici pripravila veliko »fešto« v Celovcu, klub covidu-19.

Dva citata iz Sobotne priloge 10. oktobra:

»Že sto let ni kaj praznovati.«

»Na Koroškem je vse v najlepšem redu, dokler nič ne zahtevamo.«

Potem slišim koroške Slovence, ki pravijo, da se pri koroških oblasteh – še vedno – vsaka njihova zahteva po enakopravnosti manjšine šteje kakor provokacija.

In temu se ni čuditi. Tudi naši politiki, ki so odgovorni za zaščito našega življa zunaj naših meja, govorijo o provokaciji in o morebitni užaljenosti naše sosede Avstrije, če bi zahtevali notifikacijo meddržavne pogodbe in uveljavitev njenega 7. člena, ki ščiti manjšino na Koroškem. Kaj naj si mislim o takem stališču naših vodilnih politikov?

Je morda navzoča le bojazljivost in strah pred večjim in bogatejšim sosedom? Morda naivnost, neznanje, ekonomski interesi, hlapčevstvo in lastno podcenjevanje? Ugledni mednarodni pravniki so že večkrat povedali, da pravnih zadržkov ni. Ali je kaj globljega? Ali kdo zavestno dopušča, da del narodovega telesa odmira, postopno, vendar zanesljivo in učinkovito.

Resnici na ljubo je treba priznati, da je avstrijski predsednik na proslavi ob 100. obletnici plebiscita v Celovcu zbral toliko poguma in se v slovenščini opravičil tamkaj živečim Slovencem za krivice, ki jim jih je v tem obdobju prizadejal večinski nemški vladajoči narod. Prijetno presenečeni smo to gesto predsednika Avstrije pozdravili in naklonjeno sprejeli.

Ampak sprašujem naše politike vseh vlad v samostojni Sloveniji, kdaj bo kateri od njih zbral pogum in samokritično priznal, da je Slovenija premalo storila za dobrobit naših rojakov na Koroškem. Te mlačnosti, odsotnosti vsake pobude in brezbrižnosti do naših rojakov zunaj meja domovine ni mogoče opravičiti z raznimi floskulami o »dobrih sosedskih odnosih, o prijateljstvu med državama, o skupnih interesih itd.«. Med sosedi veljata vzajemnost in medsebojno spoštovanje. To pa, kar so do sedaj počele naše vladajoče garniture, vseh barv, meji na kapitulacijo, hlapčevstvo in celo na sabotažo. Le dva primera bom omenil:

1. S pristankom slovenske politike, vseh barv, je bila v samostojni Sloveniji uničena dobro vpeljana in razvita lesna in pohištvena industrija. Sedaj izvažamo hlodovino, obdelan les za slovenske potrebe pa uvažamo. Ampak moji pravnuki bodo nekoč od vas terjali odgovor, kajti vsaka lesena igrača, ki jo naredim, nosi napis: »Izdelano iz slovenskega lesa, uvoženega iz Avstrije!«

2. Škof M. Slomšek se »obrača v grobu«, ker je nekdaj »svojo« škofijo iz Avstrije preselil v Maribor. Njegovi nasledniki so škofijo potopili in skopali milijonsko bančno luknjo, dolgove naprtili slovenskim davkoplačevalcem, zastavljene nepremičnine, zgodovinske in kulturne vrednosti, pa prodali škofiji v Gradcu. Tako v Mariboru zopet gospodari avstrijska cerkvena gosposka, kakor takrat, v dobi pred Slomškom. Vem, lastništvo cerkvenega bogastva je enotno, le upravljanje je razpršeno na lokalne škofije. Pravnoformalni lastnik pa je sveti sedež v Rimu ali država Vatikan. To velja tudi za cerkveno premoženje v Sloveniji in vi, spoštovani naši voditelji, vseh barv in vseh časov, to veste in ste vedeli, ko ste narodovo bogastvo razdeljevali.

Moja vest in zvestoba slovenskemu življu, kjer koli živi, mi narekuje, da vas vprašam, spoštovani strankarski veljaki v Sloveniji: Kaj ste in kaj nameravate storiti, da bi v sosednji Avstriji, Italiji in na Madžarskem preprečili vidno in načrtovano asimilacijo slovenske narodne manjšine? Ali se zavedate, da se bliža čas, ko avstrijski predsednik ne bo imel koga pozdravljati v slovenščini?

Morda pa je scenarij še bolj črn in zapleten? Obubožano in izropano Slovenijo razkosati in podrediti sosednjim državam?

Andrej Bolčina,

Dolenje Brdo

Miha Škrbec, Ljubljana