Navdušiti mlade, da tudi zmagujejo, ne le tekmujejo

Da bi lažje zagotovili kakovostno zdravje celotne družbe, moramo poleg oskrbe in poslovanja v zdravstvu še bolj okrepiti sicer priznano odličnost medicine kot temelja integralne, na svetovnem in lastnem znanju temelječe vede! Glede slednjega so izredno pohvalni nedavni ad hoc razpisi ministrstva, pristojnega za znanost (MIZŠ), ter skupaj z ministrstvom za zdravje tudi ciljni projekti Agencije RS za raziskovalno dejavnost (ARRS) na temo bolezni covid-19. Razpis je pokazal, da je bilo tako akutni temi dodeljeno žal mnogo premalo denarja glede na potrebe in kapacitete našega raziskovalnega prostora, saj je tretjina projektov s primerljivo oceno kvalitete predlaganih raziskav, kot so jih izkazali izbrani projekti, ostala pred vrati.

Primer omenjam, ker ilustrira splošno, žal dolgoletno stanje podfinanciranja slovenske znanosti, s poudarkom na biomedicinskih znanostih! V šifrantu ARRS namreč ta veda ne obstaja (pojem se pojavlja le v vedi »tehnika« -2., kot »biomedicinska tehnika« -2.06.07). Biomedicina je sicer ena od petih glavnih ved v evropski klasifikaciji CERIF-CERCS in obsega več ved, med njimi podrobneje in ločeno od medicinskih »splošne biomedicinske vede« (od B 100 do B 240), večinoma tiste, ki podpirajo temeljne predklinične raziskave (biofizika, biokemija, genetika itd). Biomedicinske raziskave so pri nas razpršene med tehniko, naravoslovje in biotehniko, kar pogosto rezultira tudi v zaznani nestrokovnosti in neprimernosti ocen ocenjevalcev, na podlagi katerih so izbrani za financiranje.

Raziskovalci, ki v Sloveniji (še) delujemo na omenjenih področjih, ki so temelj predkliničnih raziskav in njihove možne uporabe v medicini, zgroženo opažamo kritične razmere v UKC Ljubljana, kot so jih v Sobotni prilogi 3. oktobra opisali zdravniki prof. Zlatko Fras, prof. Samo Zver in prof. Aleš Blinc. Posebno zaskrbljenost vzbuja dejstvo, da se UKC postopoma spreminja v splošno bolnišnico in vse manj sledi svojemu poslanstvu, ki ga imajo vse svetovne univerzitetne institucije – to je univerzitetno izobraževanje zdravnikov in znanstvenoraziskovalna dejavnost, povezana s kliničnimi študijami, kot poudarjajo sogovorniki v omenjenem intervjuju.

Odlične bazične biomedicinske raziskave in možnost inovativnih rešitev zdravljenja se ne prenašajo v klinično prakso, saj je financiranje takih, t. i. translacijskih raziskav pri nas minimalno. To je zelo velik problem predvsem zato, ker ne more voditi do uspešne klinične uporabe, kar pomeni prenosa znanj iz laboratorijev do bolnikove postelje (bench to bed), kot temu pravimo.

Pomembno pa je tudi dejstvo, da zdravstveni sistem, kot so ga opisali dr. Fras in sodelavci, takih raziskav tudi časovno in organizacijsko ne dopušča. Tako zdravstvena kot znanstvena politika se do podpore translacijskih raziskav, ki zahtevajo specifičen pristop ureditve financiranja, že desetletja vedeta brezbrižno, kar je vodilo v počasno razpadanje sistemov, ki naj bi jih združeval prav UKC!

Obetavne slovenske raziskave

V ponazoritev situacije navajam članek dr. Zvera v Sobotni prilogi 12. septembra, v katerem opisuje stanje hematološke medicine, kjer je uvajanje celičnega zdravljenja določenih bolezenskih stanj in vrst raka skorajda onemogočeno. Celična terapija sama po sebi sicer ni novost v transfuzijski medicini, ki klasično zdravi s hematopoetskimi in mezenhimskimi matičnimi celicami in je v svetu, tudi pri nas, že v praksi za določena bolezenska stanja. Novost celičnih zdravljenj pa je v povezavi z gensko terapijo, kar pomeni, da žive celice dajalca ali bolnika samega in vitro (laboratorijsko) z orodji molekularne biologije, kot je CRISPR-Cas (Nobelova nagrada 2020!), in drugimi tehnikami danes lahko natančno vgradimo v celični genom in celice pripravimo za ciljano zdravljenje bolezni, ko jih vnesemo v bolnika. V primeru terapije CAR-T, ki jo dr. Zver opisuje v tem in več nedavnih medijskih nastopih, so to T-limfociti (vrsta belih krvničk).

Raziskovalno se s tem področjem terapevtskih celic pri nas, poleg laboratorijev medicinske fakultete, ukvarjata Nacionalni inštitut za biologijo in nedavno tudi Kemijski inštitut. Glavni problem uvajanja celičnega zdravljenja CAR-T v Sloveniji je, da (še) nimamo postavljene finančno zelo zahtevne tehnologije GMP (good manufacturing practice) za pripravo teh celic. Obetavne pa so tudi mezenhimske matične celice, ki jih že vrsto let po zahtevanem postopku proizvaja slovensko podjetje Educell in se uporabljajo za druge vrste bolezni, kot je na primer ARDS (acute respiratory distress syndrome). Akutni stresni respiratorni sindrom je tudi vzrok smrti hude oblike bolezni covid-19.

V tujini se mezenhimske matične celice že preskušajo za zdravljenje covida-19 v več kot 70 kliničnih študijah. Vendar pri nas ostajamo na področju celične terapije tako aktualnih obolenj – še danes ostajamo brez ustrezne podpore javnih virov, kakršne je to področje deležno v razvitih državah. Naj pa poudarim, da je pri nas v podobni situaciji še vrsta drugih obetavnih zdravljenj, posebno rakavih in nevrodegenerativnih obolenj, kjer bi bila več kot potrebna okrepitev translacijskih raziskav.

Menim, da je eden od pomembnih krivcev za tako stanje večdesetletna toga znanstvenoraziskovalna politika ministrstva, pristojnega za znanost, oziroma ARRS, ki se je v tem kontekstu le redko povezovalo z ministrstvom za zdravje (vsebinsko in finančno), da bi znatneje in bolj strateško financiralo predklinične oz. translacijske raziskave. Niti administrativni okviri, ki bi, po mednarodnih vzorih, pospeševali združevanje biomedicinskih raziskav s kliničnimi, niso bili postavljeni. Nasprotno, te raziskave potekajo na več raziskovalnih inštitutih in fakultetah, a redkeje povezano s kliničnimi študijami na UKC ali Onkološkem inštitutu; ali vsaj medsebojno prepletenih na več področjih, a usmerjenih v določeno bolezensko stanje.

Agencija nam deli sredstva na decimalno vejico natančno po dodeljenih točkah omenjenih recenzentov, namesto da bi jih smiselno in strateško dodeljevala v povezavi s problematiko, to je z obstoječimi ali novimi kliničnimi raziskavami. Za razvoj biomedicinskih raziskav imamo v Sloveniji dovolj znanja, a ne vedno tudi infrastrukturnih kapacitet. Za nameček je financiranje področij medicine in raziskav biomedicine birokratsko strogo ločeno po ograjenih vrtičkih s kvotami, za celotne medicinske raziskave pa ARRS dodeljuje tradicionalno (v žargonu) »doto« med 7 in 10 odstotki celotnega financiranja! In to v letih, ko ves svet spoznava pomen zdravja – ne le za družbo, ampak tudi (z neoliberalističnim pogledom) za kapital! O deležu financiranja biomedicinsko usmerjenih projektov, ki potekajo v okviru drugih ved – biofizika, (molekularna) biologija, kemija ali genetika, sociologija itd. –, podatki niso niti zbrani.

Vloga države

Če povzamem, se rešitev kaže v reorganizaciji financiranja biomedicinske in medicinske dejavnosti, ki temelji na translacijskih raziskavah in znatnem dvigu raziskovalnih sredstev, ki jih ponujajo novi (»krizni«) evropski skladi na področju biomedicinskih in medicinskih ved (po klasifikaciji CERIF-CRECS), kot predlaga prof. Zlatko Fras s sodelavci. A tu poudarjam, da je to enako potrebno tudi na relevantnih področjih naravoslovnih in tehničnih ved, ki interdisciplinarno podpirajo temeljne raziskave (po klasifikaciji ARRS) in njihov čim bolj neposreden prenos v klinične raziskave.

Žal pri nas v tem pogledu pogrešamo tudi podporo večjih farmacevtskih družb (z občasno izjemo Leka-Novartisa) in zasebnih združenj oz. kapitala, ki pa mu primanjkuje zaupanja v celotni zdravstveno-raziskovalni in inovacijski poslovni sistem. Zato bi to vlogo morala pri nas prevzeti država, če bi dejansko, in ne le deklarativno, postavljala zdravje državljanov na prvo mesto!

***

S tem zapisom nikakor ne želim kriviti in s prstom kazati na določene ministre, direktorje agencij, ki so se zvrstili v dveh ali več desetletjih, ali celo na nebogljen birokratski arzenal, niti ne na pravnike, ki često arogantno branijo ustaljeni »red in mir« na ministrstvih in v parlamentu – in nas vse skupaj vodijo. Tudi ne na »leve« ali »desne« politike, kot je danes v navadi. Sprašujem pa se in vse nas, znanstvenike, zdravnike in akademike, ali smo kot civilna družba zmogli stopiti skupaj in vplivati na politične struje in tokove, ki so odnašali temelje, na katerih bi lahko gradili, ko je bil še čas?

Spominjam se začetkov drugega desetletja in akademika prof. Jožeta Trontlja, s katerim nam je že skoraj uspelo v tedanji (levi) vladi prepričati ministrstvo za znanost in tehnologijo za postavitev Nacionalnega inštituta za biomedicinske raziskave, ki bi deloval v povezovalni – translacijski vlogi. A nam ni uspelo. Ali lahko danes naša, »srebrna generacija«, za to navduši mlade, ki si utirajo pot v zahtevni zdravniški in izzivalni raziskovalni svet, ki si želijo ne le tekmovati, ampak tudi zmagati? V iskanju za to potrebnega okolja se mnogi utrudijo in odhajajo ter uspevajo v tujini ... Ali jih lahko prepričamo, da je prišel čas, ko si to okolje lahko ustvarijo tudi tukaj, doma, če se le tesno povežejo in prepričajo s svojo ustvarjalnostjo, vztrajnostjo in močjo? Nam bodo verjeli?