Tako v Evropi kot v Sloveniji iščemo prodorne vodje in politično silo, ki bodo sposobni nasloviti vzroke sodobnih problemov.

z nameščanjem strankam zvestih kadrov in vmešavanjem v njihovo strokovno delo.

Poleg osebnega občutka nemoči in zmanjšanja zaupanja v svoja ustaljena ravnanja ljudje tako zgubljajo zaupanje tudi v javne institucije. Javne institucije in javno dobro so vrednota ljudi. Žal se nanje lahko vse manj zanesejo in zato vanje vse manj verjamejo. Postajajo zmedeni in ne vedo, kaj je še vrednota in kaj ni, kaj je prav in kaj narobe, kaj naj podpirajo in česa ne. So v vse večji vrednotni in normni praznini – v vse bolj anomičnih razmerah.

Posledice družbene anomije

Družbeno anomijo zavestno ali nezavedno zlorabljajo politiki za doseganje svojih parcialnih ciljev, predvsem pa za osvajanje in ohranjanje oblasti. Najprej za probleme, ki jih ljudje občutijo, okrivijo svoje politične nasprotnike, migrante, različno spolno usmerjene, Kitajce, pripadnike etničnih in religioznih manjšin, javne medije, sodnike, policijo, strokovnjake, znanstvenike, civilnodružbene organizacije oziroma vse, ki jim nasprotujejo. V naslednjem koraku pa se ponudijo kot rešitelji, ki naj bi z uporabo oblastnih metod napravili red. Tako smo v Evropi dobili Orbána, Kaczynskega, Putina, Vučića, Erdoğana in tudi Janšo. Ko pridejo na oblast, najprej s kadrovskimi menjavami in državno koruptivnimi potezami poskrbijo za svoje podpornike, blokirajo mehanizme javnega nadzora, si podredijo javne medije in omejujejo demokratične procese, ki bi jih lahko spravili z oblasti. Naslavljanje realnih družbenih vprašanj je zanje sekundarnega pomena.

Težava pri reševanju sedanjih anomičnih razmer je v njihovi vezanosti na dominanten neoliberalni diskurz. Ta je v zadnjih petdesetih letih sistematično razgrajeval javne institucije, slabil državo in prenašal odgovornost za blaginjo na posameznike. Zagovarja privatizacijo in tekmovanje med posamezniki, ne pa solidarnosti, kolektivne oziroma skupnostne akcije. Eno zadnjih dejanj v tej smeri je Trumpovo razbijanje mednarodne ureditve, ki jo je bila Amerika tako rekoč vsilila preostalemu svetu. V zameno ponuja nacionalizem, ne da bi se kar koli naučil iz zgodovine prejšnjega stoletja. Tako postopno slabi kohezija nacionalnih in mednarodne skupnosti. Razgrajuje civilizacijske pridobitve razvitega sveta in ponuja retrogradne rešitve.

Zgodovinske izkušnje učijo, da je iz prelomnih anomičnih razmer ljudem odprla prosperiteto le dobra kolektivna organizacija. Ta ne izključuje prodornih in močnih vodij, če je njihovo delovanje demokratično in vključujoče. Žal po vključitvi Slovenije v EU in Nato nimamo več ne takih vodij ne skupnih ciljev, ki bi ponudili alternative neoliberalni paradigmi. Rahel indic sprememb prihaja iz EU, ki poudarja spoštovanje pravne države, človekovih pravic in svoboščin, neodvisnost medijev in sodstva ter solidarnost. Hkrati pa obstaja bojazen, da bodo vrednotno in institucionalno podstat EU spodkopali retrogradni avtoritarci znotraj EU same. In to z evropskim denarjem.

Tako v Evropi kot v Sloveniji iščemo prodorne vodje in politično silo, ki bodo sposobni nasloviti vzroke sodobnih problemov: spreminjajoči se globalni ekonomski in politični red, demografske spremembe, okoljsko neravnotežje, nove tehnologije in naraščajočo družbeno neenakost. Nasloviti jih izhajajoč iz zgodovinskih izkušenj in civilizacijskih pridobitev, kot so človekove pravice in svoboščine, demokracija in pravna država, socialna država z razvitimi javnimi službami na področjih vzgoje, izobraževanja, znanosti, zdravstva, kulture in socialnega varstva, varovanje okolja in trajnostno zagotavljanje varnosti in prosperitete državljanov in njihovih družin. Zaščititi jih bodo morali pred tveganji, ki jih kot posamezniki ne morejo sami obvladati; morali jih bodo spodbuditi k prilagajanju novim razmeram in spremembi obstoječega vedenja, kot je individualna uporaba avtomobila. Uspešna mobilizacija na skupnih vrednotah in razvojnih ciljih je mogoča le po demokratični poti, z dolgotrajnim in zahtevnim utrjevanjem skupnosti, vključno z močnimi javnimi službami in državo.

Na to pot je treba kreniti takoj. Sicer se bo anomija poglabljala z nevarnostjo vse bolj kaotičnega reagiranja posameznikov, političnih skupin in držav na okoliščine, kot so okoljske katastrofe, migracije, preurejanja svetovnega gospodarskega in političnega reda, pandemije in podobno. Rezultat takih reakcij pa bodo bolj verjetno avtoritarne oblasti, ki se bodo zapletale v meddržavne konflikte, kot strnitev vrst oziroma krepitev nacionalnih in mednarodne skupnosti.