Hvalnica srednjemu veku

Nekdo je skočil z visoke stavbe. Ko je letel mimo oken, so ga vprašali, kako se kaj počuti. Zaklical jim je: »Za zdaj je vse v redu!«

* * *

Zadnji rimski cesar Romul Avgust je odstopil leta 476. Potem je menda živel nekje v okolici Neaplja. Ni znano, kdaj naj bi umrl. To je nekoliko nenavadno. Za vse, za skoraj čisto vse, številne rimske cesarje se ve, kdaj so bili rojeni, kako, kje in kdaj so umrli, znani so njihove soproge, priležnice in otroci. Znani so življenjski uspehi in neuspehi do nekaterih presenetljivih podrobnosti. Nasploh je zgodovina rimskega imperija dobro znana in dokumentirana.

Rimski imperij je bil, vsaj takrat, ko je bil na vrhuncu moči, mogočna civilizacija z vsem, kar spada k temu pojmu: cesar, vlada, senat, religija, uprava, finance, sodstvo, vojska, policija, znanost, šolstvo, prometne povezave, kmetijstvo, trgovina, preskrba, manufakture, obrt, pošta, šport, zabava, kulinarika, rekreacija, kriminal, korupcija, ovaduštvo, prostitucija in seveda kultura vseh vrst: glasba, gledališče, ples, retorika, pisateljevanje, pesništvo, slikarstvo, kiparstvo in seveda arhitektura. Prav neverjetno, kaj vse so sezidali stari Rimljani. Tisto, kar je ostalo po vsem tem času, vojnah in razdejanjih, še zmeraj pobuja čudenje in občudovanje: od Panteona in puljske Arene do Šempetra pri Celju.

Romul Avgust je odstopil leta 476. Že desetletja prej je bil rimski imperij bleda senca nekdanje mogočne države. V državo so vdrli, plenili in si jo prisvajali Vandali, Alani, Vizigoti, Svebi, Goti. Že leta 410 se zgodi nekaj nepredstavljivega: vizigotski kralj Alarik oblega, osvoji, opleni in opustoši večno mesto Rim!

S propadom rimskega imperija se konča civilizacija, ki je bila naslednica grške, egipčanske, babilonske, asirske, perzijske, feničanske ... civilizacije, kar vse včasih poimenujemo z besedo antika. Propad Rima je bil v bistvu neke vrste konec sveta.

Zavojevalci velikega imperija niso bili sposobni prevzeti in nadaljevati rimske civilizacije. Vse aktivnosti imperija so bile opuščene ali zreducirane na minimum. Začel se je neartikuliran in primitiven srednji vek.

Intelektualno je srednji vek precej prazno obdobje v zgodovini Evrope. V primeri z antiko gre za civilizacijsko regresijo. Zgodovinarji naštevajo nekatera imena iz tega obdobja, vendar se ne dajo primerjati z intelektualno potenco antike. Imenom, kot so Imhotep, Homer, Sokrat, Kristus, Fidija, Arhimed, Cezar, Cicero, Horacij, je težko najti srednjeveške vzporednice. Zgodnja stoletja srednjega veka so slabo dokumentirana. Zgodovinski viri so redki in pomanjkljivi.

Zgodovine, kakršna je pač bila, v primeri z rimsko je bila bistveno manj razvidna, prvih stoletij srednjega veka skorajda ni mogoče napisati. Zgodnji srednji vek ne pozna mest. Mesta se v Evropi začnejo počasi formirati šele v 10., 11. in 12. stoletju. V mestih se porodi pojem renesanse. V njih počasi prevzemajo življenjski način in norme, ki jih je prakticirala antika. Renesansa se najprej narodi v Italiji v 14. stoletju, drugod kasneje, naš Primož Trubar je bil renesančni človek in je deloval v 16. stoletju. Naj bo tako ali drugače, od renesanse naprej sta razvoj in napredek normativna do današnjih dni.

Zakaj ta uvod in zakaj naslov Hvalnica srednjemu veku? Denimo, da sta se rimski imperij in antika končala okrog leta 500. Denimo, nekoliko poenostavljam, da se je renesansa začela okrog leta 1500. Vmes je dolgih 1000 let! Vsa ta leta so bila za razvoj in napredek vseh vrst izgubljena. Šele renesansa povzame in nadaljuje tam, kjer je antika zastala.

Od renesanse naprej sta napredek in razvoj v Evropi neustavljiva. Iz stoletja v stoletje, iz desetletja v desetletje dobivata zmeraj nove in močnejše pospeške. Devetnajsto stoletje prinese parni stroj in industrijsko revolucijo, dvajseto stoletje prinese avtomobilizem, elektriko, letalstvo, kibernetiko, robotiko in računalništvo, turizem, socialno skrbstvo, potrošništvo, atomsko bombo, dolgo življenje, satelite, radio in televizijo. Medicina triumfira. Ljudje pristanejo na Luni. Od leta 1500 do leta 2000 mine pet stoletij ali 500 let.

Morebitne bralce še enkrat opozarjam na naslov Hvalnica srednjemu veku! Za kaj gre? Če ne bi bilo srednjeveškega civilizacijskega zastoja, če barbarski narodi ne bi zavojevali rimskega imperija, če bi se rimska civilizacija nemoteno nadaljevala, če ne bi bil okrog leta 500 konec sveta, potem bi bila Evropa že leta 1000 na isti stopnji civilizacijskega razvoja, kot je bila leta 2000! Skratka, leta 969 bi se ljudje že sprehajali po Luni, Sovjeti bi že leta 957 poslali sputnika okoli Zemlje.

Dandanašnji razvoj in napredek vseh vrst je dobesedno eksploziven. Včasih rečemo, da narašča eksponencialno. Če je tako, ali lahko utemeljeno pričakujemo, da se taka eksponencialna rast lahko brez kazni prakticira še naslednjih 1000 let? To je malo verjetno. Civilizacija in način življenja, ki ga prakticiramo, imata svoje meje. Za preživetje, za podaljšano eksistenco človeške vrste, je potrebna implozija, katastrofa, kataklizma, propad, tako kot je propadel rimski imperij.

Za tak črni scenarij se nakazuje več možnosti, od prenaseljenosti in atomske bombe do kakšnega posebno hudobnega virusa in segrevanja Zemlje. No, ja, si mislim, dokler živim, naj trava raste, ampak vseeno: hvala bogu, če ne bi bilo srednjega veka, bi se svetovni potop zgodil že zdavnaj prej!

***

Neka druščina se je pogovarjala o morebitnem koncu sveta. Prisotna blondinka je vprašala: »Na katerem televizijskem kanalu bo prenos?«