Iskanje poti iz anomije

Včasih se je za razumevanje družbenih problemov treba zateči h klasikom. In morda lahko sedanje razmere pri nas, podobno kot drugje v Evropi in v svetu, najbolje razumemo z Durkheimovim konceptom družbene anomije. Ta se je v zadnjih desetletjih močno poglobila. Za kaj gre?

Priča smo naraščajočemu številu globokih družbenih sprememb, ki jih večina ljudi doslej še ni doživela: globalizacija gospodarstva in politike, globoka in dolgotrajna gospodarska kriza izpred desetih let, naraščajoča ogroženost naravnega okolja z vse pogostejšimi in intenzivnejšimi katastrofičnimi pojavi, begunci in migracije, vzpon Kitajske kot nove gospodarske, vojaške, politične in kulturne supersile, nove informacijsko komunikacijske tehnologije in robotizacija, staranje prebivalstva, naraščajoča družbena neenakost, covid-19.

Nova tveganja in osebna nemoč

Ljudje večinoma občutijo posledice navedenih sprememb v obliki naraščajoče negotovosti glede svoje prihodnosti in prihodnosti svojih bližnjih: izgubljajo službe oziroma zaposlitve, prisiljeni so v prekarne oblike dela, ujamejo se v zanko revščine, ne morejo do svojih stanovanj, bojijo se za svoje domove, na starost so prepuščeni sebi in so odvisni od svojih prihrankov, če jih imajo, ter od neformalnih socialnih mrež, v življenjskih okoljih opažajo vse več tujcev, morajo se učiti uporabljati nove tehnologije, na primer za naročanje k zdravniku ali kupovanje po spletu, ne morejo do zdravstvenih storitev, posebej če nimajo denarja, ogroženi sta zdravje in preživetje njih in njihovih bližnjih. Zaradi intenzivnega pretoka informacij prek množičnih medijev občutijo breme teh sprememb, četudi jih vse ne zadevajo neposredno.

Ustaljena osebna ravnanja ljudi, kot so šolanje, marljivo delo, varčevanje, plačevanje zavarovanj, skrb za topel dom, zdravje, osebno dobrobit in dobrobit družin jim ne zagotavljajo več varnosti in prosperitete. Spremeniti bi morali navade in se učiti novih stvari, a se sami težko znajdejo. Narašča občutek nemoči. Ljudje se sprašujejo, ali še ravnajo prav, če se vedejo tako kot običajno, saj se njihove življenjske težave kopičijo in ne zmanjšujejo. Beck je to stanje poimenoval družba tveganj.

Navedene spremembe so lahko tudi priložnost za osebni razvoj, za olajšanje dela in izboljšanje kakovosti življenja. Vendar jih v svoj prid brez pomoči drugih oziroma družbenih institucij znajo obrniti le redki. To so podjetni posamezniki, ki na pot osebnega okoriščanja pogosto stopijo, ne oziraje se na okolje in soljudi. To povečuje neenakost med ljudmi in občutek nepravičnosti.

Erozija sistema javnih institucij

Ljudje so verjeli, da so kot družba in država dovolj dobro organizirani za spoprijemanje z navedenimi problemi: da se lahko zanesejo na informacije v javnih medijih, da bodo šole izobrazile njihove potomce in tudi njih same, da bodo lahko prišli do zdravstvenih storitev, kadar jih potrebujejo, da jim bo omogočen dostop do dostojnega dela, ki zagotavlja tudi dostojno preživetje, da bosta davčni sistem in sistem zavarovanj solidarnostno prerazporejala sredstva od bogatih k manj premožnim in revnim, da bo sodni sistem varoval njihove pravice, da jih bo socialnovarstveni sistem varoval pred revščino in bedno starostjo, ko s pokojnino, za katero so plačevali celotno delovno dobo, ne morejo pokriti osnovnih življenjskih stroškov, niti stroškov doma za ostarele. Z razočaranjem ugotavljajo, da je v teh sistemih vse več vrzeli.

Dvom in nezaupanje v javne institucije povečujejo najvišji predstavniki oblasti z napadi na javne medije, sodstvo, kulturo, znanost in druge javne službe. Namesto da bi jih krepili, jih črnijo, ponujajo njihovo privatizacijo ali pa jih želijo spraviti pod neposredni politični nadzor

Posledice anomije so mnogotere in pogosto jih je težko ločiti od vzrokov.

Povečuje se individualizem oziroma osebno iskanje rešitev življenjskih zagat. V nekaterih primerih se konča z uspešnim prodorom v elito poslovnežev, znanstvenikov, kulturnikov ali politikov. V veliko primerih se konča z razočaranjem.

Ljudje se oprimejo starih preizkušenih vzorcev vedenja in vrednotenja, kar se kaže v retradicionalizaciji zasebnega, družinskega in javnega življenja. Zapirajo se v družinski krog in iščejo izhod v veri. To vneto podpirata tako retradicionalizirana politika kot cerkev. Orbánova vizija tradicionalne katoliške Evrope to dobro ponazarja.

V družbenem in političnem prostoru podpirajo nove obraze, ki ponujajo hitre in največkrat lažne rešitve. Iščejo »odrešenika«, ki se največkrat izkaže za navideznega, nesposobnega ali nemočnega. Slovenski politični prostor v zadnjem desetletju je dober primer.

Povečujejo se vsakovrstne fobije, kot sta ksenofobija in homofobija. Brexit, žičnata ograja na državnih mejah, razpad schengenskega prostora in poljska LGBT+ svobodna območja so izraziti primeri, ki sklicujoč se na krščanstvo nasprotujejo celo stališčem papeža.

Narašča nagnjenost k nasilnim akcijam in terorizmu.

S takimi in podobnimi pojavi se zmedenost ljudi glede temeljnih družbenih vrednot in norm vedenja le še stopnjuje. Ustvarjena je negativna spirala družbene anomije.

Politične zlorabe

Tak pristop se lažno prikazuje kot učinkovit za obdobje visoke gospodarske, družbene in politične turbulence, ki smo ji priča v zadnjem desetletju. Lažne zato, ker posamezniki, korporacije in niti nacionalne države ne morejo sami reševati okoljskih problemov in pandemij, ne morejo sami postavljati pravil globalne proizvodnje in menjave, vključno z dostopom do surovin in energije, ne morejo omejiti socialne neenakosti in podobno. Zato avtoritarni oblastniki, ki imajo morda celo dobre namene reševati nakopičene probleme v korist ljudstva, z neoliberalnimi koncepti ne morejo biti uspešni. Z orodji, ki prispevajo k razgradnji javnih služb oziroma družbe v celoti, le-te ne morejo ponovno povezati. Taka politika je del problema in ne del rešitve.

Kje je pot?