Kako abortirati avtoritarni režim?

Poljska je po absolutni zmagi stranke Zakon in pravičnost (PiS) na volitvah leta 2015, ki je svojo moč potem še dodatno utrdila po lanskih parlamentarnih merjenjih, postala ena najbolj avtoritarnih in nazadnjaških držav v Evropski uniji. Nekakšna druga Madžarska. Nekoč je Varšava prihajala v Budimpešto, zdaj pa Budimpešta prihaja v Varšavo, je pred časom nekam samopašno dejal madžarski premier Viktor Orbán.

Ko je Evropsko unijo končno le začelo skrbeti zdravje poljske demokracije, se je Kaczyński brž zatekel k Orbánovim receptom. Na opozorila iz Bruslja je odgovarjal, da gre pri vseh potezah vlade zgolj za obrambo vrednot. Zato je odločno zavračal kritike iz tujine, domače nasprotnike pa brž razglasil za »Poljake najslabše vrste, ki so že genetsko določeni za izdajalce«. Njegova vlada je bila odločno proti vizijam »novega mešanja kultur in ras, proti svetu, ki ga na novo oblikujejo kolesarji, vegetarijanci in nasprotniki tradicionalnih krščanskih vrednot«. Po mnenju stranke Zakon in pravičnost je to svet, ki ga propagira njen najhujši (domači) politični tekmec, Državljanska platforma, ki jo je nekoč vodil Donald Tusk. A paradoks je, da je tudi Državljanska platforma desnosredinska stranka, le da je morda za nekaj odtenkov manj skrajna od stranke Kaczyńskega …

Nova Internacionala

Poljska zdaj skupaj z Madžarsko že nekaj časa vztrajno gradi nekakšno novo avtoritarno Internacionalo. Vanjo se poleg preostalih dveh članic Višegrajske skupine (Slovaška in Češka) vse bolj vključujeta tudi Slovenija in Hrvaška, kjer je politika ravno tako zavila močno na desno. Problem te nove naveze je, da njena politična nomenklatura živi v svojem svetu in nikoli ne priznava napak. Še več. Na napakah celo gradi in utrjuje svojo oblast. Orbán in Kaczyński sta se na primer veliko naučila iz časa svojih prvih vlad (1998–2002 in 2005–2007). Ugotovila sta, da so neodvisne inštitucije, kot je na primer ustavno sodišče, resna ovira za uveljavljanje partijskih programov.

Ko sta se čez nekaj let spet zavihtela na oblast, so mnogi upali, da bosta na podlagi prejšnjih izkušenj vendarle postala modrejša in da bosta manj delila državo. Toda ne. Zgodilo se je ravno nasprotno. Ugotovila sta, da oblasti ni mogoče utrjevati zgolj z nekakšnimi kulturnimi boji, ampak da je za to potrebno veliko več. Podrediti si je treba neodvisne ustanove, kot so sodišča in mediji, kajti »mi smo seveda demokracija in ne sodiščekracija«, sta odgovarjala kritikom.

Prava tragedija je, da sta to počela (tudi) z evropskim denarjem. Na skupni tiskovni konferenci leta 2016 je Viktor Orbán denimo spomnil na star madžarski pregovor, da »če nekomu zaupaš, lahko tudi konje kradeš skupaj«. Na to slikovito madžarsko ljudsko modrost je Jarosław Kaczyński pomenljivo odvrnil takole: »Takšnih hlevov je kar nekaj, največji med njimi pa je tisti v Evropski uniji. Tam konje lahko krademo skupaj z Madžari ...« Jan-Werner Müller, avtor znane knjige o populizmu, se ob tem sprašuje, zakaj je Bruselj še naprej pripravljen financirati politike, ki načrtno minirajo Evropsko unijo in si z evropskim denarjem utrjujejo zgolj svojo lastno oblast.

Pot v diktaturo

Lech Wałęsa, legendarni vodja Solidarnosti in nekdanji poljski predsednik, je dobro poznal dvojčka Kaczyński. Lech Kaczyński je kot predsednik države umrl leta 2010 v letalski nesreči pri Smolensku v Rusiji, kamor se je z državnim vodstvom odpravljal na slovesnost v Katinski gozd. »Brata Kaczyński sta bila zelo inteligentna. Poznal sem ju kajpak iz Solidarnosti. Veliko sta brala. Toda hkrati sta to bila moža, ki sta stavila na koncepte iz preteklosti. Življenje se nenehno spreminja, prinaša nove izzive, a oba sta nanje ponujala zgolj stare odgovore. Tudi mene je motila okostenelost sodišč. Zato sem jih poskušal reformirati, nikoli pa ukiniti. In ko si je Jarosław Kaczyński podredil sodišča, je ugotovil, da ga motijo tudi druge neodvisne ustanove. Zato se je spravil še nanje. To seveda ni prava pot. To je pot v diktaturo. Zato je Kaczyński zelo nevaren voditelj!« svari Wałęsa.

Nekdanji predsednik in nobelovec za mir ima prav. Jarosław Kaczyński je po volilni zmagi pred petimi leti popolnoma spremenil Poljsko. Podredil si je sodno oblast, vključno z ustavnim sodiščem. Sodniki, ki ne sodijo v skladu s pričakovanji, so lahko v hipu ob službo. Zamenjal je vrhunske in izkušene diplomate, ki so izvrstno obvladovali svojo obrt in govorili tuje jezike. Odleteli so generali, za katere je država plačala drago šolanje v tujini. In vlada je malodane povsem uničila tudi neodvisno medijsko sceno. »Mi smo pač pragmatiki,« je govoril predsednik vlade Mateusz Morawiecki. »Težave imamo le z delom evropske politične elite in z novinarji. Z normalnimi ljudmi ni nobenih težav.«

Zgodba bratov Kurski

Še posebej zanimiva je zgodba ta hip dveh najbolj slavnih poljskih bratov – bratov Kurski. Oba sta se začela politično udejstvovati v Solidarnosti Lecha Wałęse, kjer je delovala tudi njuna mama Anna, a sta se kasneje razšla. Starejši Jarosław je še danes namestnik odgovornega urednika v najbolj znanem (opozicijskem) dnevniku Gazeta Wyborcza, ki ga že leta ureja Adam Michnik. Mlajši Jacek, poln zamer in večnega občutka, da oblast nikoli ni znala izkoristiti njegovih potencialov, se je v nasprotju z bratom vrgel v politični objem ultrakonservativnih in k teorijam zarot nagnjenih bratov Kaczyński. In tam dočakal svoje zvezdne trenutke. Bil je poslanec sejma in tudi evroposlanec. Septembra 2010 je, denimo, kot edini član evropskega parlamenta glasoval proti resoluciji, s katero je Bruselj obsodil kruto smrtno kazen za Iranko Sakine Aštiani, ki jo je Teheran poslal v smrt s kamenjanjem. Kasneje je izjavil, da se je zmotil pri pritisku na gumb.

Pred petimi leti ga je vlada postavila na čelo poljske televizije, javnega servisa, ki ima pod svojim okriljem več radijskih in televizijskih kanalov; ti so za večino Poljakov še vedno glavni vir informacij. Jacek Kurski je z grobimi kršitvami poljske ustave (z blagoslovom Kaczyńskega) povsem uničil javni servis. Odpustil je najboljše novinarje in jih zamenjal z ljudmi, ki so pred tem delali za obskurne desničarske medije. V poročilih čez noč ni bilo več nobene objektivnosti in ne nevtralnosti. Še več. Oblast je javni servis izkoristila predvsem za grobe obračune z ljudmi, ki niso bili všeč vladajoči partiji. Toda te kampanje niso bile samo umazane, ampak so se izkazale tudi za smrtonosne. Več mesecev zapored je Telewizja Polska vsak dan ponavljala laži o zelo priljubljenem županu Gdanska Pawłu Adamowiczu. Januarja 2019 je nedolgo pred tem izpuščeni kriminalec, ki je v zaporu očitno vztrajno sedel pred televizorjem, na dobrodelnem koncertu v Gdansku skočil na oder in župana zabodel v prsi. Paweł Adamowicz je umrl dan po napadu …

Sodobne Lizistrate

Protesti na Poljskem že lep čas niso nič novega. Prve velike demonstracije so se začele jeseni 2016, ko je vlada prvič začela resneje razmišljati o prepovedi abortusa. Takrat je nastalo gibanje Strajk Kobiet (Štrajk žensk), ki je nekakšna koalicija gibanj in skupin za pravice žensk. Ta je 3. oktobra 2016 spravila na ulice nekaj milijonov Poljakinj, skupaj z njimi pa seveda tudi veliko moških, ki so protestirali proti prepovedi abortusa, ki ga je vladajoči politiki takrat predlagal konservativni inštitut Ordo Iuris, za katerim je seveda stala katoliška cerkev. Ta veliki štrajk se je zgodil v več kot 150 poljskih mestih hkrati. Poimenovali so ga Črni ponedeljek. Vse ženske so bile namreč oblečene v črno in na ta način izrazile svoj gnev nad predlogom, ki je zahteval popolno prepoved splava in tudi sankcije za ženske – in zdravnike, ki opravljajo tovrstne posege.

Glavna organizatorka tega velikega upora je bila Marta Lempart, 41-letna pravnica iz Vroclava, ki je še danes na čelu tega enkratnega odporniškega gibanja, kakršnega ni v Evropi. Še najbliže so mu morda ženske, ki se v sosednji Belorusiji enako pogumno že tri mesece upirajo režimu Aleksandra Lukašenka in so Marti Lempart tudi zaradi tega zelo pri srcu. Poljski filozof Adam Chmielewski je svoje pogumne rojakinje razglasil za sodobne Lizistrate. Nekoč so z močjo svojega ženskega spola ustavile peloponeško vojno, danes rušijo avtoritarni režim v Varšavi in posredno tudi drugod po Evropi.

Z Marto Lempart sva se spoznala v Strasbourgu pred dvema letoma, na takratnem Svetovnem forumu za demokracijo, kjer je predstavila boj poljskih žensk za svoje pravice. »To je zgolj začetek, saj protestov še ne bo konec,« mi je takrat na pol preroško dejala v pogovoru. »Bili smo prvi na Poljskem, ki smo se tako odločno uprli katoliški cerkvi in njenemu vplivu v državi. Cerkev je pri nas postala glavni vir zla. Nočemo je več ne v življenju, ne v šolah, ne v politiki,« je pripovedovala in dodala, da poljske ženske pri svojih zahtevah ne bodo popustile nikomur. »Policija je takrat seveda poskušala ustaviti naš pohod. Toda na svarila organov reda 'Pozor, pozor, tu policija' smo me odgovarjale 'Pozor, pozor, tu državljani in državljanke',« doda Marta Lempart, duša protestnega gibanja, kakršnega od časov Solidarnosti na Poljskem še ni bilo.

Protesti so se v resnici nadaljevali. Ne samo zaradi vnovičnih poskusov prepovedi abortusa (leta 2018), ampak tudi zaradi likvidacije sodišč in drugih neodvisnih demokratičnih inštitucij. Na tisoče ljudi je prihajalo na ulice z majicami z napisom Poljaki najslabše vrste, v odgovor žalitvam iz ust Jarosława Kaczyńskega. Ta protestna gibanja je koordiniral in usmerjal Komite za obrambo demokracije (KOD), ki je s svojo kratico močno spominjal na KOR iz časov Solidarnosti, torej na Komite za obrambo delavcev.

Politična zloraba epidemije

Sodu je potem dokončno izbila dno odločitev ustavnega sodišča, ki je 22. oktobra letos prepovedalo splav, tudi v primeru patološke nosečnosti in hudih okvar ploda. Vlada je s tem do konca razgalila svojo pokvarjenost. Sklep je bil namreč sprejet sredi dramatične rasti števila okuženih s koronavirusom. Oblast je računala, da sredi epidemije reakcije javnosti ne bodo tako odločne, kot so bile v letih pred tem. Toda režim je znova močno podcenil moč ljudstva. Poljske ženske, skupaj z njimi pa seveda tudi dobršen del moške populacije, so znova krenile na ulice. Odločneje kot kdaj prej. S transparenti Wypierdalać!, kar bi v jeziku ulice pomenilo Odjebi! Zmedenemu Jarosławu Kaczyńskemu se očitno res ne piše nič dobrega. Tudi zato,

ker je bilo na ulicah videti tudi napise: »Rada bi abortirala svojo vlado.«

Splav je na Poljskem sicer še vedno dovoljen v primeru incesta, posilstva in ko je ogroženo življenje matere. Ne bi pa bil več v že omenjenem primeru hudih patologij ploda. Takšnega otroka bi morale ženske, po navodilih vlade, roditi, ga krstiti in pokopati ali pa živeti z njim, dokler ne bi dete izgubilo bitke s smrtjo. Mnoge ženske so to razumele kot svojevrstno politično posilstvo, kar je slikovito povedala tudi nekdanja smučarska tekaška šampionka Justyna Kowalczyk (nekoč velika tekmica Petre Majdič), ki je dejala: »Vlada bi ženske rada spremenila v nekakšne inkubatorje. Toda ali je ženske res mogoče prisiliti v to, da bi rojevale mrtve fetuse?«

Oblast je odločitev sodišča za zdaj zamrznila, toda problem kajpak ostaja. Marta Lempart pravi, da gre pri tem za zelo resno politično vprašanje, neokusno skrito v pravna oblačila. Dejstvo je, da je rodnost na Poljskem zelo nizka in da jo želi vlada dvigniti na vse načine. Toda izbrala je napačno pot, ki je naletela na močan odpor. Najnovejša raziskava javnega mnenja je pokazala, da kar 66 odstotkov Poljakov nasprotuje odločitvi ustavnega sodišča (ki ga je Kaczyński načrtno zapolnil z ljudmi iz svoje stranke) in da kar 69 odstotkov ljudi zahteva referendum o tej temi.

Poljske ženske, skupaj z njimi pa seveda tudi dobršen del moške populacije, so znova krenile na ulice. Odločneje kot kdaj prej. S transparenti Wypierdalać!, kar bi v jeziku ulice pomenilo Odjebi! Zmedenemu Jarosławu Kaczyńskemu se očitno res ne piše nič dobrega.

Na dlani je, da za zdajšnjo avtoritarno in nazadnjaško politiko Kaczyńskega tiči poljska cerkev, ki je postala izjemno močan politični dejavnik. Kaczyński je na državni televiziji pred časom denimo izjavil, da je Vox populi, vox dei! Glas ljudstva je torej božji glas, in ker voditelj že po logiki stvari udejanja voljo ljudstva, mora torej pri tem slediti tudi božji volji … Zato ni nič nenavadnega, da so prav Poljaki pred natanko desetletjem (bilo je 6. novembra 2010) v Świebodzinu na zahodu države odkrili najvišji Kristusov spomenik na svetu, ki je visok 33 metrov in za nekaj metrov prekaša svojega veliko bolj slovitega kamnitega brata iz Ria de Janeira.

Hujše kot komunizem

Odnos do drugačnih je na Poljskem, tudi zaradi uničujočega vpliva cerkve, naravnost katastrofalen. Poljski predsednik Andrzej Duda, ki je v boju za drugi mandat tesno premagal varšavskega župana Rafała Trzaskowskega, je gibanje za pravice LGBT denimo razglasil za bolj destruktivno kot komunizem. Pri tem da gre za tujo ideologijo, ki da »hoče na silo prodreti v našo realnost«. Nič manj šokantne niso izjave novega ministra za znanost in izobraževanje Przemysława Czarneka, ki je izjavljal, da »istospolni niso normalni ljudje«. Po njegovi zaslugi zdaj nastaja zakon, ki spolno vzgojo med mladimi, vključno z informacijami o kontracepciji in spolni usmerjenosti, obravnava kot zločin, ki se ga kaznuje z zaporom.

Zdi se, da je vladajoča politična elita povsem pozabila na dejstvo, ki so ga že pred časom razkrili poljski akademiki (leta 1996 je v Varšavi nastal prvi oddelek za študij spolov). Med istospolnimi je namreč kar nekaj velikih imen poljske ustvarjalnosti: pesnika Maria Konopnicka in Jan Lechoń, pisatelja Maria Dąbrowska in Witold Gombrowicz, pa skladatelj Karol Szymanowski in mnogi drugi. Jih bo stranka Zakon in pravičnost zdaj mar črtala s seznama velikanov poljske kulture?

Zaradi takšne politike seveda ni naključje, da želi uradna Varšava izstopiti iz istanbulske konvencije Sveta Evrope. Za ta korak je denimo poskušala prijateljsko prepričati tudi Slovenijo. Zbigniew Ziobro, minister za pravosodje, opozarja, da je konvencija škodljiva za Poljsko, ker otroke uči o spolu in tepta pravice staršev, povrh vsega pa da je ta dokument povsem ideološki. Po njegovem reforme, ki jih je vlada uvedla v minulih letih, dovolj učinkovito varujejo pravice žensk. Marta Lempart je seveda drugačnega mnenja: »Glavni cilj tega vladnega manevra o izstopu iz konvencije je legalizirati domače nasilje, ki ga dokument seveda prepoveduje!«

Kaczyński že dobrih pet let vlada tako, kot so to nekoč počeli generalni sekretarji partije. Poljska ima vlado in predsednika države, toda ključne odločitve je doslej vedno sprejemal samo on, šef stranke Zakon in pravičnost. Šele oktobra letos je odločneje stopil iz sence in postal podpredsednik vlade. Predvsem zato, da bi naredil red v kabinetu, kjer je prišlo do konflikta med premierom Mateuszom Morawieckim in ministrom za pravosodje Zbigniewom Ziobrom.

Krizo je pravzaprav povzročil Ziobro iz manjše koalicijske stranke Solidarna Poljska. Njegovi poslanci namreč niso podprli dveh zakonov, ki jih je predlagala PiS. Najprej zakon, ki ukinja rejo živali za krzno (Kaczyński je namreč velik ljubitelj živali), in zakon, ki daje imuniteto tistim uradnikom, ki kršijo uredbe o boju s pandemijo. Strasti so se potem resda nekoliko umirile, toda položaj je kljub temu popolnoma nadrealističen. Stranka ima premiera in predsednika države, o vsem pa še vedno odloča podpredsednik vlade, ki zdaj uradno nadzoruje sektorje za obrambo, notranje zadeve in pravosodje …

Veliki Montesquieu je že pred tristo leti opozoril, da despot, ki zasužnjuje druge, hkrati s tem morda zasužnjuje tudi sebe. Zdi se, da se je Jarosław Kazcyński ujel prav v to past. Medtem ko poljskim ženskam in vsem drugim državljanom jemlje pravico do izbire, v bistvu postaja ujetnik izkrivljenega političnega sistema, ki ga sam ustvarja. V otroštvu (leta 1962) je skupaj s pokojnim bratom Lechom posnel priljubljen mladinski film Dva, ki sta ukradla Luno. Zdaj je sam, skupaj s cerkvijo za hrbtom, ukradel vso Poljsko. In takšne tatvine se praviloma nikoli ne končajo dobro. ●