Vodilni v ameriški predsedniški tekmi

času zaključevanja redakcije uradni zmagovalec ameriških predsedniških volitev – predsednik pred našim štetjem in predsednik po njem – še ni bil znan. A število elektorskih glasov in tendenca štetja glasov po pošti sta precej jasno nakazovala, da bo

46. predsednik Združenih držav Amerike postal demokratski kandidat, sedeminsedemdesetletni Joseph (Joe) Biden, ki je z docela državniškim govorom že v sredo dopoldne po ameriškem času nagovoril državljane.

Za opazno razliko od svojega tekmeca, aktualnega predsednika Donalda Trumpa, ki se je, zavedajoč se neizogibnega, kmalu po zaprtju volišč v predvidljivem, a vseeno šokantnem obračunu z demokratičnimi institucijami, pravno državo in, konec koncev, volivci samimi, vnaprej razglasil za zmagovalca. In s tem – zaslužni agent kaosa – sprožil val negotovosti, tesnobe, angsta in, kot vse kaže, tudi pouličnega nasilja, ki bo ameriško predsedniško tekmo skoraj gotovo popeljalo v podaljšek podaljška. Njegovo zgodnje petkovo obračunavanje z vsem in vsemi je bilo očiten poziv k razbijanju ostankov demokracije. Poziv k nasilju. In tam zunaj kar mrgoli skrajno desnih milic. Ta zgodba je bila napisana vnaprej.

Trump je bil v vojni proti demokraciji ves čas konsistenten. In predvidljiv. Na to bi morali biti demokrati na čelu s kronično utrujenim kandidatom vendarle bolje pripravljeni. Enako velja za jedrne ameriške medije, ki jih je predsednikovo nočno cepetanje, da, več kot očitno presenetilo. Tako kot jih je, odrezane od resničnega sveta, presenetila njegova zmaga pred štirimi leti.

Tako demokrati kot mediji – ne le ameriški – so imeli ogromno časa, da bi se pripravili na (nikakor ne le) Trumpov algoritem razgradnje liberalne demokracije in betoniranje nove avtoritarnosti. Lokalne, regionalne, globalne. Ta algoritem je preprost, učinkovit, binaren. Če bo Joe Biden prevzel ključe Bele hiše, ga zategadelj čaka neskončno težko delo. Amerika je namreč brutalno razdeljena, nevralgična, občutljiva; tik pred gospodarskim in predvsem socialnim zlomom. Ameriške sanje – kliše se ponuja sam od sebe – se pospešeno spreminjajo v nočno moro, del države pa v tretji svet: milijoni in milijoni ljudi so zaradi posledic pandemije novega koronavirusa že izgubili službe, milijoni jih še bodo. Milijoni in milijoni so brez zdravstvenega zavarovanja. Vrste pred socialnimi kuhinjami marsikje spominjajo na podobe iz časov velike depresije. Ta je ponovno tu. In tu je, da ostane.

A območje udobja je (bilo) za demokrate očitno še vedno preveč udobno za resno družbeno in seveda tudi politično mobilizacijo. Pri

Viskanju »pravega« kandidata – Antitrumpa – so namreč demokrati delovali tako lenobno in neangažirano, tako preživeto in tako nereflektirano, da Donald Trump, iskreni lažnivec, za ponovno volilno zmago – če se ne bi v vmesnem času tako brutalno (samo)polomil med »upravljanjem« pandemije – morda sploh ne bi potreboval predvolilne kampanje.

Med to, ki jo je na kratko prekinila Trumpova okužba, je sicer Joe Biden z mlahavimi, puhlimi, klišejskimi, včasih prav izsiljeno antagonističnimi nastopi za razliko od svojega nasprotnika, ki je že davno prestopil vse meje politične korektnosti in poštene igre, deloval – izgubljeno. Kot da si dejansko ne bi želel zmagati v eni najbolj pomembnih (tudi globalno) ameriških predsedniških tekem v moderni zgodovini. Zdelo se je celo, da demokrati tokrat niso želeli žrtvovati dveh svojih ključnih in najbolj progresivnih političark – Alexandrie Ocasio-Cortez in Ilhan Omar. Z izbiro Bidna, človeka 20. stoletja, so se raje odločili za vztrajanje v preteklosti.

Izbor Josepha Bidna za (šibkega) demokratskega predsedniškega kandidata je bil zato vprašljiv sam po sebi. In to ne le zaradi njegove starosti in precej krhkega zdravja: dolgoletni senator (1972–2009) in podpredsednik ZDA v času predsedovanja Baracka Obame (2009–2017) bo namreč, če bo 20. januarja v Washingtonu prisegel kot

46. ameriški predsednik, postal najstarejši uporabnik ovalne pisarne. Bidnov izbor za demokratskega predsedniškega kandidata je bil, med drugim, sporen tudi zaradi njegove, milo rečeno, nepriljubljenosti pri mlajših volivkah in volivcih, ki so svoje upanje za prihodnost videli v še enem starejšem možakarju, Bernieju Sandersu. Sporen je bil zaradi njegove notorične »sredinskosti«. Sporen je bil, denimo, zaradi podpore okupacije Iraka leta 2003. Sporen je bil zaradi njegove dolgoletne arogance in nezmožnosti priznavanja svojih napak. Sporen je bil predvsem zaradi manka kakršne koli oprijemljive politične, ekonomske in družbene vsebine. Sporen je bil zaradi njegovega pokroviteljskega odnosa do žensk. Sporen je bil zaradi spornih poslov njegovega sina Hunterja v Ukrajini (član uprave naftno-plinskega podjetja Burisma). Sporen je bil zaradi dolgoletne apatičnosti in dejanske praznine tam, kjer bi morali biti po dolgih desetletjih vrhunskih političnih funkcij našteti konkretni pozitivni rezultati njegovega dela: ni jih prav veliko. Sporen je bil, konec koncev, zaradi ponesrečenega poskusa postati demokratski predsedniški kandidat za volitve leta 1988, ko je v svoje govore mirno prepisal govore britanske laburističnega voditelja Neila Kinnocka.

Da, v iskanju Bidnovih spornih točk bi lahko šli v nedogled. Toda od trenutka, ko je bil Biden, otrok delavskega razreda in milijonarski »predstavnik« srednjega, izbran za predsedniškega kandidata, je demokratska stranka (šola Baracka Obame) vendarle sprožila akcijo poenotenja volivcev, ki je temeljila na enem samem, le na videz preprostem cilju – premagati rasističnega, abotno nekompetentnega predsednika, ki (ne le) Združene države vodi proti totalitarizmu, ki sistematizirano razgrajuje demokratične institucije, ki se požvižga na človekove pravice in mednarodne konvencije, ki se mu o zunanji politiki niti sanja ne, ki se med pandemijo igra z življenji, ki ljudem odteguje dostop do zdravstva, ki se spogleduje s skrajno desnimi skupinami (tudi neonacističnimi), ki žali in ponižuje in patološko laže, ki je izstopil iz pariškega podnebnega sporazuma in pospešil vojno z okoljem, ki je postal »izraelski predsednik«, ki je izstopil iz iranskega jedrska programa, ki je krenil v trgovinsko vojno s Kitajsko, ki se je – v rusko veselje – odtujil od Evropske unije, ki se je zbližal z diktatorji, ki ne plačuje davkov, ki migrantske in begunske otroke zapira v kletke, ki gradi zid na mehiški meji, ki pospešeno razgrajuje mednarodne strukture … (tudi tu bi prav tako lahko naštevali v nedogled).

Demokrati so šli na volitve s stisnjenimi zobmi; tveganje je bilo gromozansko, odgovornost v zares zgodovinskem in prelomnem času izjemna. Joe Biden – v torek je prejel več (posamičnih) glasov kot kateri koli ameriški predsednik v zgodovini – se je moral posledično iz rahlo letargičnega možakarja, ki bi se najraje sprehajal po floridskih plažah, dobesedno čez noč spremeniti v »srednjega napadalca« in organizatorja igre hkrati. Kljub dolgim desetletjem pasivnega delovanja, ki je bilo – tudi s samomorilskimi težnjami, ki jih je v sveži biografiji (Joe Biden: The Life, the Run, and What Matters Now) razkril sijajnemu novinarju New Yorkerja Evanu Osnosu – močno povezano s strahovito tragedijo, ki ga je doletela leta 1972, ko sta v prometni nesreči umrli njegova prva žena Neilia in hčerka Naomi

(leta 2015 je zaradi hude bolezni umrl tudi njegov 46-letni sin Beau), se je v Bidnu, ki je leta 1988 komaj preživel hude možganske krvavitve, v odločilnih trenutkih vendarle prebudil del mladostniškega nagona. Kot srednješolec in študent (prava) je namreč precej resno igral ameriški nogomet; zelo brutalno igro.

Takšno, kot ga v naslednjih dnevih, tednih in morda celo mesecih čaka na poti v Belo hišo. Brez čelad in ščitnikov, seveda. S pomembno, morda odločilno vlogo sodnikov.

Donald Trump se je, kot kaže, odločil za »ulični pretep«. Grdo bo. Tekla. Bo. Kri.