Privatizacija zdravstva

Pred dobrimi štirimi desetletji – konec novembra bo minilo 45 let od otvoritve UKC v Ljubljani – zdravstvo ni moglo poslovati z izgubo: »plane« je bilo najbolje izpolniti 105-odstotno, ker so to »nadrejeni« priznali kot osnovo za naslednje leto. Dodatno povišanje in posledično izgubo smo preprečevali tako, da smo vse naredili, viška storitev pa nismo obračunavali.

Slovenja daje za zdravstvo na prebivalca tretjino manj denarja od povprečja EU. Podobno manjše je število zdravnikov, manjkajo tudi ostali zdravstveni delavci. V času koronavirusa je važno tudi, da imamo 13 intenzivnih postelj na 100 tisoč prebivalcev, Nemčija na primer 30.

Najbolj poznam razmere v radiologiji: preiskave so postale neinvazivne (brez pikanja v žile ali hrbtenični kanal ledveno). Magnetna resonanca skoraj nima omejitev in je zelo povedna. Staramo se, skoraj vsi imamo težave s hrbtenico, sklepi. Vsi bi se radi »slikali«, pozdravili, bili mladi. Podobno velja za ultrazvočne preiskave ter druge diagnostične in terapevtske posege in zdravljenje. Življenjska doba se pa daljša in bolj bolehamo za vsemi vrstami obolenj.

V zadnjih letih so številne javne zdravstvene ustanove za skrajševanje čakalnih dob že dobile dodaten denar, ki nikoli ni bil v celoti porabljen. Malo tudi zato, ker so le redki delali dodaten program ob sobotah, nedeljah, praznikih in ponoči.

Bogati danes samoplačniško pri privatnikih rešujejo svoje zdravje. Imajo tudi več znanstev. »Ostali« čakajo in čakajo.

Kaj je narobe, če bo »država« vsaj malo skrajšala čakalne dobe z enkratnim (ostanek letošnjega in prihodnje leto) dodatnim denarjem pod enakimi pogoji tako javnim zavodom kot zasebnikom? To bo pomagalo predvsem »ostalim«. Pogodbe z zasebniki v letu 2022 ne bodo avtomatsko podaljšane. Zakaj je to prikrita privatizacija? Morda nasprotovanje, ker bodo privatniki »izkoriščali delavce«, ki bodo morali delati ob koncu tedna, v času praznikov in ponoči?

Kaj za takojšnjo rešitev predlagate nasprotniki »privatizacije«? S kakšnimi ukrepi bi hitreje in bolj pošteno izboljšali sedanje stanje, ki se slabša že leta in leta, zdaj tudi zaradi koronavirusa?

Ob rob: tudi dvigala v večnadstropnih stanovanjskih in poslovnih stavbah so kljub na novo uvedenemu obveznemu razkuževanju zaradi »stoječega zraka« možen izvor okužbe. Preprečitev je enostavna. Obvezno vključeni dvigalni ventilatorji. Kjer ni ventilatorjev, naj programe dvigal nastavijo tako, da bodo vrata dvigal, ko stojijo v nadstropjih, ostala odprta, ne pa zaprta kot zdaj. Zakaj bi to ogrožalo varnost? Dvigala bodo pa bolj prezračena.

zdravnike«. Kasneje pa je županom dokaj indiferentno še dejal, da so težave na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, saj zdravnikov ni dovolj, ker jih delo na tej ravni ne zanima. (Mimogrede – morda bi kazalo ob vpisu na medicinsko fakulteto pridobiti od bodočega zdravnika tudi nekaj podatkov o njegovi socialnosti in empatiji; menim, da so samo točke iz srednješolske uspešnosti premalo.)

Te naloge župani in direktorji javnih zdravstvenih organizacij sami ne morejo opraviti. Država je sicer »podarila« občinam skrb in odgovornost za uspešno delovanje javne zdravstvene službe na primarni ravni, vendar je »pozabila« na ustrezno porazdelitev javnega denarja na lokalnih ravneh, saj so ga te pri nas deležne le slabo polovico povprečja v državah OECD. V osnovnem zdravstvu primanjkuje več sto zdravnikov in še več medicinskih sester. Med 212 občinami je kar precej takšnih, ki si ne morejo privoščiti niti svojega družinskega zdravnika.

Ali ni takšno stanje lahko tudi posledica dolgoročnega procesa siromašenja podeželja? Zato bi bilo prav, da bi država prevzela odgovornost za mrežo javne zdravstvene službe tudi na primarni ravni (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnost). Namen mojega prispevka ni pogrevanje znane problematike osnovnega zdravstva, pač pa proces iskanja, odločanja in udejanjanja potrebnih dolgoročnih sprememb javnega zdravstva v Sloveniji.

Predlagam, da začnemo razmišljati o prihodnosti zdravstva na področju osnovne zdravstvene dejavnosti, in to iz dveh razlogov. Prvič – osnovno zdravstvo je nesporno »temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996) in terja prioritetno obravnavo. In drugič – zelo jasno se moramo odločiti, ali bomo ohranili nepridobitno javno zdravstvo (cilj je blaginja skupnosti) ali pa bo zdravstvena politika nasedla ideji o zdravstvu kot »gospodarski dejavnosti na osnovi liberalizma in konkurenčnega trga zdravstvenih storitev« oziroma privatizaciji zdravstvenega sistema (cilj je dobiček).

Že kar nekaj časa opazujemo, kako se postopoma širi (ilegalna) mreža zasebnega zdravstva. V zvezi z obetajočo dolgoročno zdravstveno reformo si moramo vsi iskreno prizadevati za mrežo javne zdravstvene službe, ki bo omogočala optimalno fizično dostopnost do zdravnika ter vsem bolnikom zagotavljala nediskriminatorno dostopnost do ustrezne zdravstvene obravnave. Spreminjanja zdravstvene zakonodaje pa se lotimo šele, ko bomo dosegli zanesljivo in jasno družbeno soglasje o dolgoročnih spremembah organiziranosti in delovanju zdravstva. Prepričan sem, da nosilci zdravstvene politike poznajo tehnologijo spreminjanja javnih sistemov socialne varnosti. Za področje zdravstva je na voljo tudi model.

Vendar pa bi opravili naloge bolj skladno z željami in potrebami ljudi, če bi se država odločila za ponovno oblikovanje smiselnega števila primerno velikih pokrajin ter decentralizacijo upravljanja države. Tedaj bi lahko tudi na drugih gospodarskih in negospodarskih področjih računali na razmišljanje in ustvarjalno sodelovanje vseh ljudi pri oblikovanju prihodnosti države in ne samo na področju zdravstva. dr. Marjan Česen,

Kranj

tega famoznega zlatega fiskalnega pravila. Pred dnevi je minister Tonin na Pop TV razlagal, kako ta vlada od vseh dosedanjih največ namenja za zdravstvo (kar je v teh kriznih razmerah povsem normalno), za socialo, za kulturo, za vojsko in tako naprej. S tem dejansko ni nič narobe. Je pa minister Tonin pri tem pozabil povedati, da je ta Janševa vlada v samo nekaj mesecih vladanja pridelala tudi kar nekaj težkih milijard evrov novega fiskalnega dolga.

Spomnimo se, ko je pod Šarčevo vlado za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja bilo potrebno iz proračuna zagotoviti dodatnih nekih sto milijonov evrov, se takratni finančni minister s tem ni strinjal in je raje napovedal svojo odpoved funkcije. Seveda, tedaj je še vedno bilo v veljavi »zlato fiskalno pravilo«.

Karlo Mahnič,

Gorenje pri Divači