Tatovi demokracije

grabitev je bilo v zgodovini vselej zelo veliko. Ena najbolj odmevnih je bila gotovo ugrabitev sina slovitega letalca Charlesa Lindbergha. Takrat je pomoč iz zapora ponudil celo Al Capone, ki je kajpak izvrstno poznal ameriško podzemlje. A tudi to ni zaleglo … Kasneje so bili ugrabljeni Frank Sinatra, John Paul Getty, Patricia Hurst, Samuel Bronfman, Ingrid Betancourt … Seznam znanih ugrabljencev je izjemno dolg. Toda vse ugrabitve se niso končale dobro, z (visokim) odkupom ali izmenjavo ujetnikov. Nekdanjega italijanskega premiera Alda Mora so ugrabitelji surovo umorili in enako tragično je precej let za njim končal tudi španski politik Miguel Ángel Blanco.

Tovrstne osebne drame so seveda resno vznemirjale javnost in jo dolgo držale v živčni napetosti. Mediji so dan za dnem sporočali podrobnosti o trpljenju družin in strahu ugrabljencev. V Združenih narodih so zato pred leti izdali celo nekakšen priročnik, kako ravnati v primeru ugrabitev. Oglasil se je tudi Gary Noesner, nekdanji uslužbenec FBI, ki je s svojim spretnim pogajanjem osvobodil kar precej ugrabljenih nesrečnikov, največ v Latinski Ameriki, kjer vsako leto izgine nekaj deset tisoč ljudi. Noesner je poznavalsko opozarjal, da v primeru ugrabitev pravzaprav ni pomembno, kdo tiči za zločinom. Odločilno je predvsem, kaj hočejo storilci s tem doseči. Pomemben je torej predvsem njihov cilj.

Živimo v norem in zmedenem času, ko se pred očmi milijard ljudi dogaja ugrabitev, o kateri pa (skorajda) vsi nerazumljivo molčijo. Prepogosto tudi mediji. Gre kajpak za ugrabitev demokracije. Kradejo nam jo tiho, brez vsakršnega hrupa, kot spretni tatovi, ki v hiše neslišno vstopajo sredi noči. Ti nepridipravi nikoli ne zahtevajo odkupnine in vedno operirajo pod masko normalnosti. Od svojih žrtev pravzaprav ne zahtevajo nič strašnega. Zgolj nadaljevanje stanja, v katerem spretno vsiljujejo svoj nadzor in ga v bistvu nenehno krepijo.

Redki so, ki ob ugrabitvah demokracije zaženejo alarm. Nadvse glasno je to storil nobelovec José Saramago (sam se je skromno razglašal zgolj za vajenca) v izjemnem Eseju o lucidnosti. Težko bi našli sodobno literarno delo, ki o času, v katerem živimo, pove več kot prav ta duhovita in domišljena zgodba. Bilo je v času volitev, ko so se ljudje, razočarani nad politiko, odločili oddati prazne volilne lističe. To je storilo 83 odstotkov volivcev. Oblast je ponorela. Uvedla je izredno stanje in tiste, ki so na ta način bojkotirali volilne skrinjice, razglasila za teroriste …

José Saramago je svoje bridko razočaranje nad politiko najprej mojstrsko razkrinkal v romanu, nato pa še na predstavitvi knjige v Madridu in Barceloni, kjer je, razjarjen zaradi reakcij oblasti, brez dlake na jeziku povedal, da je današnja politika že lep čas talka ekonomskih in finančnih elit, ki se ne zmenijo za stiske navadnih ljudi. Posvaril je, da živimo v času amputirane in ugrabljene demokracije. In to drži kot pribito.

David Runciman v svoji odmevni knjigi How Democracy Ends denimo pravi, da smo priče nekakšni spectator democracy. Naša vloga v njej je, da v zaukazanih trenutkih zgolj ploskamo odločitvam z vrha. Demokracija postaja skrbno izdelan, a prazen, izvotljen šov elit. Na videz privlačen za gledalce (veliki predvolilni shodi na primer), v bistvu pa vselej brez prave vsebine. Kot nastopi Donalda Trumpa, ki mu običajno nikoli ne postavljajo pravih vprašanj, ko pa jih, jih predsednik preprosto presliši.

UKdo nam je torej ugrabil demokracijo? To že lep čas ni nobena uganka, a (preveč apatična?) večina kljub temu noče videti, da je cesar v resnici že dolgo slečen. Ramón A. Feenstra, španski profesor sociologije in filozofije, v knjigi Kidnapped Democracy jasno pokaže na zločince. To so kajpak velike korporacije, finančne elite, banke. Tudi zloglasna trojka (IMF, Evropska centralna banka in evropska komisija), ki se običajno resda pojavlja v vlogi posrednika med vladami in finančnimi elitami, toda praviloma vselej brani izključno interese teh in ne morda ljudi z dna družbenih lestvic.

To so torej pravi tatovi demokracije, ki so za obrambo svojih pozicij pripravljeni storiti vse: rušiti vlade in ekonomsko kolonizirati posamezne države. In naravnost grozljivo je, da so te elite vedno močnejše. Tudi kriza, ki je izbruhnila leta 2008, jim ni prišla do živega, tako da je neoliberalni tržni fundamentalizem v bistvu močnejši in bolj zacementiran, kot je bil kdaj prej.

Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, je bil še otrok, ko so polkovniki prevzeli oblast v državi. Ta udar danes obsojajo vsi po vrsti, toda Varufakis vojakom vendarle priznava eno dobro potezo: polkovniki tedaj sploh niso prikrivali, kaj je njihov cilj. Vsem so dali jasno vedeti, kaj se je spremenilo. V 21. stoletju so stvari popolnoma drugačne: ko se danes zgodi (ekonomski neoliberalni) državni udar, je glavni cilj akterjev prikriti, kaj se je v resnici zgodilo.

Vlade in banke načrtno preprečujejo širjenje (zanje) slabih novic. Kapital nam denimo vsako leto ponuja izjemno slikovite prenose kolesarske dirke Tour de France, kjer gledalec zve prav vse o vsakem kolesarju in njegovem kolesu in še več o vsakem ovinku in vzponu na dirki. Po drugi strani pa ta isti kapital vztrajno, dan za dnem molči in prikriva, kaj počnejo Evropska centralna banka in velike korporacije. In tudi to, kje bogati plačujejo davke. Tu ni nobenih teve prenosov. Vse se dogaja za strogo zaprtimi vrati, ki jih nihče ne sme odpirati.

Zdi se, da živimo v zlatih časih tatov demokracije, ki s svojo uničujočo politiko vztrajno povečujejo razliko med bogatimi in revnimi. Banka Credit Suisse je denimo objavila podatek, da se je bogastvo enega odstotka najbogatejših po krizi leta 2008 povečalo kar za 50,1 odstotka, medtem ko se je premoženje milijard najrevnejših, po podatkih Oxfama, zmanjšalo za 38 odstotkov. Z minimalno plačo – ali celo brez nje – nikakor ni mogoče maksimizirati demokratičnih sanj in si izboljšati življenja. Zato je tudi zdajšnja pandemija koronavirusa posredno rezultat takšne politike. Revščina in lakota namreč usodno vplivata na širjenje bolezni, saj kdor nima denarja za zdravo prehrano, kdor nima dostopa do zdravstvene oskrbe in si ne more privoščiti zdravega načina življenja, bo prej žrtev bolezni kot pa tisti, ki vse to seveda imajo.

Žrtve ugrabitev različno reagirajo na svojo tragedijo. Pri nekaterih pride do stockholmskega sindroma, ko začnejo presenetljivo simpatizirati z ugrabitelji. Patricia Hearst, hči premožnega Williama Randolpha Hearsta, ki jo je leta 1974 ugrabila ameriška Symbionese Liberation Army (delovala je v Kaliforniji), se je nekaj tednov po tem, ko je bogati oče plačal zahtevano odkupnino, denimo prostovoljno vrnila k svojim ugrabiteljem …

Paradoks je, da je stockholmski sindrom že dolgo nazaj okužil tudi vlade in druge inštitucije, ki so, začuda, postale nekakšne prostovoljne talke tatov demokracije. Prav nihče se namreč noče otresti okovov ugrabiteljev, ki so jim z leti očitno zelo prirasli k srcu. Zategovanje pasu in z njim povezano vsesplošno varčevanje, ki so ga vladam takoj po krizi leta 2008 zaukazale finančne elite, se je kljub dokazani škodljivosti namreč začelo brez večjih pripomb in uporov, čeprav so krizo povzročile prav te elite in ne morda davkoplačevalci, ki so morali s svojimi skromnimi denarnicami poravnati njihove špekulantske zablode.

Zloglasnega zujfa, ki ga je sprejela takratna Janševa vlada, morda prav zaradi stockholmskega bolezenskega sindroma tudi kasnejše vlade niso hotele v celoti ukiniti. Podobno je bilo z napol zastonjskimi razprodajami mnogih dobrih podjetij, ki so jih na ukaz ugrabiteljev demokracije poslušno opravljale vse dosedanje slovenske vlade, čeprav je bilo to v popolnem nasprotju z interesi države in kajpak tistih zaposlenih, ki so to srebrnino ustvarili. Tudi zdajšnja vlada se v času najhujše krize ukvarja zgolj z utrjevanjem lastnih pozicij, vračanjem v avtoritarizem in z novimi napadi na sodstvo (kar z organizacijo nekakšnega posveta premieru to omogoči celo sam predsednik države), medtem ko ji je obvladovanje epidemije dokončno ušlo iz rok.

V svetu danes obstajata zgolj dva centra moči in oblasti: organizirani ljudje in organizirani denar. A organizirani denar lahko zmaga samo tedaj, ko ljudje niso dovolj organizirani. Zato so protesti pravzaprav nujni, kajti ustavo, vladavino prava in demokracijo je vredno braniti. Če bomo čakali, da bo namesto nas, volivcev, na katere se elite spomnijo samo tedaj, ko je treba znova odpreti volišča, to storil nekdo drug, se bomo nekega dne zares zbudili v svetu, kjer tudi tistih nekaj bornih drobtinic demokracije, ki jih elite še dopuščajo, ne bo več.