Ideologija je tisto, kar v literaturi najprej zastara

Kako ste preživeli letošnje leto?

Intenzivno. Nepredvidljivo, negotovo. Ustvarjalno. Konec februarja sem odpotovala v Indijo, v Keralo, čisto na jug te podceline. V neki ajurvedski center. Imela sem velike težave s hrbtom, bila sem pri štirih kirurgih, ki so me bili vsi po vrsti pripravljeni operirati. In potem sem po nasvetu slovenske prijateljice, plesalke tanga, in ajurvedske zdravnice Biljane odšla v Indijo, za katero sem imela zmeraj občutek, da me še čaka. Da je na mojem seznamu, a ne takoj. Že dolgo se namreč ukvarjam z jogo, poznam Mahabharato, indijsko mitologijo … A hotela sem naprej plesati tango, iti morda še enkrat v Buenos Aires, mogoče celo še kaj napisati tam, neke vrste nadaljevanje mojega romana o tangu. Indija lahko počaka, sem si rekla. Potem so se prioritete obrnile na glavo. Zadnjega februarja sem sredi noči pristala v glavnem mestu Kerale z imenom Thiruvananthapuram, kjer me je čakal indijski šofer in me odpeljal do majhnega ajurvedskega centra sredi džungle, trideset kilometrov od glavnega mesta. In od tega trenutka naprej, ko sem se znašla v njegovem avtu, sem imela občutek, kot da sem v zgodbi. Ljudje, ki so bili tam, zdravnice, terapevtke, narava, živali … In potem virus.

Deset dni po mojem prihodu so nas zaprli za velika železna vrata. To je bila moja prva karantena v tem letu. Ne bom pripovedovala naprej, kaj se je dogajalo, kako sem prišla domov, ker sem o tem napisala knjigo. Ko sem se torej predčasno vrnila v Pariz, se je ravno začelo zaklenjeno življenje, le confinement, kot temu rečejo Francozi. Z možem nama je s pomočjo Andreja Štera – še zdaj se mu hvaležna – uspelo priti v Slovenijo, čeprav so bile meje že zaprte. Na Krasu je bila najina pomladna karantena idilična. Še nikoli nisem tako od blizu opazovala pomladi. Moj mož je vrtnaril, jaz sem napisala knjigo o tej moji Indiji, ki bo izšla v Parizu takoj v začetku januarja 2021 in v Sloveniji kakšen mesec kasneje. Ker sem jo to poletje kar takoj prevedla še v slovenščino. In zdaj sem spet tukaj. V tej kraški hiši v Zagrajcu z oljčnikom. Moja tretja letošnja izolacija.

Pravkar ste pripotovali v Slovenijo, na Francijo pa se je spustila še ena karantena. In pred nekaj dnevi vnovični teror. Koliko se je država, v kateri živite, spremenila od najinega zadnjega pogovora za časopis januarja 2015?

Ko sem rezervirala letalsko vozovnico, si nisem predstavljala, da se bo situacija ponovila. Da se bosta tako Slovenija kot Francija spet zaklenili. V Franciji so pokušali vse, da se to ne bi zgodilo. Od septembra smo nosili maske tudi na ulici, v kinu je bil obvezen en prazen sedež med dvema gledalcema, v teatru prav tako, da ne govorim o milongah, ki jih že od marca ni več. Potem policijska ura in zdaj spet confinement, s to razliko, da so šole odprte. A ko je prišlo do terorističnega napada,

obglavitve gimnazijskega profesorja Samuela Patyja – treba je izgovarjati njegovo ime –, in zdaj še do enega napada v katoliški cerkvi v Nici, kjer so bili trije mrtvi, se mi je zazdelo, da je to za eno samo državo preveč. Čeprav je prav, da Francija brani svoje vrednote, svojo razsvetljensko miselnost in laičnost, kar pomeni, da so vse religije enakopravne in javni prostor nevtralen. In pravico do svobodnega izražanja, kar pomeni kritiko, objavljanje karikatur in celo blasfemijo. Kar v Franciji nikogar ne šokira. A to je tisto, česar islamisti ne prenesejo in ne razumejo. Sicer pa ne razmišljajo.

Je pa res, da se je Francija v zadnjih letih spremenila. Jaz sem bila na primer vesela, ko je prišel na oblast Emmanuel Macron. Govorim o tem, da gre za mladega, pametnega, zelo izobraženega in kultiviranega človeka, ki tekoče govori angleško in ti mimogrede omeni stavek iz Spinoze ali Kierkegaarda. Kar je že nekaj. Kar je veliko. A ne vse. Predsednik mora imeti vizijo, še posebej v teh temnih časih, v katerih živimo, kjer smo na pragu ekološke katastrofe. Ne delati v interesu kapitala, ampak ljudi in okolja. Voditi pravično fiskalno politiko, vzeti denar tam, kjer je. Pri bogatih in zelo bogatih. Macron jim je zmanjšal dajatve in ukinil velik del davka na premoženje, upajoč, da ga bodo ti investirali v gospodarstvo. Kar se seveda ni zgodilo. Od tod tudi eden izmed vzrokov pojava rumenih jopičev, ki je pretresel Francijo. In gotovo ni naključje, da so požigali avtomobile, vandalizirali trgovine in razgrajali v bogatih četrtih. Česar jaz niti najmanj ne zagovarjam, nasprotno. A je odraz družbe, v kateri so bogati zmeraj bolj bogati in revni bolj revni. Da ne govorim o tem, da bi morala biti skrb za preživetje planeta danes v osredju politike. Da bo treba nekaj radikalno spremeniti. Pandemija koronavirusa je samo posledica tega, kako delamo z okoljem in naravo.

Kakšna je Slovenija, v katero ste prileteli pred dnevi, in kako doživljate Kras danes? Ko se spuščam na Brnik, ko gledam gozdove, hribčke in cerkvice na njih, se mi srce zmeraj razneži. Slovenija je še zmeraj moja prva domovina. A se sprašujem, kam gre. Kako lahko v teh koronskih dneh, ko ni več dovolj postelj in dovolj zdravnikov, v parlamentu razpravljajo o nakupu orožja za ogromen denar? Orožja za kaj? Kdo bo napadel Slovenijo? Kako si lahko predsednik vlade javno želi Trumpove zmage? V čigavem imenu? Svojem lastnem imenu ali imenu državljanov? Vsa demokratična Evropa je proti Trumpu, razen Madžarske, Poljske in Slovenije, sem slišala politični komentar na francoskem radiu. Kako lahko drsimo med konservativne višegrajske države? V čigavem imenu? Če rečem samo to.

Tudi Kras se je spremenil, odkar živim v Zagrajcu. A na bolje. Vedno več je obdelanih površin, živali, pokošenih travnikov, očiščenih gmajn. V moji vasi je vsaj petdeset krav, ki so celo leto zunaj, prašiči … Polja ajde, čebelnjaki … In jesen na Krasu je čudovita. Čudovita.

Vaša najnovejša knjiga nosi naslov Nove definicije ljubezni – katere in kakšne so, v čem se razlikujejo od starih?

Naslov je rahlo provokativen. Poleg tega, vsaj v francoščini, vnaprej pove, da gre še za nekaj drugega: za novele. Novela je nouvelle. Nouvelles définitions de l’amour. Najprej sem nameravala dati tak naslov, v ednini seveda, eni izmed novel, tisti, ki se zdaj imenuje V tunelu. In potem sem pomislila, da bi bil to lahko dober naslov za celo zbirko.

Ljubezen, o kateri je govora, je razumljena v širšem pomenu besede, ne le erotičnem. Poleg tega gre velikokrat za ljubezen, ki ni prva, ampak pride kasneje, ko mislimo, da že vemo, kaj je to. Ko imamo že nekaj izkušenj. In potem ugotovimo, da ni nujno tako. Da je lahko tudi drugače. Predvsem pa skozi to ljubezen odkrijemo nekaj o sebi. Se torej na neki način na novo definiramo. To me zanima pri teh novelah. Kako se nekaj naučimo o sebi, se razširimo, iznajdemo … Naredimo nekaj, za kar ne pričakujemo povračila. Zastonj. Kar je gotovo edina prava ljubezen oziroma prava definicija ljubezni, če sva že pri tem. Kot pravi Grušenka iz Bratov Karamazovih. Definicija, ki seveda ni nova.

Za kaj nam pri ljubezni pravzaprav gre? Ljubezen v tem širokem pomenu, kamor lahko vključimo tudi prijateljstvo – če si rečemo, da je prijateljstvo ljubezen brez seksualnosti –, je gotovo najkrajša pot do drugega. Podaritev svoje ranljivosti. Izstop iz svoje utrdbe. Razširitev. Ali če parafraziram v drugo smer Marka Pavčka: Z vsako ljubeznijo nas je več.

Zdi se, da se vaši junaki zavejo čustvene navezanosti na druge osebe, kar tudi je sinonim za ljubezen, in od tam dalje iščejo avtonomijo. A kako iz bistveno naključnih danosti življenja oblikovati osebno identiteto in pridobiti vir zavezujočnosti, ki nas nagovarja v naši posebnosti?

Res je tako. V prvi vrsti gre za junake, ki so ustvarjalni. Za katere je vprašanje lastne sobe, kot je rekla Virginia Woolf, bistveno. Primer takih junakov sta oba pisatelja iz novele Prepad. Dokler sta Rudi in Alma živela vsak pri sebi, vsak s svojim otrokom iz prve zveze, s tremi ulicami med sabo – kar se meni, mimogrede, zdi idealno –, je bilo vse krasno. Problem je nastal potem, ko sta začela živeti skupaj. Ali kot je rekla Alma: »Kadar je treba zvečer pripraviti večerjo in preveriti, če sta otroka naredila domače naloge, Rudi ponavadi končuje poglavje in se ga ne sme motiti.«

To je bilo tudi vprašanje, ki sta si ga postavila Sartre in Simone de Beauvoir: kako pisati o svetu, če ga ne izkusiš na svoji koži. Kar je seveda v zadnji konsekvenci postalo vprašanje o svobodi. Seksualni svobodi. Odločila sta se, da si dasta to svobodo in ostajata skupaj. Kar ni bilo brez kriz, ljubosumja, bolečin … Kar je bilo težje za Simone. Čemur je celo žrtvovala svojo veliko ljubezen do ameriškega pisatelja Algreena. A sočasno to vprašanje avtonomnosti velja za vse. Kako gojiti dvojino in govoriti in misliti v ednini.

Kdo so junaki vaših knjig?

V tej knjigi jih je cela paleta. Različnih starosti, različnih narodnosti. Ženske in moški. Pol glavnih junakov, skozi katere se zgodba pripoveduje, je moških, pol ženskih. Razen zadnje, kjer zgodbo pripovedujeta oba, vsak s svojega zornega kota. V glavnem so Francozi oziroma še bolje Parižani, ki imajo v sebi nekaj kozmopolitskega. Tako kot si misli pripovedovalka novele Atlantski viharnik in mala modra taščica, ko si ogleduje imena na poštnih nabiralnikih desetnadstropnega bloka, v katerega se je preselila. Francoska, a tudi nemška, italijanska, judovska, vietnamska, srbska … Sem tako rekoč prepisala imena iz svoje hiše. A ena izmed novel, najdaljša, se dogaja v Ljubljani, kar pomeni, da so njeni junaki Slovenci. In ena, prav tako zelo dolga, v Buenos Airesu.

To so pač mesta, ki jih najbolje poznam. Lahko pišem samo o krajih, ki jih poznam. In seveda o junakih, ki jih na neki način, čeprav so v glavnem izmišljeni, prav tako poznam. Vsak moj junak ima neke vrste model. Oziroma svoj vzvod. Junak novele Poletje s Sonjo, ki mi je pred leti izrekel stavek: »V zadnjem času se mi nasmehne ena sama ženska, blagajničarka mojega supermarketa«, se je celo prepoznal v njem. Čeprav je zgodba izmišljena. Kot vem, ta gospod ni imel strastne avanture z blagajničarko iz supermarketa. A očitno bi jo lahko imel, če se je prepoznal v njem. To je tisto, kar me zanima pri pisanju. Skozi fikcijo iskati resničnost. Da se moji bralci prepoznajo v tem, kar pišem. Da si skozi moje zgodbe pripovedujejo svoje.

Menite, da bralci hočemo brati o sebi, se prepoznavati v zgodbah – ali pač raje beremo o življenju drugih?

Radi beremo o stvareh, ki se nas tičejo: mene, na primer, ne zanima znanstvena fantastika. Nikoli ne bom pozabila, kako sem – že zelo dolgo je od tega – dala prebrati rokopis mojega romana Smrt slovenske primadone prevajalki Andrée Lück Gaye. Vzela ga je v roko, me pogledala in vprašala: »Ali pripoveduje o meni?« Moram reči, da nisem takoj razumela, kaj je hotela reči. Zdaj se mi zdi odlična definicija – zanalašč uporabim to besedo – za to, kaj pričakujemo od literature. Da se nas tiče. Da skozi druge govori o nas. Da nam pripoveduje nekaj, za kar nismo vedeli, da vemo. Ali kot je rekla Susan Sontag: da se na koncu lahko zjokamo za koga drugega kot samo zase.

Mesta so pogosto junaki v zgodbah, mogočna, očarljiva, indiskretna, kar se od njih pričakuje. Ampak koliko je Ljubljana, za razliko od Buenos Airesa in Pariza, sploh lahko stanje duha?

Ne ravno junaki. Vzdušje. Scenografija oziroma arhitektura. Stanje duha, ja. Vsako mesto ima svoje stanje duha. Tudi Komen, v bližini katerega živim na Krasu. Zaspan, nedejaven, brez domišljije, nesposoben spremeniti svojo podobo oziroma dejstvo, da je center vasi bencinska črpalka. A v Komnu živi nekaj mojih dobrih prijateljev, v soboto je nekakšen mini trg, tako da grem zelo rada tja. Ena izmed mojih prihodnjih novel bi se mirno lahko dogajala v Komnu. Ne, ne, to rečem kar tako. Razen če bi se v Komnu naselil kakšen Japonec in se začel spraševati, kaj lahko človek dela tukaj.

Kar se tiče Ljubljane, mojega rojstnega mesta, kjer je bil moj vsak kotiček, kjer sem natančno vedela, kje lahko koga srečam, žal ni več tako moja. Ljubljana se je zelo spremenila, polepšala, postala turistična … Ne vem več, kakšno je njeno stanje duha. Petkova kolesarjenja ji dajejo nekaj, kar me navdušuje. Na kar sem ponosna. S tem stavkom – glede na to, da je Slovenija zelo polarizirana – bom gotovo zgubila nekaj bralcev. A nič hudega.

Kdaj mesto, kraj, pisalna miza postanejo pisateljev kreativni prostor?

Zgoditi se mora občutek za disciplino. Za to, da se vsako jutro usedeš pred tekst, kot bi šel v službo, pa četudi nisi ravno razpoložen ali se ti ne ljubi. Da se enostavno usedeš. Da stopiš v ustvarjalni proces, ki te potem potegne vase, da začneš živeti še eno, drugo življenje. To je tisto, kar je najbolj pomembno. Da se prepustiš toku. Meni se to lahko zgodi le doma, v Parizu ali na Krasu. Sicer si pa delam zapiske. Vse vrste zapiskov.

Kaj vam je najbolj zanimivo pri ljudeh?

Vse. Vse me zanima. To je moj material. Sem velika opazovalka, že od zmeraj. Zadnje čase z zanimanjem opazujem, kako se ljudje staramo, kako pridejo nekatere lastnosti, na primer egoizem, megalomanija, bolj do izraza. Zanimajo me male podlosti, nizkotnosti, ki povejo o ljudeh več, kot si mislijo. Zanima me tisto, kar je prikrito. Kar je za kulisami.

Kaj se zgodi, ko čez leta srečate svoje protagoniste na ulici, vas še zanima, kako živijo?

Res pravi protagonisti so tisti moji junaki, ki so resnične osebe, na primer Coco Dias iz romana Coco Dias ali Zlata vrata. S Cocom sva bila vsa ta leta po izidu mojega romana bolj na daljavo, čeprav sva se videvala na milongah. Mi je zameril, da ni bilo njegove fotografije na platnici, kot da bi bilo to odvisno od mene. In potem me je približno pred enim letom poklical, pozno zvečer. In mi povedal, da je Ocho, eden prav tako resničnih junakov mojega romana, umrl. Njegov veliki prijatelj, tisti, s katerim je preživel otroštvo in ki ga je naučil plesati. Rekel je Ocho, ime, ki sva si ga izmislila zanj, ker je bil zelo znan preprodajalec kokaina in ga nisva hotela spraviti v nevarnost. Kar me je ganilo, še posebej, ker vem, kako mu je v resnici ime. In potem sva se dobila v četrti, kjer stanuje; na Saint Denis, ki je tudi četrt prostitutk. Coco mi je takoj predstavil nekaj od njih, ki so vse njegove znanke, celo prijateljice. In naenkrat sem bila spet v romanu in sem si rekla, da bi lahko napisala nadaljevanje. Življenje, ki gre naprej. In ki je naredilo, v Cocovem primeru, en velik krog. Na stara leta se je spet znašel med prostitutkami, kot v otroštvu in mladosti. Tudi njegova mama je živela od tega. Po eni strani je dobil znak francoske legije časti kot človek, ki je veliko naredil za kulturo tanga, po drugi pa prijateljuje s prostitutkami. Super literarni junak.

V Novih definicijah ljubezni večinoma opisujete življenje ljudi, ki nekako ignorirajo, kot jim rečemo, dogodke, ki spremenijo življenje, ali pa jih samo oplazijo; gre

v literaturi. V čemer se dobro počutim, v tem – trans. V tem, da nisem nacionalna pisateljica. Da sem samo pisateljica, kot bi rekel Gombrowicz. Gombro.

Je v Franciji sploh mogoče živeti od pisanja knjig?

Odvisno za koga. Za Amélie Nothomb gotovo. Za Emmanuela Carrèra, ki ga zelo cenim, prav tako. Da ne govorim o Michelu Houellebecqu, ki je milijonar. A Philippe Sollers, na primer, mora hoditi v službo. No, urednikovati nekaj ur na dan na Gallimardu ni kakšna strašna služba, a vseeno. Jaz ne morem preživeti od pisateljevanja. Niti najmanj ne. Kot velika večina pisateljev.

V preteklih mesecih so pisatelji v takšnih in drugačnih karantenah svoje doživljanje nove resničnosti popisovali s spremljanjem sveta skozi okno ali prek ekranov vseh vrst. Ostajate na Krasu in nadaljujete s pisanjem ali se vračate v Pariz?

Foto Saša Kovačič