Zgolj naivni vitezi?

kovit mehanizem za zaščito prijaviteljev lahko podjetjem dodatno pomaga pri prepoznavanju in odkrivanju pomanjkljivosti v obstoječih mehanizmih upravljanja s tveganji, krepitvi ugleda ter graditvi kulture podjetja, ki temelji na odprtosti, zaupanju in integriteti.

Direktiva ne predvideva kazni za neprijavo nepravilnosti, saj bi to bilo v nasprotju s samim bistvom »žvižgaštva«. Določa pa kazni za tistega, ki bi zoper žvižgača zaradi razkritij sumov nepravilnosti v dobri veri sprožil, predlagal ali spodbujal povračilne ukrepe ali poizkušal razkriti oziroma bi razkril identiteto žvižgača, in tudi kazni za žvižgača, ki bi namerno podal lažno prijavo.

Tudi notranji revizorji so »žvižgači«

Raziskave kažejo, da so skoraj polovico vseh prevar pomagali odkriti »anonimni namigi«, 30 odstotkov naj bi se jih odkrilo s tradicionalnimi kontrolami, kot so notranja revizija, notranje kontrole in vodstveni pregledi, nadaljnjih 20 odstotkov pa odkrijejo po naključju, s pomočjo zunanje revizije, ostalih pregledov in podobno, nam je pojasnil Matej Drašček, predsednik Združenja notranjih revizorjev Slovenije. »Odmevni primeri, ki jih poznamo v Sloveniji, so dobili epiloge, ki niso zaščitili žvižgačev, ampak so jih celo kaznovali. Slovenija se v tem pogledu prav nič ne razlikuje od ostalih držav v razvitem svetu. Žvižgači so izrednega pomena za odkrivanje prevar, goljufij in drugih neetičnih dejanj in tako nujni pri izboljšanju celovite poslovne kulture in korporativnega upravljanja v vsaki državi,« pravi Drašček.

Zaščita žvižgačev je pri nas še v povojih, v poslovni kulturi pa ni opaziti, da bi se zavedali pomena žvižgačev za širšo družbo in njihove vloge pri odkrivanju prevar. V nekaterih panožnih ureditvah je poudarjena njihova vloga in zaščita, denimo v bančništvu, a je ta še vedno obstaja bolj na papirju kot v praksi. »Morda je to tudi povezano z našo kulturo in zgodovino, kjer je tako imenovano 'tožarjanje' prepoznano kot nezaželeno družbeno dejanje. Dokler zaščita žvižgačev ne bo urejena, ne le prek direktive EU, ampak v vseh zakonskih in podzakonskih aktih, vključno s podjetniško ravnjo (kolektivne podjetniške pogodbe), bo zaščita žvižgačev šibka in bo ostala v začetni fazi uvajanja,« opozarja Drašček.

Kljub vsemu so v ZDA marsikomu lahko za zgled

V ZDA so zgodaj ugotovili, da pri etiki in preprečevanju neetičnih dejanj obstaja bistvena razlika med tem, kar je zapisano na papirju in kar se dejansko izvaja. Tako so že v 90. letih zahtevali, da podjetja ne samo sprejmejo etični kodeks, ampak da dokažejo, da se etični kodeks dejansko tudi izvaja v organizaciji. Nato so ugotovili, da brez ustrezne materialne zaščite prijaviteljev problema povračilnih ukrepov in nezaželenosti poročanja neetičnih dejanj ne bodo odpravili. Drašček in njegovi kolegi pri zaščiti žvižgačev zato najbolj pogrešajo ureditev zaščite na ravni nacionalne delovnopravne zakonodaje (ZDR-1) in ureditev finančne pomoči žvižgačem. »V ZDA se je število prijav (pa tudi verodostojnih prijav) izjemno povečalo, ko so zakonsko uredili tudi finančne nagrade za žvižgače, ki velikokrat žrtvujejo ne le svoje kariere (trenutne in bodoče), ampak mnogokrat tudi osebno življenje, ki pa po razkritju identitete žvižgača velikokrat trpi,« pove sogovornik.

Predstava javnosti, da žvižgača pri izpostavljanju vodi le iskanje pozornosti javnosti oziroma egocentrični motivi, je po Draščkovem mnenju popolnoma zgrešena in napačna. To mišljenje je najpogosteje slišati prav od tistih, ki jih žvižgači odkrijejo oziroma izpostavijo. »Pomembno je razumeti, da se življenje žvižgača po razkritju afere popolnoma spremeni, skoraj praviloma vedno na slabše. Ne samo, da skoraj zagotovo izgubijo trenutno zaposlitev, ampak niso niti več zaposljivi v drugih podjetjih zaradi njihovega 'slovesa'. To je posebej značilno za gospodarska okolja, ki so po obsegu majhna in kjer se skoraj vsi poznamo med seboj, kot je denimo Slovenija.«

Kljub vsem pomanjkljivostim je Drašček prepričan, da imajo v ZDA najbolje urejeno to področje. Tam mediji žvižgače predstavljajo kot junake in ne kot »zločince« ter zaradi finančne pomoči/nagrade, ki jo žvižgač lahko dobi, če se njegova prijava izkaže kot pravilna. Trenutno največja nagrada, ki je bila dodeljena žvižgaču v ZDA, je znašala 250 milijonov dolarjev oziroma do 30 odstotkov potencialne škode, ki jo je žvižgač preprečil ne samo za podjetje, ampak celotno družbo. Pomembno je tudi, da je ameriški sodni sistem (čeprav je daleč od popolnega), precej bolj učinkovit in uspešen pri pregonu gospodarskih kaznivih dejanj, utaje davkov in podobnega kot denimo slovenski. Trenutno si v Evropi od direktive ne moremo še ničesar obetati, saj je zakon samo na papirju in ga Slovenija še ne izvaja. Ko bodo uvedene tudi finančne nagrade za žvižgače, ko bodo mediji žvižgače predstavljali kot junake in ne kot »bedake«, potem Drašček ocenjuje, da si lahko obetamo pozitivne premike pri zaščiti.

Kriza je priložnost za goljufe in tiste, ki jih razkrivajo

Poslovna etika ni obvezen predmet na dodiplomskem študiju na naših dveh največjih ekonomsko-poslovnih fakultetah. Ali je to jasen signal bodočim menedžerjem, da etika ni tako pomembna kot finance, trženje, računovodstvo in drugi predmeti, je verjetno zgolj retorično vprašanje. Število prevar v času krize se je izjemno povečalo, ugotavljajo notranji revizorji, ki so v času krize okrepili notranje revizije pri preprečevanju prevar. »Je pa to lahko tudi smrtno nevarno, kar kažejo nedavni dogodki v Liberiji, kjer so bili štirje državni notranji revizorji umorjeni, ko so razkrili nepravilnosti pri delovanju vlade,« opozarja Drašček.

Kljub vsem tveganjem, velikim pritiskom vodstev družb ter nenehnim grožnjam s povračilnimi ukrepi, katerim so zaradi narave dela pogosto izpostavljeni, so notranji revizorji razkrili številna neetična poslovna dejanja, med drugim tudi največje korporacijske škandale, kot so Enron, FBI, Worldcom in podobni. S temi odkritji niso pomagali samo organizaciji, v kateri so se nepravilnosti dogajale, ampak celotni družbi. Vloga notranje revizije po mednarodnih standardih je, da preučuje in podaja mnenje tudi o etični kulturi organizacije. Preprosteje rečeno, notranji revizorji morajo revidirati »etiko organizacije«. Pri tem uporabljajo različne metode, med drugim zagovarjajo finančne nagrade in politike nepovračilnih ukrepov zoper prijavitelje, so osebe, ki jim žvižgači zaupajo, preverjajo delovanje linije za žvižgače, zlasti ali se prijave žvižgačev analizirajo in preiskujejo in ali je zagotovljena anonimnost teh linij. Med naloge notranjih revizorjev sodi tudi presoja zbranih dokazov. Če se ugotovi, da je imel žvižgač »prav«, pa mora notranji revizor prijavitelja zaščititi in preprečiti morebitne povračilne ukrepe.