Evropske milijarde

Letos se v Sloveniji veliko ukvarjamo z milijardami. Najprej so bili to več milijard evrov vredni protikoronski paketi, ki jih je pripravljala vlada in so jih sprejemali poslanci na spomladanskih sejah. Sledile so obljubljene milijarde evrov evropskih sredstev, ki naj bi jih dobili za okrevanje in zagon gospodarstva in ključnih javnih sistemov. Po julijskem štiridnevnem zasedanju predsednikov vlad držav članic Evropske unije smo brali o dodatnih evropskih milijardah, ki jih bomo dobili na eni strani iz klasičnega sedemletnega finančnega okvira (»finančne perspektive 2021–2027«), na drugi strani pa iz novega instrumenta, poimenovanega Naslednja generacija EU. Mediji so tedaj poročali o 10,5 milijarde evrov, urad vlade za komuniciranje je šel še nekoliko dlje in je k temu prištel še nepočrpana sredstva tekoče perspektive (večletnega finančnega okvira 2014–2020), tako da so evropska sredstva, ki so nam na voljo (ali če uporabim opozicijsko izrazoslovje iz lanske proračunske razprave: »nam ležijo v Bruslju«), narasla že na prek 12 milijard. Septembra je državni zbor sprejel rebalans letošnjega državnega proračuna, ki naj bi namesto načrtovanih 400 milijonov presežka leto zaključil z rekordne 4,2 milijarde primanjkljaja. V državnem zboru sta v obravnavi predloga še dveh proračunov, oba z milijardnimi primanjkljaji: v letu 2021 naj bi ta znašal 2,7 in v letu 2022 1,6 milijarde evrov – v treh letih naj bi državni proračun torej »pridelal« 8,5 milijarde primanjkljaja. Letos se je državna zakladnica zadolžila že za sedem milijard evrov (in ob tem odplačala dve milijardi zapadlih obveznic); če je dolg sektorja država ob koncu leta 2019 znašal 31,7 milijarde evrov, ga bomo ob koncu leta po napovedi ministrstva za finance imeli skoraj 38 milijard. Vendar tu nekaj ne gre skupaj: če nam bo Evropa dala toliko milijard, od kod potem vsi ti primanjkljaji in višji dolg?

Večletni finančni okvir in proračun EU

Evropska unija (EU) sprejema dolgoročne načrte porabe (»večletni finančni okvir«), ki zagotavljajo stabilno podlago za izvajanje njenih programov oziroma ključnih prioritet v večletnem obdobju in s tem okvir za sprejem letnih proračunov EU. Pogajanja o večletnem finančnem okviru veljajo za ena najzahtevnejših v EU, saj njihov rezultat določa neto finančni položaj posamezne države članice glede na proračun EU (neto prejemnice ali neto plačnice), poleg tega pa posredno določa smer, v katero se bo razvijala EU v naslednjem obdobju.

Zamisel o večletni evropski finančni perspektivi sega v osemdeseta leta 20. stoletja, ko so se odnosi med evropskimi institucijami zaostrili zaradi vse večjih razlik med razpoložljivimi proračunskimi sredstvi in potrebami. Kot poskus ublažitve sporov, krepitve proračunske discipline in boljšega načrtovanja je bil leta 1988 sklenjen prvi sporazum. Vseboval je finančno perspektivo za obdobje 1988–1992 (prvi Delorsov sveženj), s katero naj bi zagotovili sredstva za izvrševanje enotnega evropskega akta. Nov medinstitucionalni sporazum je bil sklenjen jeseni 1993, skupaj s finančno perspektivo za obdobje 1993–1999 (drugi Delorsov sveženj). Tretji sporazum o finančni perspektivi za obdobje 2000–2006, znan kot Agenda 2000, je bil podpisan maja 1999; pri tem je, po vstopu med članice EU, v obdobju 2004–2006, prvič sodelovala tudi Slovenija. Dogovor o četrtem medinstitucionalnem sporazumu za obdobje 2007–2013 je bil dosežen maja 2006; to je bil prvi sedemletni okvir, v katerem je Slovenija sodelovala v celotnem obdobju.

Lizbonska pogodba (2007) je večletni finančni okvir preoblikovala iz medinstitucionalnega sporazuma v pravno zavezujoč akt. Pogodba o delovanju EU določa letne zgornje meje proračunskih sredstev za prevzem obveznosti po vrstah odhodkov in letne zgornje meje sredstev za plačila, poleg tega pa se v večletnem finančnem okviru opredelijo druge potrebne določbe za nemoten potek letnega proračunskega postopka. Sedanji, peti večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 je bil sprejet decembra 2013.

Evropska komisija je maja 2018 predstavila zakonodajni predlog za finančni okvir za obdobje 2021–2027, kar se je zaradi razmisleka o prihodnosti EU zgodilo nekoliko kasneje, kot je bilo predvideno. Predlog okvira je okrepil sredstva za nadzor meja, obrambo, migracije, notranjo in zunanjo varnost, razvojno sodelovanje in raziskave na račun znižanja sredstev za kohezijsko in kmetijsko politiko, ki sicer ostajata ključni politiki; vsaka obsega približno tretjino sredstev proračuna EU. Zaradi relativno pozno začetega postopka sprejemanja, premalo ambiciozne dinamike, volitev v evropski parlament, nastopa nove komisije in razglašene pandemije koronavirusa večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 še vedno ni sprejet. Evropski voditelji so na julijskem vrhu v Bruslju po štiridnevnih pogajanjih, ki so bila sklepno dejanje več kot dve leti trajajočega procesa, sicer dosegli dogovor o njegovi višini (1074 milijard evrov za sedemletno obdobje) in razdelitvi po področjih in članicah, vendar mu bo končno obliko s potrditvijo dal evropski parlament.

Na podlagi večletnega finančnega okvira se vsako leto, praviloma novembra, za prihodnje leto določi proračun EU, ki podpira evropsko kmetijstvo in kohezijo med članicami ter je pomemben za področja, kot so promet, vesolje, zdravstvo, izobraževanje, kultura, varstvo potrošnikov, okolje, raziskave. Prav tako podpira vse večjo vlogo Unije na mednarodnem prizorišču na področju boja proti podnebnim spremembam in kot donatorke razvojne in humanitarne pomoči.

Leta 2019 je bilo 36 odstotkov od 166 milijard evrov porabljenih za tako imenovano trajnostno rast in naravne vire (kmetijstvo, razvoj podeželja, okolje), 35 odstotkov za ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo, 14 odstotkov za konkurenčnost za rast in delovna mesta (centralizirani programi s področja raziskav, inovacij, energije, industrije …), 7 odstotkov za globalizacijo (razvoj, mednarodno sodelovanje, humanitarna pomoč, širitev EU), 6 odstotkov za administracijo EU in 2 odstotka za varnost in državljanstvo (migracije, notranje zadeve, pravosodje).

Viri »evropskih sredstev«

Praktično vsak evro, ki ga EU nameni za financiranje prioritetnih vsebin, ima svoj vir v prispevkih držav članic (manjši del prihodkov so davki uradnikov EU in kazni podjetij, ki kršijo pravila EU). Prispevki članic se določijo na podlagi deleža bruto nacionalnega dohodka, vira DDV in tako imenovanih tradicionalnih lastnih virov (carin). Vrečo je namreč treba najprej napolniti, preden se iz nje lahko začne deliti. In bogatejše države prispevajo v proračun več, kot iz njega dobijo – to so neto plačnice, ki jim je zato v interesu, da je finančni okvir čim nižji, oziroma so zagovornice »odgovornega trošenja«. Ker je z izstopom Združenega kraljestva iz EU ta izgubila drugo največjo neto plačnico, bo večje breme zdaj padlo na druge neto plačnice (in ostale članice), zato se je med njimi oblikovala zveza tako imenovane varčne četverice (Danska, Nizozemska, Avstrija in Švedska), ki so najglasnejše zagovornice vitkega proračuna EU. Največje neto plačnice (podatki za leto 2018) so Nemčija (17 milijard več vplačil kot prejetih sredstev), Združeno kraljestvo (+10), Francija in Italija (+7), medtem ko so največje neto prejemnice Poljska (11 milijard več prejetih sredstev kot vplačil), Madžarska (5) ter Portugalska, Grčija in Romunija (po 3).

Za financiranje novih izzivov, ki so nastopili že pred koronsko krizo (v ta sklop so spadale predvsem migracije oziroma notranja varnost), evropska komisija že več let išče nove možne lastne vire – kot take je na primer predlagala davek na finančne transakcije, prihodke iz naslova skupne konsolidirane davčne osnove pravnih oseb (različica davka od prihodka pravnih oseb), prihodke iz sheme trgovanja z emisijami toplogrednih plinov, dobiček centralnih bank iz naslova izdajanja denarja in prispevek na podlagi deleža nereciklirane plastične embalaže, vendar gre večinoma za vire, ki so prihodki obstoječih državnih proračunov; za katere ne obstajajo verodostojni podatki, ali bi bilo z njihovim pobiranjem več stroškov kot dejanskega izkoristka. Nič zelo oprijemljivega torej.

Evropski voditelji so julija letos poleg večletnega finančnega okvira 2021–27 zaradi izrednih razmer, v katerih so se znašle države zaradi pandemije koronavirusa, potrdili tudi načrt za okrevanje, katerega ključen del je 750 milijard evrov vreden instrument z imenom Naslednja generacija EU. V tem okviru bo državam članicam na voljo 360 milijard posojil in 390 milijard nepovratnih sredstev, vir tega instrumenta pa bo prvo skupno zadolževanje EU oziroma izdaja obveznic, katerih izdajatelj ne bo posamezna država, ampak Evropska unija (jamčili pa bodo države članice in proračun EU). Temu koraku so se nekatere članice dolgo upirale, saj se fiskalna disciplina, boniteta držav in ravni dolga posameznih članic EU bistveno razlikujejo, vendar so posebne okoliščine presegle te pomisleke. Evropska komisija bo v imenu EU tako na kapitalskih trgih lahko nastopala kot posojilojemalec (pri tem so omejeni tako znesek: 750 milijard kot časovni horizont: do leta 2026 in namen porabe: za odpravo posledic novega koronavirusa), medtem ko bo obveznosti iz tega naslova treba poplačati do konca leta 2058.

Iz navedenega bi lahko kdo zaključil, da imajo evropska sredstva od letos nov vir, torej zadolževanje na finančnih trgih. A vsako posojilo je treba vrniti. Zato z vidika finančnika posojilo ni dejanski vir, gre le za časovno odloženo obveznost, ki ji je v prihodnosti treba najti pravi vir. Če to ne

teh vrednostih še ni upoštevan učinek brexita, saj dogovor z Britanci tudi na tem področju še ni dosežen. Nekaj je gotovo – če je Slovenija v preteklem desetletju vplačevala v EU približno 400 mio evrov letno, če je naša obveznost do EU v trenutnem »vmesnem obdobju« prek 500 mio letno, bomo ob dokončnem slovesu Združenega kraljestva najverjetneje plačevali prek 600 mio evrov.

Kaj je Slovenija v Bruslju poleti zares iztržila?