Junaki? Bedaki? Zdraharji? Ali

Prihodnje leto bodo minila štiri desetletja od takrat, ko je Daniel Ellsberg novinarjem ameriškega dnevnika Washington Post razkril vsebino tajne Pentagonove študije o sistematičnih lažeh tedanje ameriške administracije javnosti in kongresu v zvezi z vietnamsko vojno. »Čutil sem, da kot ameriški državljan in odgovoren državljan ne morem več sodelovati v prikrivanju teh informacij pred javnostjo. To sem storil na svojo škodo in pripravljen sem odgovarjati za vse posledice te odločitve,« je takrat na sodišču govoril Ellsberg. Skupno mu je grozilo kar 115 let zapora, ker je razkril, kar je oblast državljanom želela prikriti na škodo njihovih denarnic, in kar je še huje, na škodo njihovih življenj. Daniel Ellsberg je postal žvižgač trinajst let prej, preden se je rodil Edward Snowden, ki je z razkritjem globalnih razsežnosti prisluškovanja ameriške obveščevalne službe postal obraz žvižgača v očeh mlajše generacije po vsem svetu.

Podobno kot je bil nekoč Ellsberg in je Snowden še vedno nadležen ameriškim oblastem, je japonskemu korporativnemu svetu leta 2011 postal nadležen Britanec Michael Woodford, ko je s položaja izvršnega direktorja Olympusa razkril informacije o prirejanju finančnih izkazov družbe v vrednosti 1,7 milijarde dolarjev. Woodford je tako kot prvi tujec na tako visokem položaju v Olympusu postal osrednja figura v enem največjih škandalov v zgodovini japonskega korporativnega upravljanja. Škandal Olympus, ki je med drugim razkril povezave korporacije z organiziranim kriminalom, je v zapor pospremil več članov aktualne in nekdanje uprave, nadzornike, bančnike in revizorje. Seveda je bil leta 2012 Woodford razrešen in je kasneje v izvensodni poravnavi dobil deset milijonov funtov za nezakonito razrešitev. Od tedaj britanski žvižgač, ki se je proslavil na Japonskem, po vsem svetu svetuje in predava o korporativnem upravljanju in zakonskih ureditvah za zaščito žvižgačev, napisal pa je tudi knjigo o svoji dogodivščini v Olympusu.

Kaj se je iz nje naučil? Japonska podjetja so postala še bolj skrivnostna in še manj naklonjena spremembam na področjih, ki jih je kot pomanjkljiva razkril škandal Olympus, je leta 2014 nič kaj optimistično izjavil Woodford.

Spoznanja, ki so jih s svojimi pogumnimi dejanji svetu razkrili žvižgači, so pomagala oblikovati pravila, standarde in nadzorne mehanizme, ki na žalost vedno capljajo za spornimi in škodljivimi dogodki, bodisi v državni administraciji ali podjetjih in poslovnem okolju nasploh. Podjetjem se s spreminjanjem pravil in sprejemanjem preventivnih ukrepov običajno ne mudi, dokler ti ne posegajo neposredno v njihove prihodke in predvsem dokler ne postanejo zakonske obveznosti. Zakonske obveznosti pa so nemalokrat postale kot posledica katastrof in kriz. Tako je tudi žvižgaštvo ali whistleblowing, kot eden od ukrepov za izboljšanje korporativnega upravljanja, finančnega poročanja in revidiranja, v Združenih državah Amerike postalo zakonska obveza s tako imenovanim Sarbanes-Oxleyjevim zakonom po stečaju Enrona, ki je načel zaupanje v kapitalske trge. Postopoma so kanali za sporočanje kršitev postali standard in obveza v finančnem sektorju. Zakon za točno in zanesljivo računovodsko poročanje korporacij naložbenikom ter drugim uporabnikom računovodskih poročil v skladu z zakoni o vrednostnih papirjih, sprejet leta 2002, je bolje poznan po senatorju Paulu Sarbanesu in kongresniku Michaelu Oxleyju, ki sta bila predlagatelja zakona.

To ni bilo dovolj, da bi preprečilo globalno finančno gospodarsko krizo, ki se je začela z zlomom nepremičninskih trgov leta 2007. Informacijam o novih in novih primerih velikanskih zlorab, prevar in goljufij s prirejanjem različnih podatkov kar ni konca. Volkswagnov Dieselgate je razkril množično in sistematično preslepitev pri meritvah škodljivih izpustov, razkritja obsežnih shem pranja denarja so pahnila v težave številne milijonarje in milijarderje, predvsem pa njihove banke. Utaje davkov, pranje denarja in drugi primeri obsežnih zlorab, ki imajo resne posledice za okolje, državne blagajne in pomagajo financirati organizirani kriminal in terorizem – vse to so pomagali razkrivati bolj ali manj neznani žvižgači.

»Nočem biti Gale«

Čeprav imen vseh teh ljudi javnost po svetu in v Sloveniji večinoma ne pozna – in tudi če jih je poznala, jih je najverjetneje že pozabila –, nikomur ni težko uganiti, kakšna usoda jih je doletela. Večina je doživela usodo Ivana Galeta, najbolj znanega slovenskega žvižgača, ki si je drznil pred kamerami spregovoriti o nepravilnostih pri nabavi zaščitne opreme v državnem zavodu za blagovne rezerve. Za »nagrado« so tako Gale kot njegovi kolegi marsikje po svetu dobili povračilne ukrepe delodajalcev in kazenski pregon. »Čeprav pri sodiščih nikoli ne veš, sem prepričan, da bom na sodišču dokazal, da sem bil protipravno odpuščen. Vem, da so se po mojih prvih javnih nastopih nekateri zelo potrudili, da bi našli nekaj, karkoli, kar bi me vsaj malo umazalo, ampak ne verjamem, da jim je to uspelo. Morda so prav zato tudi tako odkrito živčni,« nam je povedal Ivan Gale. Svojih javnih nastopov, ki so bili zelo obremenjujoči za vodstvo blagovnih rezerv in gospodarsko ministrstvo, Gale kljub izgubi službe nikoli ni obžaloval. Pomembno mu je, da lahko mirno spi in se brez sramu pogleda v ogledalo, pravi. Ali se ima zaradi svojih dejanj za junaka? »Kakšen junak neki! Ravnal sem tako, kot je prav. Bolj kakor pogum človek potrebuje osnovno dojemanje razlike med tem, kaj je prav in kaj narobe, če želite osnovno domačo vzgojo in spodobnost,« nam je o motivih za svoja razkritja povedal pravnik Gale. Po javnih nastopih je nenehno tarča bolj ali manj ostrih in neposrednih javnih napadov iz vrst podpornikov največje vladajoče stranke in njenih koalicijskih sledilk.

Galetov pogum in samozavest zaposlenim v državni upravi, ki se znajdejo v podobnem položaju, večinoma nista v pretirano spodbudo. Ljudje potrebujejo plačo, da bi preživeli, morajo plačevati posojila in večina si jih ne more in ne želi za nedoločen čas ostati brez sicer varne državne službe samo zato, da bi zaščitili nekaj tako skrajno neotipljivega, kot je »integriteta« delovanja javnega sektorja.

Zaščita žvižgača v Sloveniji – misija nemogoče?

V Transparency International (TI) Slovenia so ob obvestilu, da je bil Ivan Gale odpuščen, javno opozorili na pomanjkljivosti sistema za zaščito žvižgačev v Sloveniji. »Pozivamo Vlado Republike Slovenije, naj izkoristi zgodovinsko priložnost za prenos evropske direktive in pripravi samostojen in napreden zakon za zaščito prijaviteljev, v pripravo pa naj vključi čim širši krog deležnikov. Na ta način lahko Slovenijo ponovno postavimo za zgled na tem področju,« je tedaj zapisala dr. Alma Sedlar, predsednica TI Slovenia.

V TI Slovenia sicer vseskozi poudarjajo pomen zaščite prijaviteljev za razkrivanje korupcijskih ravnanj, odtekanja javnega denarja, reševanja življenj in okolja. Zaščita prijaviteljev korupcije in drugih neetičnih ravnanj predstavlja enega izmed temeljnih izzivov sodobnih družb pri zagotavljanju večje integritete v družbi in sodi med ključne elemente zagotavljanja transparentnosti in integritete ter zaznave nepravilnosti, pravi Sedlarjeva. Pogosto namreč osebe s pomembnimi informacijami ne povzdignejo glasu zoper nepravilnosti, ker se bojijo povračilnih ukrepov (šikaniranje, izguba zaposlitve, tožbe ipd.). V raziskavi Eurobarometer je 29 odstotkov vprašanih povedalo, da korupcije ne bi prijavili zaradi nezadostne zaščite pred povračilnimi ukrepi; takih je bilo v Sloveniji 27 odstotkov. Tudi zaradi škode, ki jo korupcija povzroča (od 179 do 990 milijard evrov letno), je Evropska unija pred enim letom dokončno potrdila direktivo št. 2018/0106 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava unije, ki je po oceni TI Slovenija prvi korak k večji sistemski zaščiti prijaviteljev na ravni EU.

S trenutno veljavno zakonsko ureditvijo zaščite prijaviteljev je bila Slovenija v preteklosti ena izmed naprednejših držav v EU, a ta ocena v najnovejših raziskavah ne velja več. Prav tako se v praksi že več let kažejo bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih je sistem neučinkovit. Letna poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) denimo kažejo, da so zakonsko razpoložljivi ukrepi za zaščito prijaviteljev uporabljeni redko, le dvajsetkrat od leta 2014, pri čemer prednjači zaščita identitete z določitvijo psevdonima, ni pa bilo primerov, kjer bi se zaščitilo uradno osebo ali zahtevalo prenehanje povračilnih ukrepov zoper prijavitelja. K (ne)učinkovitosti odkrivanja korupcije in neetičnih ravnanj po oceni TI Slovenija prispeva tudi padec ugleda KPK, ki se kaže v dejstvu, da je KPK v letu 2018 prejela le 541 prijav, kar je najnižje število po letu 2007. Tudi posebni Eurobarometer v letu 2017 je zaznal 18-odstotni padec zaupanja v delo KPK glede na prejšnje merjenje v letu 2013. Enako se je za šest odstotkov znižalo število oseb, ki bi vedele, kam korupcijo prijaviti, kar kaže tudi na pomanjkljivost ozaveščanja splošne javnosti o pomembnosti prijavljanja korupcije in neetičnih ravnanj ter načinih za prijavo.

Zakon je osnova, a zgolj zakon ne bo dovolj

Kaj Sedlarjeva meni, da bi potrebovali, da bi lahko govorili o kakršnihkoli učinkih prizadevanj za zaščito prijaviteljev? Najprej potrebujemo ustrezno zakonodajo na nacionalni ravni in zaupanja vredno institucijo, ki bo spremljala implementacijo direktive. Čeprav omenjena direktiva pomeni zgodovinski korak naprej in je to, kako jo bodo države prenesle v svoj pravni red, izjemnega pomena, pa zgolj z zakonodajnim okvirjem na tem področju ne bo mogoče rešiti čisto vsega. Prvi korak je torej sprejem ambicioznega, samostojnega zakona. V drugem koraku pa bo treba poskrbeti za implementacijo tega zakona.

Gledano z vidika učinkov korupcije na celotno družbo Sedlarjeva ne razlikuje med korupcijo v zasebnem in javnem sektorju – ne glede na sektor se negativni učinki kažejo v celotni družbi. Sodeč po podatkih vsakoletne raziskave ACFE je največji delež prevar in koruptivnih dejanj odkritih ravno na podlagi prijav žvižgačev. Če želimo kot družba uspešno preprečevati in preganjati korupcijo, je torej ključno, da učinkovito zaščitimo žvižgače tako v javnem kot v zasebnem sektorju.

Uspešna zaščita prijaviteljev ima lahko pozitivne učinke tudi na podjetja sama. S preventivnimi programi in pravočasnim zaznavanjem tveganj in nepravilnosti lahko podjetja uspešno upravljajo s tveganji in preprečujejo nastanek materialne škode in tveganj za ugled podjetja. Učin