Tam, kje murke cveto ...

Dogodka – sprejetje bonske deklaracije o svobodi znanstvenega raziskovanja in nastop ministrice za izobraževanje, znanost in šport v državnem zboru – sta časovno, seveda, sovpadla po naključju. Vsebinsko pa bi bila težko bolj povezana: vse tisto, kar bonska deklaracija zahteva kot pogoj svobode raziskovalnega dela, je bilo v postopku političnega (ne)soglasja k imenovanju direktorja Pedagoškega inštituta namreč flagrantno kršeno. V nastopu pred DZ, le dan pred podpisom bonske deklaracije, je ministrica za izobraževanje, znanost in šport nedvoumno pokazala, da svobode znanstvenoraziskovalnega dela nikakor ne vidi tako kot deklaracija, ki jo je dan za tem (na daljavo) podpisala.

Poglejmo najprej, kaj deklaracija zahteva: – svoboda znanstvenoraziskovalnega dela je univerzalna pravica in javno dobro;

– svoboda znanstvenoraziskovalnega dela je steber demokracije;

– svoboda znanstvenoraziskovalnega dela implicira pravico do svobodnega oblikovanja raziskovalnih vprašanj, izbire in razvoja teorij, zbiranja empiričnih podatkov in uporabe akademskih raziskovalnih metod;

– raziskovalci svobodno izražajo svoja stališča/mnenja, ne da bi jih pri tem ovirale inštitucije ali sistem, v katerem delajo, ali vladna oz. institucionalna cenzura;

– svoboda znanstvenega raziskovanja je povezana s svobodo izražanja, svobodo združevanja, svobodo gibanja in pravico do izobraževanja;

– ideje niso zločini in izražanje kritičnih stališč ne predstavlja nelojalnosti, temveč temeljne elemente demokratične družbe;

– razumemo, da je uveljavljanje znanstvene svobode nujno povezano s profesionalnim sistemom odgovorne samoregulacije akademskih in raziskovalnih inštitucij.

Zdaj pa si oglejmo, kaj je dan pred sprejemom deklaracije v DZ RS povedala ministrica za izobraževanje, znanost in šport. Morala je namreč odgovarjati na vprašanja vodje poslanske skupine Levice, dr. Mateja Tašnerja Vatovca, o političnem blokiranju imenovanja direktorja Pedagoškega inštituta (PI). Res, direktor Pedagoškega inštituta sem (vsaj za zdaj) še jaz, oseba, ki piše te vrstice, toda ta zgodba nikakor ni zgodba o meni in moji osebi, sem le strelovod, kakor se rado reče, dejansko pa gre za avtonomnost in neodvisnost znanstvenoraziskovalnega dela PI, njegovih raziskovalk in raziskovalcev, ki si ga tretja Janševa vlada poskuša že tretjič politično podrediti. Tokrat ob bratski podpori Stranke mrtvega centra, ki se je od vodilne koalicijske stranke najhitreje priučila političnemu prostaštvu. Tisti, ki pravkar berete te vrstice, brez dvoma že veste, za kaj gre, zato podrobnosti ne bi še enkrat ponavljal: najdete jih v intervjuju, ki je bil v SP objavljen 17. oktobra, ter v številnih odzivih in izjavah podpore, od širše akademske skupnosti do Konfederacije samostojnih raziskovalnih inštitutov, ki so zbrani na spletni strani PI (www.pei.si).

Poslanec dr. Tašner Vatovec je torej resorno ministrico spraševal, kako in zakaj je prišlo do politične odtegnitve soglasja k sicer soglasnemu imenovanju direktorja PI s strani Upravnega odbora PI, ob soglasni podpori znanstvenega sveta in vseh zaposlenih. Ministrica je v dolgi tiradi o postopku razpisa za direktorja vprašanje obšla, na koncu pa povedala tole (navedek povzemam s spletne strani DZ in ni lektoriran): »... pričakujem, da bo pedagoški inštitut s svojim znanjem, s svojo strokovnostjo zelo intenzivno in aktivno skočil na vlak tistih, ki sedaj v najožjem jedru pripravljajo strokovno podlago za nadaljnji razvoj znanja, vizije znanja in pa nadaljnjo vlogo pedagoške profesije v samih izobraževalnih procesih za prenos znanja v prihodnosti. Žal osebno moram povedati, da tega sama od kar sem na mandatu s strani pedagoškega inštituta v nobeni obliki nisem bila deležna, pa ne problematiziram tega z vidika spoštovanja oziroma legitimnosti do moje funkcije, ampak predvsem z vidika odnosa, ki ga moramo vsi še prav posebej na našem polju strokovne avtoritete imeti do konstruktivnega razvoja znanost in pa znanja v prihodnje.«

Politična votlost

Ta odgovor nas nemudoma vrne na polje bonske deklaracije, pa tudi v osramje politične votlosti in vsebinske praznine. S tem zadnjim mislim predvsem na oguljeno in obrabljeno metaforo vlaka, ki v zadnjih letih obvladuje populistično politično govorico. Najprej smo, bojda, zajahali nemško-francoski vlak, za katerega še do danes ne vemo, kam nas je pripeljal in ali smo na njem sploh bili. Kot kaže, pa je iz neznanega tunela prisopihal še en vlak, namreč »vlak tistih, ki sedaj v najožjem jedru pripravljajo strokovno podlago za nadaljnji razvoj znanja, vizije znanja in pa nadaljnjo vlogo pedagoške profesije v samih izobraževalnih procesih«.

Na žalost na PI za takšen vlak ne vemo, zanj nikoli nismo slišali, o njem nas ni nihče obvestil, nihče nam ni ponudil vozovnice za ta vlak, zato nanj tudi skočiti ne moremo, saj niti ne vemo, na katerem tiru se nahaja. Pa naloga PI tudi ni, da bi skakal po improviziranih vlakovnih kompozicijah, vsakič ko priložnostni vlakovni odpravnik zamahne s svojo zastavico. PI je namreč javni raziskovalni zavod (JRZ), ki ga je vlada pred 55 leti ustanovila prav zato, da se ukvarja s temeljnimi, dolgoročnimi raziskavami, ki imajo prav vse (letos jih izvajamo 38) opraviti z »nadaljnjim razvojem znanja, vizijo znanja in pa nadaljnjo vlogo pedagoške profesije v samih izobraževalnih procesih«. Skakanje po vlakih poglobljenega znanstvenoraziskovalnega dela ne omogoča in res zaskrbljujoče je, da resorna ministrica in doktorica znanosti tega ne ve.

Naj torej na tem mestu, urbi et orbi, še enkrat pojasnim. Pedagoški inštitut že desetletja izvaja t. i. mednarodne študije znanja (nekatere že vse od devetdesetih let), ki jih po imenu in namenu pozna vsak povprečno izobraženi Slovenec, ki sledi dnevnemu tisku in medijem: Pisa, Pirls, Timss in Talis so verjetno najbolj znane študije, ki se (malce poenostavljeno povedano) ukvarjajo z bralno, naravoslovno in matematično pismenostjo ter raziskovanjem učenja in poučevanja; potem sta tu še ICCS, raziskava državljanskega izobraževanja in vzgoje, ter ICILS, raziskava informacijske in računalniške pismenosti. V več kot dvajsetih letih raziskav se je nabralo toliko podatkov, da bi jih dejansko lahko prevažali z vlakom. In v veliko veselje bi nam bilo, če bi se s tem vlakom kdaj zapeljali tudi odgovorni predstavniki MIZŠ in si pobliže ogledali podatke, ki jih prevaža.

Ožje jedro

Ministrica, ob ne najbolj posrečeni rabi železničarskih metafor, govori tudi o »najožjem jedru«, v katerem da »pripravljajo strokovno podlago za nadaljnji razvoj znanja«. Tudi o tem najožjem jedru na PI ne vemo nič, niti da obstaja niti kdo ga sestavlja, kaj šele, da bi bili povabljeni k sodelovanju v tem »strokovnem jedru«. Ker ministrica tudi sicer s pedagoško stroko (pedagoške fakultete, pedagoški oddelki raznih fakultet ...) komunicira izrazito pomanjkljivo, kadar sploh komunicira, lahko le ugibam, da z ožjim jedrom, ki pripravlja nekakšno strokovno podlago za nadaljnji razvoj znanja, misli na neko ekskluzivno skupino, ki naj bi se ukvarjala z izobraževanjem na daljavo v času epidemije. Tudi v to skupino, kakor številni drugi, nismo bili povabljeni, ne vemo, kdo – razen Zavoda republike Slovenije za šolstvo – v njej sodeluje in kakšne so njene naloge. Smo se pa v skrbi za ohranitev vsaj obstoječe ravni izobraževanja, v teh kužnih časih na Pedagoškem inštitutu dodatno organizirali sami – kljub obilici projektov, ki jih izvajamo, in imajo svoje, s financiranjem zamejene časovnice, ki smo jih dolžni spoštovati – in samoiniciativno izvedli kar nekaj projektov o izobraževanju v času covida-19: od raziskave Izobraževanje učencev in dijakov priseljencev v času pomladanske epidemije covida-19 prek zbiranja sredstev za romske družine do obsežne okrogle mize o izobraževanju na daljavo; redni bralci SP boste seznam opravljenih aktivnosti našli v odzivu zaposlenih, v rubriki Prejeli smo, 30. oktobra. Ministričino zatrjevanje, da vključenosti PI v izobraževalne aktivnosti, »od kar sem na mandatu s strani pedagoškega inštituta v nobeni obliki nisem bila deležna«, na žalost, kažejo, da svoj resor pozna izrazito pomanjkljivo in ga pomanjkljivo tudi obvladuje.

Za zaključek in kakor mimogrede ministrica potoži še glede »spoštovanja oziroma legitimnosti« do njene funkcije. Streči samovšečnosti in samoljubju do sedaj ni bila zahteva, ki bi jo tako neposredno izrazil katerikoli predhodni minister ali ministrica, niti Aleksandra Pivec ne. Kot odgovor na to kaprico si bom zato izposodil kar besede njenega predsednika vlade, ki je na pogovoru o pravosodju pri predsedniku republike predsedniku vrhovnega sodišča zabrusil: »Spoštovanje si je potrebno šele priboriti!«

Bonsko deklaracijo na Slovenskem očitno čaka še dolga, vijugava in blatna pot.