Učbenik za avtokrate

Orbánu ni več dovolj Madžarska, uveljaviti se hoče v vsej vzhodni Evropi. Za »najnevarnejšega človeka v Evropski uniji« velja zato, ker hoče svoj neliberalni, avtoritarni režim izvoziti tudi v druge države, pravi Paul Lendvai, ugledni madžarsko-avstrijski novinar in publicist. Njegova knjiga Orbán: Novi evropski avtokrat, politična analiza o vzponu madžarskega voditelja, se bere kot učbenik za samodržce na evropskem vzhodu, ki hočejo neomejeno, nenadzorovano, popolno oblast.

Slovenijo je aktualna vlada utirila v orbito Viktorja Orbána, nenehno se ozira proti Madžarski, kjer vedno najde navdih. Če je tamkajšnji predsednik vlade v vzhodnoevropskem prostoru postal gospodar nazadnjaške, nacionalkonservativne, populistične politike, je Janez Janša njegov vazal.

To smo lahko septembra opazovali čisto od blizu. Ko so se na blejskem strateškem forumu zbrali voditelji, predvsem držav višegrajskega bloka, smo se naposlušali enoglasne melodije. Gostitelj, predsednik slovenske vlade, je sedel v družbi madžarskega premiera in srbskega predsednika, zraven še poljski, češki, bolgarski šefi vlade. Zveneli so kot Orbánov odmev.

Že davno so udomačili njegove suverenistične ideje, njihova stališča so dobeseden prepis vladnih traktatov iz Budimpešte. Kakor on so se za omizjem posmehovali politični korektnosti, izražali prezir do zahodnih vrednot in pravne države, drug drugega opogumljali z nedemokratičnimi idejami. Ob očitkih madžarskemu premieru so se počutili žrtve sami, moralizirali so o dvojnih merilih Evropske unije in zahodni hipokriziji, najbolj strupene komentarje in žaljivke so prihranili za medije.

Madžarski premier se je zadovoljno hahljal. Bil je vendar primus inter pares, prvi med enakimi, videl je, kako ga rešpektirajo. Vse, kar so povedali navzoči, je bil nabor izjav iz njegovega bogatega repertoarja: o »ukradenih volitvah«, »borcih za svobodo«, »moralnem imperializmu zahoda«, »liberalnih medijih«. V njihovi govorici ni bilo nobene izvirnosti, le Orbánova natančno prekopirana politična stališča. Ni mu bilo treba braniti modela »neliberalne demokracije«, to so počeli vazali.

Slovensko zunanjo politiko je mogoče razumeti samo, če se ozremo v madžarsko smer. Premier in njegov vodja diplomacije zasmehujeta pravno državo in napadata Evropsko unijo ter laskata Trumpovi Ameriki. Janša je v sredo zjutraj čestital in slavil republikanskega predsednika, ki si je pripisal zmago, preden so bili prešteti volilni glasovi. Vlada doma lomi demokracijo, razbija opozicijo, si prilašča državo, to počne po navodilih za uporabo, ki jih je spisal »najnevarnejši človek v Evropski uniji«.

Kar zdajšnji ministrski predsednik počne s Slovenijo, je zvesto sledenje korakom, ki jih je pred več kot desetletjem prehodil Orbán. Dekonstruira državo, se polašča vseh sistemov oblasti, si podreja pravosodje, hoče popoln nadzor nad mediji, pokop opozicije, uničenje civilne družbe in utišanje zadnjega liberalnega glasu, hoče kulturo, ki je servilna. Sledi Orbánovemu scenariju za prilastitev popolne oblasti, zajema iz njegove avtoritarne prakse. Lendvaieva biografija je čtivo, ki ga je treba brati kot priročnik za avtokrate.

Za začetek je zanimivo, kako podobna sta si oba voditelja. Sta politika brez ideologije, ki sta izvajala obrate in zasuke iz golega oportunizma. Orbán je začel kariero kot antikomunist, z ostrim govorom proti komunistični diktaturi leta 1989, ob simboličnem pokopu posmrtnih ostankov mučenikov madžarske vstaje leta 1956 na Trgu herojev v Budimpešti. Novoustanovljeni Fidesz je bil na začetku liberalna stranka, brez dlake na jeziku je obsojala nacionalistične in protijudovske izpade v krogih tedanjih vladnih strank. Po letu 1994 se je preoblikovala v konservativno silo, njen voditelj je postal desničar in nacionalist in nazadnje suverenist, avtokrat.

To zelo spominja na Janševe premike in obrate, tudi on je v tridesetletni politični karieri prehodil dolgo pot in spretno menjaval politično usmeritev. »Na začetku osemdesetih let je bil leninist, navdušen nad konceptom oboroženega ljudstva, sredi osemdesetih mirovnik, leta 1987 obujevalec dediščine Kavčičevega liberalizma, leta 1990 državotvorec, 1993. socialdemokrat, ki si prizadeva za vstop v socialistično internacionalo, potem konservativec, leta 2004 se spogleduje z neoliberalizmom, a hkrati načrtuje, kako bi prevzel vzvode moči, ki mu jih daje državno lastništvo v podjetjih, leta 2020 antibirokratski revolucionar ...« komentira Ali Žerdin. Enako kot Orbán se danes razglaša za borca za svobodo, vedno znova uprizarja interpretacijski »teror« osamosvojiteljev, ki dopuščajo samo eno razlago nastanka Slovenije.

Obema je skupno, da ju zanima oblast in samo oblast, bolj ali manj prikrit avtoritarni režim, pri čemer je cilj obdržati se z vsemi sredstvi na oblasti – Orbána poleg tega zanima še nogomet, Janšo alpinizem. Pomemben je tudi pečat osebnosti: eden in drugi sta cinična politična operativca brez skrupul, cinična brezobzirnost je njuna najbolj prepoznavna značajska lastnost. Pravzaprav politični credo.

»Naj nihče ne dvomi, svojo oblast bo izkoristil brezobzirno in do konca.« Lendvai v knjigi citira še enega njegovega življenjepisca Jozsefa Debreczenija, ki je pred vsemi drugimi opozarjal na Orbánovo nenasitno slo po oblasti.

»Začele so se vrstiti spremembe v vladnih in družbenih strukturah, premier jih je z vratolomno hitrostjo uveljavljal. Predsednik vlade in sodelavci so z napihnjenimi govori in domišljavimi razglasi razpihovali navdušenje nad novim sistemom in poskrbeli za pravilno razumevanje ...« »Z jekleno pestjo so rušili demokratične in ustavne mehanizme sistema zavor in ravnotežij.« »Lahkokategornik« na položaju predsednika države je »služil za val kadrovskih sprememb brez primere na vseh ravneh«. »Menjave so potekale od računskega sodišča do finančne nadzorne komisije ter monetarnega in proračunskega sveta, od vojaških generalov do šefov policije ... ter osrednjega statističnega urada. Vsepovsod so položaje zavzemali stranki zvesti ljudje.« – Berete opis madžarskih ali slovenskih razmer?

Orbán se je lotil preoblikovanja celotne politike, prevzel je nadzor nad državnim aparatom, prevzel je ustavno sodišče in si podredil celotno pravosodje. Bistvenega pomena zanj je bila gradnja medijskega imperija. Strateško je načrtoval državni nadzor nad mediji, ob prevzemanju javnih medijev je hkrati izgrajeval vzporeden, Fideszu naklonjen medijski sistem. »Vse pomembne vloge so prevzeli strankarski ljudje, odstranili so nezanesljive kadre, uvedli centralizirano upravljanje z ogromnimi državnimi subvencijami, ki so na voljo vladi naklonjenim medijem.« »Centralizirani medijski organ je prevzel politični nadzor nad skupnim uredniškim oddelkom, ki zagotavlja 'brezplačne' novice vsem svojim medijem in tudi skrbi za izbor generalnih direktorjev, razporeja in odvzema radijske in televizijske frekvence, skrbi za 'uravnoteženo poročanje' in izvaja sankcije.« Naposled je uničil tudi vodilni levi časopis Népszabadság, leta 2016 je prenehal izhajati.

* * *

V predgovoru k slovenski izdaji, prvi od njegovih 18 knjig, ki je dostopna slovenskim bralcem, Lendvai govori o svojem srečanju z Janezom Janšo leta 2015. Potem ko ga je v poznih osemdesetih letih spoznal v uredništvu Mladine – iz tistih časov omenja njegovo pomembno vlogo za neodvisnost, »o Janševem pogumu« je obširno poročal v člankih in televizijskih poročilih –, opiše njun zadnji, večurni intenzivni pogovor.

Pred petimi leti sta sedela na vrtu ene od ljubljanskih restavracij. »Tisto, kar mi je Janša pripovedoval v nepovezanih stavkih v angleščini, je bilo tako strašljivo, da me je občasno spominjalo na ozračje pred padcem komunističnih režimov ... Še vedno je videl na delu podtalne komunistične elemente.« Ko ga je sogovornik vprašal o različnih obtožbah in sodnih procesih zaradi korupcije, je vse to opisal kot »del usodne zarote, ki jo proti njemu kujejo in izvajajo nekdanji tajni agenti policije in njihovi zavezniki v pravosodnem sistemu in na sodiščih«. Lendvai komentira, da so vsi ljudje, ki jih je srečeval v tistem času, vključno s tujimi diplomati in neodvisnimi opazovalci, nasprotovali Janševim navedbam.

Medtem je ta navezal zelo tesne vezi z Orbánom in tretjič postal predsednik vlade, pri čemer publicist navaja opozorilo o nevarnosti »slovenske orbanizacije«. Zaključi: »Janša ne bo prvi politik, ki je začel kot levičar oziroma populistično-demokratični upornik proti diktaturi in potem sam postal avtoritarni vodja.«