Ko pišem, dam vedno iz sebe vse. Pisanje rešuje moje obsesije

Na spletni strani Mednarodnega psihoanalitičnega združenja (IPA) so pred kratkim objavili dokumentarni film Do YU remember? Film so pripravili psihoterapevti in psihoanalitiki Anton Glasnović, Jovana Mladenović, Maja Dobranić Posavec, Sabina Jahović in Igor Okorn iz štirih republik nekdanje Jugoslavije (Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije in Slovenije). Vsi so člani IPA in delujejo kot skupina Sophia. Njihov namen ni, da bi spet povezovali Jugoslavijo, temveč razmišljanje o kolektivni in individualnih travmah, ki jih je povzročil vojaški razpad skupnega prostora. In če objava filma na spletni strani IPA pomeni priznanje s strokovnega vidika, film še ni dosegel širše javnosti.

Pri filmu so sodelovali tudi zunanji sodelavci: hrvaški zgodovinar Hrvoje Klasić, srbska zgodovinarka in publicistka Radina Vučetić, slovenski igralec Sebastijan Cavazza in bosanski pisatelj Faruk Šehić. Predstavili so svojo izkušnjo vojne, razmišljanje o zlu in o tem, kaj bi nas lahko spet povezalo.

Faruk Šehić (1970, Bihać) je bil od prvega do zadnjega dne vojne član armade Bosne in Hercegovine. Za intervju se je javil iz domače pisarne v Sarajevu, pogovarjala sva se prek skypa. Zdaj ima tri službe: piše knjige, objavlja kolumne v dveh medijih in urednikuje v knjižnici. Spisal je več pesniških zbirk, kratkih zgodb in roman Knjiga o Uni (nagrada Evropske unije za literaturo leta 2013), v slovenščino je prevedena še zbirka kratkih zgodb Pod pritiskom.

Objavljeni intervju je dolg, a kljub temu gre za krajšo različico večurnega pogovora. Faruk Šehić je v odgovorih iskreno izčrpen. Misli se mu prepletajo v različne konce, spomine in časovna obdobja. Zraven poda toliko podatkov, zgodb in razmišljanj, da je nemogoče zastaviti vsa podvprašanja, ki ti šinejo v misli med njegovim pripovedovanjem.

Je pisanje za vas terapija ali beg od realnosti?

Eno in drugo. Pisanje ima psihoterapevtsko funkcijo, toda v mojem primeru ni glavna stvar. Nisem psihoterapevt, nisem psiholog. Recimo Olga Tokarczuk je psihologinja, ki piše književna dela in uporablja psihološke mehanizme poznavanja likov.

Književnost je zame beg drugačne vrste. Nočem zveneti samovšečno, ampak ko pišem, se počutim nedotakljivega. Kot superman. Nobene druge moči nimam, razen da pišem. In ko pišem, dam vedno vse iz sebe. Pisanje rešuje moje obsesije, enigme in skrivnosti. Pomembno je, da imajo bralci enake probleme in se v mojem pisanju prepoznajo.

V resnici se v zgodovini nič ne spreminja. Zakaj še vedno beremo stare Grke? Ker se ni nič spremenilo. Še vedno so v nas ljubosumje, bes, žalovanje, izdaja, ljubezen, smrt …

V Knjigi o Uni že na prvi strani zapišete: » … ne sprašuj me, kdo sem, to me plaši. Kaj drugega me vprašaj, lahko ti govorim o svojih spominih.«

Knjiga o Uni je rekonstrukcija sveta, ki je izginil. V vojni. Ta svet je predstavljala babičina stara hiša, ki je bila bombardirana že med drugo svetovno vojno, a so jo znova obnovili. V knjigi sem opisoval svet stare hiše, reke Une, ljudi v bližini in majhno mesto. Ukvarjam se s spominom, nočem ga zanikati, to je slabo za celotno družbo. Če se ne soočamo s travmami iz otroštva, imamo v življenju velike probleme.

Verjetno v spominu niso ostali zgolj predmeti v hiši, temveč tudi vonj, barve, smeh, solze, pogovori? Materialni svet je pomemben samo toliko, da nase veže emocije in spomin. Dom pogrešam zaradi čustev. Vojna jih je prekinila, čeprav ljudje vedno obnavljamo domove.

Znamo preživeti v vojni, smo močnejši od usode, borba za preživetje postane način življenja. Materialno hitro pridemo nazaj, toda čustveno je mnogo težje.

Ljudje smo bitja spomina, a tudi bitja pozabe. Jorge Luis Borges pravi, da je pozaba samo ena od oblik spomina. Kot pisatelj lahko moj stari dom obudim v književnost, toda mnogi nimajo te možnosti.

Knjigo sem napisal, ker sem imel ponavljajoče sanje. Bile so zelo preproste: hiša je še vedno stala, bila je pred mano. Toda v nekem trenutku se zavedem, da je to nemogoče, saj je hiša zgorela. V sanjah mi je zelo prijetno, kmalu zatem pa postanem žalosten.

Ste sanje kdaj skušali razložiti s pomočjo psihoterapije? Strokovno pomoč sem iskal zaradi posttravmatske stresne motnje (PTSM). Po vojni smo jo imeli vsi. Iskal sem

pomoč, toda niso mi znali pomagati. Dajali so mi tablete, da sem bil kot travnata bilka, samo sediš in čakaš. Zaspan si, brez vsakih čustev. Popolnoma si otopel.

K sreči sem našel psihologinjo Narciso Sarajlić v Zagrebu. Pomagala mi je brez tablet, z menoj se je samo pogovarjala in mi pomagala z enostavnimi nasveti. Rekla je, naj opustim študij veterine in začnem študirati književnost, saj sem že pred vojno rad pisal. To je bila povsem enostavna resnica, skrita v meni, samo nekoga sem potreboval, da me potisne naprej.

Kdaj po vojni ste zaznali, da nekaj ni v redu?

Zelo kmalu. Imeli smo mir in svobodo, ni bilo več smrti in umiranja, nebo je bilo modro, reka je bila zelena, hrana je imela dober okus. Ampak nekaj je manjkalo. Kot da si pregnan iz raja, a ko se vrneš nazaj, je raj drugačen; hodiš po raju in vidiš mrtvega samoroga. Toda v mojem raju mora biti samorog živ, če ni, to ni več raj.

Po vojni se moraš spet privaditi na mir, civilno in mestno življenje, a vse to je od znotraj porušeno. Zdaj, po toliko letih vem, da smo živeli v postapokaliptičnem mestu. Toda v letih 1995, 1996, 1997 in 1998 nam tega ni nihče povedal. Mi smo samo živeli. In bili smo mladi.

Kaj vam je manjkalo?

V bihaškem slengu rečemo, da je nekdo »sindromaš«, ko se razjezi, vzame puško in strelja v zrak. Vsaj pri meni ni ostalo nobene želje po streljanju, gotovo pa sem čutil manko adrenalina. Vojna je ekstremna situacija, polna razburjenja, a ta adrenalin se je po vojni popolnoma ustavil. Če um lahko dojame, da je vojne konec, telo tega dolgo ne zazna in je na svoj način še vedno v vojni.

Nekateri ljudje nikoli ne znajo izključiti teh mehanizmov. To ne pomeni, da želijo nazaj v vojno, saj je vojna zelo za***na stvar. Na tisoče stvari je drugačnih od normalnega življenja. Kdo vendar hoče spati v mrazu pod milim nebom? Za katero idejo bi zdaj, pri petdesetih, počel kaj takega?

Ste v vojni spoznali, kar je v filmu Do YU remember? povedala beograjska psihoanalitičarka Sabina Jahović: »V družbi smo živeli pod geslom bratstvo i jedinstvo, toda doma za štirimi stenami je živel nacionalizem.«

Pri mnogih je bilo natanko tako, čeprav v moji hiši ne. Moji starši niso bili nacionalisti, vera pri nas ni imela nobene vloge. Prihajam iz ateistične jugoslovanske družine srednjega sloja. Pri nas ni bilo nacionalizma, ker je bila med odraščanjem velika prednost.

Nacionalizem živi tudi po vojni. Ko je Jugoslavija razpadla, so vsi mislili, da so žrtve. Vsi. Hrvaški nacionalisti trdijo, da so največje žrtve vojne, srbski nacionalisti pa pravijo, da so žrtev, ker so jih drugi narodi izdali in zapustili Jugoslavijo. Enako je bilo med drugo svetovno vojno. Potomci fašistov prav tako trdijo, da so žrtve partizanskih pobojev.

Ima resnica vedno tvoje oči?

Vedno je več resnic. Tudi tisti, ki so bili vojaško poraženi, niso zavrgli svojih idej, samo prilagodili so se novi oblasti, da so preživeli. Revizijo zgodovine delajo povsod, a nikoli se s preteklostjo ne moremo soočati tako, da izenačujemo žrtve in krivce. Toda če govorimo o zgodovinski resnici, je bil nacizem zlomljen 9. maja 1945. Da je holokavst obstajal, ne more biti druge resnice. Če pri teh zadevah v kakšnih očeh obstaja druga resnica, me niti slučajno ne zanimajo. Takšne oči imajo moji sovražniki. A jasno je, da ima vsaka vojna vse možne barve in nikakor ni črno-bela.

Nobena vojska ni angelska, četudi ima še tako pravičniški cilj. Niti angeli na nebu niso angeli, saj obstajajo tudi padli angeli. Nekoč so bili dobri, zdaj služijo satanu. Ne trdim, da je treba ubijati zajete vojake, a najlažje je govoriti o ženevski konvenciji daleč od bojišč. Angelska ni bila niti moja vojska, saj je ravno tako storila vojne zločine. Ubiti so bili ljudje, ki ne bi smeli biti, zato imam empatijo za nasprotnikove žrtve.

Ste res pred vojno na služenju vojaškega roka rekli, da ste Jugoslovan?

To je bila moja identiteta. Hrvati in Srbi zraven so mi rekli, da pojem Jugoslovan ne obstaja, ampak da sem lahko samo Musliman in Bošnjak. Vendar zares sem verjel, da sem Jugoslovan. Sanjal sem o idealni Jugoslaviji. Bolje je imeti parolo bratstvo i jedinstvo kot sovraštvo in nacionalizem. Ko sem bil mlad, je bila zame Jugoslavija lepa; hodili smo na koncerte, športne tekme, študirali smo … Želeli smo samo uživati življenje.

Enako sem rekel na fakulteti. Jaz sem Jugoslovan. En ded je bil partizan, drugi član lokalnega odbora komunistične partije v Bosanski Krupi za organizacijo oborožene vstaje leta 1941. Če je bil med voditelji tedaj najnaprednejše ideje, je moral nekaj vedeti. Ponosen sem na prednike, ki so imeli jugoslovansko, komunistično in antifašistično idejo, našega komunizma pa ne smemo mešati s stalinizmom.

Se spominjate zadnjih dni, preden ste prijeli puško in šli na fronto?

Ko je bila na Hrvaškem že vojna, sem študiral v Zagrebu, ljudje v Bosni pa so živeli povsem normalno. Brezskrbnost je v človeški naravi, enako je bilo v Bosni. Kljub temu je kmalu postalo jasno, da bo v Bosni najhuje, saj je po etnični raznolikosti kot leopardova koža.

Brez Slovenije in Hrvaške zame Jugoslavija ni več obstajala, v takšni Jugoslaviji nisem želel živeti. Toda če iščemo razlog, kako je prišlo do vojne, lahko to določimo precej matematično natančno. Nihče ni v taborišču pristal čez noč. Proces dehumanizacije določene skupine ljudi in naroda, predvsem Bošnjakov in Hrvatov, torej vseh Nesrbov, se je začel mnogo prej.

Tako smo imeli primer človeka, ki ni bil ne Musliman, ne Bošnjak, ne Hrvat, ampak Čeh – Željko Sikora. Ubili so ga v taborišču Keraterm v Prijedoru 7. junija 1992. Mrtev je ležal ob nekem kontejnerju, mučil ga je njegov šolski prijatelj, potem ko je bil nanj ljubosumen že pred vojno. Pred tem so ga dolgo sistematično napadali v medijih, predvsem v Kozarskem vijesniku in radiu Prijedor.

Identificiral se je kot katolik, zato so ga pripisali k Hrvatom, vsi Hrvati v Bosni pa so bili za srbske nacionaliste ustaši. In čeprav je bil Željko Sikora etnično Čeh, so ga imeli za ustaša. Obtoževali so ga, da je kot ginekolog namerno zmanjševal število Srbov s povzročanjem splavov pri srbskih ženskah in kastracijo srbskih fantkov. Označili so ga za dr. Monstruma, podobno kot Josefa Mengeleja med drugo svetovno vojno. Seveda so ga potem ubili, njegovo ime pa še danes ni očiščeno.

Malo sem zašel, ampak povedati hočem, da se nič ne zgodi čez noč. Niti nacizem in Adolf Hitler nista prišla čez noč.

Kaj je vojna v resnici?

Vojna je erotično privlačna. Mnogi gredo v vojno, ker lahko uresničijo skrite pokvarjene želje, saj je civilna družba ukinjena. Med vojno je celo možno, da te ubijem, a za nič ne odgovarjam. Obstajajo teorije, da je zlo banalno, toda prepričan sem, da zlo ni banalno ali slučajno. Vsak monstrum v taborišču je imel ime in priimek. Ko poslušaš zgodbe preživelih iz taborišč, imajo o svojih mučiteljih podobno zgodbo. Obstajajo pričevanja, kako so se gestapovci po opravljenem mučenju razkomotili, si razrahljali srajce in začeli govoriti o težavah doma z ženo in otroki. Žrtve so bile zraven in so to poslušale, včasih celo dobile kakšno cigareto. Paradoksno je, kako blizu sta si bila v taboriščih žrtev in rabelj. Jean Améry je pisal, da je poznal vsakega svojega rablja; kako mu je ime, njegovo poreklo, izobrazbo, socialni status, družinske probleme … In takšno zlo ne more biti naključno, ampak je osebno in obstaja v živem človeku.

Kako ste vi pristali na fronti?

Lahko bi ostal v Zagrebu, ampak želel sem vrniti k mojim domov v Bosno. Kot mlado bitje, ki ni bilo apolitično, sem vedel, da je Jugoslavija mrtva in da je moja identiteta zožena. Pred vojno nisem nikoli čutil, da živim v Bosni, ampak v Jugoslaviji, pet dni po moji vrnitvi v Bosno pa so napadli naše mesto. V vojski sem bil prostovoljec, druge možnosti sploh ni bilo. Nisem mogel biti pacifist ali zdraviti konje kot veterinar.

Naša vojska sprva ni imela prave organizacije, nismo imeli veliko orožja, le nekaj brezveznih pušk. Doma sem vzel pištolo, stričev 357 magnum, šele kasneje so mi dali puško. Tudi za obleko sem se moral znajti sam. Toda psihično na boj nismo bili pripravljeni, saj vojne nismo želeli. Razmerje moči je bilo izrazito nepošteno; napadali so nas profesionalci in člani paravojaških skupin, t. i. vikend četniki. Prišli so in ubijali ljudi iz heca.

Za katero idejo ste se borili?

Verovali smo v našo zemljo, v našo Bosno. Najprej smo verjeli v Jugoslavijo, ampak kasneje nismo mogli ostati zraven. Brez Slovenije in Hrvaške to ne bi bila več Jugoslavija, temveč velika Srbija. Nihče pa noče živeti kot drugorazredni narod. Borili smo se za biološki obstanek. Vedeli smo, kaj se dogaja v taboriščih v vzhodni Bosni, Prijedor je od nas oddaljen le kakšnih sedemdeset kilometrov. Nihče ni mogel soglašati, da bi ostal v takšni skupni državi. Če nekdo name strelja pod jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo, ta zastava zame izgubi ves pomen, četudi so se potem nasprotniki borili pod drugo zastavo.

Koliko časa ste bili v vojni?

Od aprila 1992 do novembra 1995. Vmes sem bil marca 1994 ranjen, šest mesecev sem bil na berglah, toda ko se je rana zacelila, sem se vrnil. Nisem mogel ostati zadaj, ampak sem želel nazaj k prijateljem.

Koliko prijateljev ste za vedno izgubili?

Iz moje brigade so umrli 503 vojaki. To ni majhna številka. In govorim samo o vojakih, ne tudi o civilnih žrtvah, ki sem jih poznal. Resda nisem bil z vsemi prijatelj, vendar smo se poznali. Po vojni sem začel pisati zaradi njih. Ne samo v spomin na mrtve, ampak tudi na preživele. V znak hvaležnosti, da se niso zaman borili in umrli.

S pesmimi sem jim želel postaviti spomenike, toda ne s pretiranim heroizmom. Rad sem jih imel z vsemi razlikami, humorjem, ironijo, kompleksi. Veliko je bilo črnega humorja, med nami so izginile vse razredne razlike, zbližali smo se. In to ostane v spominu.

Od večine umrlih sem danes že precej starejši. Bili so v dvajsetih, tridesetih letih. Kot da gledam fotografijo Jamesa Deana. Umrl je v najboljših letih, zato je ostal večno lep in mlad in nikoli ne bomo vedeli, kakšen bi bil pri sedemdesetih letih. In tudi naši umrli vojaki so na fotografijah ostali večno mladi.

Čutite krivdo, da ste preživeli?

To je krivica preživelih. Tega ne doživljam samo jaz, ampak gre za eno osnov PTSM. Ko sedim s prijateljico in se pogovarjamo o vsakodnevnih stvareh, njen brat pa je umrl v vojni, je razumljivo, da se počutim krivega, čeprav nisem kriv. Umrl je kot vojak, ampak čutiš krivico. Velik problem je, če se iz nje ne znaš izkopati. Na fronti lahko pomagaš ranjenemu, toda ne moreš vplivati na naboj ali granato z nasprotne strani. Lahko bi bil mrtev jaz, tako je umrl nekdo drug.

Bi res storili samomor, če bi vas ujela nasprotnikova vojska?

Med vojno ni bilo izmenjave živih ujetnikov. Izmenjevali smo si samo mrtva telesa. Če bi me ujeli, sem vedel, da bi me ubili. Ali pa najprej mučili in potem ubili.

Za nobeno ceno nisem želel biti odvisen od njih. Ker sem bil ranjen, se nisem mogel več premikati. Za seboj sem slišal četnike, bilo me je strah, da nas bodo ujeli. K sreči je ravno takrat prišla naša specialna enota in ustavila nasprotnikov preboj, mene pa so odnesli na nosilih. Povsem zavestno sem zato razmišljal o samomoru. Ležal sem ranjen, imel sem puško, dovolj je en naboj. Samo vstaviš cev v usta in konec.

Vendar ste v preteklosti razlagali še nekaj: med vojno je lahko vojaku tudi dolgčas. Včasih se ni zgodilo popolnoma nič. Samo sončili smo se in brali knjige. Rad sem bral Ernesta Hemingwaya. Ena mojih najljubših knjig je Sonce vzhaja in zahaja. Med vojno

sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić heroja. Problem je, ker mlade generacije odraščajo v takšni narativi. Kakšno prihodnost naj pričakujemo? Kdo nam lahko zagotovi, da ne bo več vojne?

Družim se z veterani, proti katerim sem se boril, vem, kakšni so in kako razmišljajo. Čeprav je njihova vojska povzročala zločine, oni niso zločinci.

Sodelujem z nevladno organizacijo Center za nenasilno akcijo (CNA), pisarni imajo v Beogradu in Sarajevu. Zraven sem kot vojni veteran, a tudi kot pisatelj in novinar. Na istem mestu zberejo vojne veterane z različnih strani in skupaj izrazimo čast žrtvam. Ne gre za relavitizacijo, češ da so vsi isti, ampak želimo pokazati empatijo do drugega.

Film Moški ne jočejo sarajevskega režiserja Alena Drljevića je posnet po zgodbah ljudi, ki jih osebno poznam. Deloma je fikcijski, ampak sloni na resničnih ljudeh. Čeprav so bili moji sovražniki, jih spoštujem. Zame niso pošasti, so pošteni in niso počeli zločinov. Vsi poznajo grozote vojne, zato so zdaj veliki pacifisti. Dobro sem se ujel z enim srbskim veteranom. Bil je tudi pri Vukovarju, a ni nikoli streljal, saj je bila njegova naloga reševanje vojakov iz gorečih tankov. Jaz razumem njegovo trpljenje in on razume mene. Zanimiva so bila pripovedovanja z njegovega zornega kota. Državno odlikovanje pa je preprosto vrnil, ker je bil proti vojni, agresiji in sploh ni hotel na bojišče.

Skeptičen sem, ali bo kdaj prišlo do katarze. Vojna v nas ni končana, ampak se je samo zamrznila. Naša vojna nima zmagovalca. Toda vojna potrebuje zmagovalce in poražence. Ne moremo graditi pomiritve na zanikanju genocida in zločina. starejši veteran iz Republike Srbske. Tam je doživel katarzo. Razlagal nam je, da si je nenehno postavljal vprašanje, kdo si ti, svojim otrokom pa je govoril, da on zagotovo ni pošast. Tudi jaz o vojni govorim in pišem, zato ne skrivam vojnih zločinov.

Vprašanje, kaj ste počeli, je gotovo na mestu, ampak nasloviti ga moramo na ljudi, ki o vojni molčijo. Za družbo bi bilo bolje, če bi ljudje priznali, kaj so počeli med vojno. Čeprav molčijo, vedo, kaj se je dogajalo.

Ob takšnih pogovorih večkrat omenite japonsko tehniko kincugi; če se keramika razbije, dobi novo vrednost, če jo zlepimo z zlatim vezivom. Kaj je lahko zlato lepilo na območju naše skupne države?

Kultura. Od Slovenije do Makedonije vsi govorimo podoben jezik. Če sem en mesec v Sloveniji, skoraj vse razumem. In če bi pol leta živel v Sloveniji ali Makedoniji, bi gotovo govoril slovensko ali makedonsko. Delimo si dobre stvari iz preteklosti, predvsem kulturo in šport, skozi to smo se oblikovali. Ljudje iz teh držav se še vedno družimo. S prijatelji iz drugih republik lahko govorim sto let, toliko imamo skupnih interesov. Ni tako črno, kot prikazujejo politiki.