Možnosti s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Zaradi velikega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo

sistemski problem demokracije ta hip, za katerega si dovoljuje oceniti, da ga javnost močno podcenjuje. Čeprav predsednik Pahor nima pristojnosti za uveljavitev odločbe ustavnega sodišča, si bo še naprej prizadeval, da bo ta uveljavljena. Predsednik Pahor meni, da so volitve najpomembnejše sistemsko vprašanje »razkroja« demokracije.

Petra Aršič, svetovalka predsednika republike

preventive in naraščanje potreb po kurativnih obravnavah. Če sledimo demografskim trendom, je popolnoma razumljivo in pričakovano, da v domačem okolju obravnavamo vedno večji delež starejših ljudi, ki imajo izražene različne zdravstvene in socialne probleme, zaradi katerih so odvisni od kontinuirane zdravstvene nege na domu. Vendar to ne pomeni, da pri teh pacientih ne izvajamo tudi preventivnih ukrepov. Strokovnjaki, ki delamo na področju patronažnega varstva, zbiratelje podatkov že več let opozarjamo, da medicinska sestra v patronažnem varstvu, ko vstopa v domače okolje z namenom izvajanja najzahtevnejših aktivnosti zdravstvene nege po naročilu zdravnika, pri obravnavi posameznika in njegove družine ne izvaja zgolj »kurative«, kot to prikazujejo zbrani podatki NIJZ. Hkrati v skladu s svojimi poklicnimi kompetencami izvaja tudi vse aktivnosti za ohranjanje in krepitev zdravja posameznika in družine ter jim pomaga pri zmanjševanju posledic že izražene bolezni in povrnitvi samostojnosti. Torej gre le za togost in zastarelost v zbiranju podatkov o vsebini patronažnih obravnav.

Še beseda o očitkih, omenjenih na podlagi »raziskave«, da se v patronažnem varstvu nadaljuje trend zaposlovanja izključno poklicne skupine diplomiranih medicinskih sester in se ne zaposluje tehnikov zdravstvene nege. Patronažno varstvo je glede na veljavno zakonodajo organizacijsko in finančno vezano na izvajanje zdravstvenega varstva, zato ne razpolaga s kadrovskimi in materialnimi viri za izvajanje storitev, ki sodijo v področje dolgotrajne oskrbe. Medicinska sestra v patronažnem varstvu na pacientovem domu samostojno izvaja najzahtevnejše posredne in neposredne aktivnosti zdravstvene nege. Njene strokovne odločitve morajo biti v slehernem trenutku varne za pacienta. Pacientom in njihovim družinam pomaga pri reševanju specifičnih zdravstvenih in/ali socialnih problemov, zato mora biti ustrezno izobražena, izkušena in strokovno kompetentna za kakovostno izvajanje najzahtevnejših nalog. Tehnik zdravstvene nege ji je kot sodelavec v timu na terenu lahko v pomoč, nikakor pa ni kompetenten za samostojno izvajanje patronažnih obravnav. Dejstvo je, da nujno potrebujemo ustrezni pravni akt, ki bo natančneje določal in poenotil organiziranost in delovanje patronažnega varstva. Prav tako že nekaj let čakamo na sprejetje kadrovskih normativov, ki so za področje patronažnega varstva pripravljeni na osnovi ugotovljenih potreb in demografskih podatkov ter glede na kriterije ruralnosti posameznih terenskih območij.

Čeprav zbrani statistični podatki, ki se v večini še danes zbirajo ročno in analizirajo za zamegljenim oknom v pisarni prestolnice, govorijo po svoje, lahko glede na tri desetletja dela v neposredni praksi rečem, da se patronažno varstvo v okviru obstoječih finančnih virov kadrovsko in vsebinsko razvija ter se prilagaja demografskim izzivom starajoče se populacije. Tudi preventivno delovanje se v zadnjih letih prav s pomočjo projektov, ki jih koordinira NIJZ, vsebinsko dopolnjuje in nadgrajuje. Zato upamo, da bodo v prihodnosti objavljene tudi analize podatkov, ki bodo realno prikazovale vsebino opravljenega dela. mag. Andreja Krajnc, predsednica Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v patronažni dejavnosti pri Zbornici-Zvezi

Od kod ta nemoč demokracije, nekaj več v naslednjih vrsticah.

Izhajati velja iz spoznanja, ki ne bi smelo biti sporno, da je demokracija kot sistem upravljanja države lahko uspešna le v primeru, če deluje v skladu s splošno sprejemljivimi vrednotami, to so predvsem resnicoljubnost, poštenost in socialna naravnost, krajše pa jih lahko opredelimo z besedama »etika demokracije«. Da ima današnja demokracija z etiko izjemne težave, dovolj prepričljivo povedo že naslednji trije podatki: ameriški predsednik Trump naj bi v času svojega mandata javno izrekel več tisoč laži; večina držav blagohotno obravnava davčne oaze, čeprav gre pri njih za obliko goljufanja države, to je korupcije; en odstotek najbogatejših oseb naj bi že imel več premoženja kot vsi preostali zemljani. Nespoštovanje etike deluje v demokraciji podobno, kot bi izgledala nogometna tekma, v kateri se pravil igre ne spoštuje in se zato tudi sodnika ne potrebuje. Zaradi takega ravnanja demokratični mehanizmi upravljanja (volitve, nadzor izvršne oblasti, pravna država ...) slabo delujejo, demokracija pa se potrjuje kot manj učinkovita oblika upravljanja države od te, ki jo prakticira Kitajska in je izrazito avtokratska.

Nekaj je umestno reči o vzrokih, zaradi katerih je prišlo do tolikšne erozije demokracije. Teh je sicer več, osrednjo vlogo pa ima nedvomno danes v svetu prevladujoča politično-ekonomska paradigma, to je neoliberalizem. Ta namreč zanika potrebo, da bi se država sploh ukvarjala z razvojnim umerjanjem gospodarstva, še bolj problematično pa je to, da je uspel razviti in uveljaviti njemu svojstven sistem etičnih vrednot, ki po vsebini povsem negira demokratično etiko.

Številne demokratične države so očitno v resni zadregi, saj je za mnoge nesprejemljivo, da bi iz sistemskih razlogov razvojno zaostajale za Kitajsko. Izhod iz zadrege bodo nekatere zanesljivo iskale v opuščanju demokracije – vsaj po vsebini, če že ne formalno –, in sicer v korist avtoritarnega vodenja države. Ta pot pa ne obeta veliko, saj ne upošteva, da je kitajski avtoritarizem zato uspešen, ker v nemajhni meri deluje po sistemu specifičnih, zgodovinsko pogojenih vrednot, ki jih zahodni svet preprosto ne more prevzeti. Opuščanje demokracije v korist avtoritarizma se bo zato razvilo v družbene sisteme, ki bodo predvsem delovali v korist kapitala in podpornikov avtoritarne oblasti, razvojno pa bodo vse prej kot uspešni.

Za »svobodni« svet je zato bolj obetavna usmeritev, katere cilj je obolelo demokracijo usposobiti, da bo v upravljanju konkurenčna kitajskemu modelu. To sposobnost si lahko obeta država, ki bo zadovoljevala vsaj naslednja dva kriterija: 1. pristojnosti izvršne oblasti (vlade) se poverja le etično neoporečnim in za vodenje dobro usposobljenim osebam, samo oblast pa se v interesu večine prebivalstva učinkovito nadzira; 2. država z davčnimi in drugimi ukrepi preprečuje za večino nesprejemljive socialne in premoženjske razlike.

Prvega od obeh kriterijev danes zadovoljivo izpolnjuje le še Švica. Drugega so po drugi svetovni vojni uspešno prakticirale tudi ZDA (leta 1960 so najvišje dohodke obdavčevale po stopnji 91 odstotkov, davčne oaze pa niso bile v »modi«), danes pa se ga splošno ignorira.

Pozdraviti močno obolelo demokracijo bo izjemno težko. Če »svobodni« svet pri tem ne bo uspešen, mora računati, da bo v prihodnje manj svoboden, pa tudi za marsikaj drugega bo prikrajšan.

Andrej Cetinski,

Ljubljana organizacije) iz leta 1948, ki pravi naslednje: »Zdravje je stanje popolnega telesnega (fizičnega), duševnega (mentalnega) in socialnega blagostanja/ugodja in ne zgolj »stanje« (v popravku l. 1990: dinamično ravnotežje) odsotnosti bolezni ali betežnosti/nemoči«. Zanikanje je tudi to, da tisti, ki jim je test pokazal okužbo, še vedno lahko delajo za službo (od doma) brez vidnih znakov okužbe. S stališča polnih bolnišnic je to začasna rešitev, dokler se stanje ne poslabša. Ali to pomeni, da so covid bolniki prav tako zreducirani na nujno oskrbo kot vsi drugi? Vsi smo bili naivni, ko bi radi bi ohranili prejšnje stanje, zato nas je doletel drugi val nepripravljene na poslabševanje stanja. čas, ko »številke okužb letijo v nebo«, terja tudi spremembe na nas, poiskati je treba vire notranje moči, duhovne luči, objema nebes. Prvi november je praznik mrtvih oz. vseh svetih, ki se zaradi svojih strahov niso ustavili pred preizkušnjami kuge, kolere, španske gripe ... Bi znali prevzeti energije preminulih za preživetje živih?

Med naše sogovornike bi poleg vladnih govorcev sodili pogosteje še drugi strokovnjaki, modreci. Komunikologi za stike z ljudmi. Upoštevati bi bilo potrebno zglede dobre prakse drugih držav. Očitno je covid bolnikov manj, kjer je sodelovanje med državo in državljani boljše (npr. Kitajska, Nova Zelandija, Norveška).

Koronavirus je zagospodaril po vseh evropskih državah. Iskanje krivca je nehvaležen posel. Temu je botroval turizem z dnevnimi in nočnimi zabavami ob iluziji, da ne bo treba zapirati državnih meja. Vprašanje, kako se odpirati in kako komunicirati, je bolj občutljivo, kot smo mislili. Zanikanje zadeva vse, ki niso odgovorni za dano stanje – od nekaterih voditeljev do državljanov. Čim manj je zanikanja v smislu samozaslepljevanja, bolj uspešno je soočanje s pandemijo. Če je javno življenje samo dostop do trgovin, druženje in zabave, potem nismo prišli dlje od rimskih manir »kruha in iger« (panem et circenses). Verjetno bo treba trajno sprejeti nove omejitve. To je boleče, ker prinaša negotovost, tesnobo, depresijo, apatijo, utrujenost. Pomeni tudi redukcijo dostopnosti zdravnikov za druge bolezni na nujne primere. To pomeni zniževanje ravni nacionalnega zdravja. Le Kitajski bo verjetno uspelo ohraniti rast gospodarstva na lanski stopnji.

Dolgoročno bi morali premisliti, kaj pomeni »reči življenju da«. V tem primeru afirmativnosti bi delovala Frommova produktivna ljubezen in Franklova logoterapija. Covid-19 nastopa sedaj kot naravni selektor, podobno kot je v letu 1919 španska gripa in nekoč kuga.

Bogomir Novak,

Ljubljana o povojnih pobojih pripadnikov okupacijskih sil. Katoliška cerkev na Slovenskem ima nesporno zgodovinsko odgovornost pri zavajanju in organiziranju slovenskih kolaborantov okupatorjev v 2. svetovni vojni, ki so ogrožali sam obstoj slovenskega naroda. Tako je neposredno odgovorna za mnoga izgubljena življenja med vojno in neposredno po njej. Toliko o pravičnosti in miru!

Člani društva SRP: Jože Florijančič, Franc Medle, Remzo Skenderović, Janez Butara, Darko Kastelic,

Mirko Ognjenović, Lojze Podobnik, Boris Pogačar, Bogdan Avbar,

Milan Gorjanc, Branko Ðukić,

Jože Ribič, Boris Gregorčič, Jože

Butara

V Sobotni prilogi Dela 30. oktobra je dr. Ladislav Placer v rubriki Prejeli smo pod naslovom Zakaj graditeljska megalomanija lahko ogroža koristi občanov in narave? postavil nekatere teze in vprašanja, ki jih v nadaljevanju pojasnjujemo, na njegova vprašanja pa odgovarja minister za okolje in prostor mag. Andrej Vizjak.

Odgovorna oseba za to, da bodo državljani Republike Slovenije imeli zdravo pitno vodo, je zagotovo tudi minister za okolje in prostor mag. Andrej Vizjak. Ponovne strokovne preveritve so nujne za najboljšo rešitev, napačne ali celo namenoma napačno insinuirane trditve pa zagotovo ne bodo koristile ne občanom zalednega kraškega območja, še manj pa slovenski Istri, ki na zdravo pitno vodo čaka že več desetletij. Navedba, da so »proti tej možnosti prebivalci Brkinov in uprava Regijskega parka Škocjanske jame«, ne drži, ker so bili k pogovorom že na samem začetku tudi povabljeni, pogovori potekajo ves čas in bodo v prihodnje potekali še pogosteje. MOP bo preveril strokovne rešitve in uskladil možnosti z lokalnimi skupnostmi z namenom, da bo državljanom zagotovljena ustavna pravica do pitne vode.

V nadaljevanju minister za okolje in prostor mag. Andrej Vizjak odgovarja na vprašanja dr. Placerja:

1. Zakaj bi se morali odpovedati pravici do presežne in kvalitetne pitne vode iz kraških virov in privoliti v drago ter ekološko in krajinsko neprimerno zajetje na fišu?

Oskrba prebivalstva s pitno vodo slovenske Istre in kraškega zaledja se zaradi pomembnosti, zahtevnosti in kompleksnosti uvršča med prioritetne naloge v programu izvajanja nacionalnih projektov državne infrastrukture. Že Operativni program oskrbe s pitno vodo (julij 2006) je med ukrepe na državni ravni uvrstil sanacijo nezadostnih vodnih virov na področju slovenske Istre, tudi veljavni Operativni program 2016–2021 ponovno izpostavlja to problematiko kot prioritetni projekt. Republika Slovenija se je odločila, da pristopi k rešitvi z novim strateškim vodnim virom za zagotovitev dolgoročne oskrbe s pitno vodo slovenske Istre in rezervnega vodnega vira za kraško zaledje.

Zajetje Brestovica je bilo v študiji variant vseh obstoječih vodnih virov (Rižana z akumulacijo Kubed, izvir Malni, reka Reka z akumulacijama Klivnik in Mola, Padež z akumulacijo, zajetje Brestovica in Reka z akumulacijo Padež) ocenjeno kot neprimerno. Prispevno območje vodnega vira ni v celoti na območju Republike Slovenije, skoraj 75 % območja je v sosednji Republiki Italiji in ga zato ni možno ustrezno zaščititi pred onesnaženjem, razpoložljive količine vode ne zadoščajo za 50-letno obdobje in vodni vir nima zmogljivosti za vse tri oskrbovalne sisteme Rižanski, Kraški in Ilirskobistriški vodovod in ni zagotovljena varnost oskrbe v primeru havarije na tem vodnem viru, ker bi bila oba oskrbovalna sistema vezana le na en vodni vir Brestovica in bi večina prebivalcev obeh ostala brez zdrave pitne vode.

2. Zakaj strošek za nepotrebno in nedopustno spreminjanje državnega lokacijskega načrta na vplivnem območju Regijskega parka Škocjanskih jam?

Ministrstvo za okolje in prostor se je po ponovnem pregledu vseh študij za določitev strateškega vodnega vira odločilo, da ne bo ponovno analiziralo vseh že obravnavnih vodnih virov, ampak bo na osnovi vrednotenja variant študije leta 2006 nadaljevalo s pripravo in izvedbo projekta z akumulacijo na potoku Suhorica kot optimalno varianto v postopku priprave DLN, 2004. V okviru postopka priprave DLN je potekal tudi postopek celovite presoje vplivov na okolje z izdanim pozitivnim mnenjem na Poročilo o vplivih na okolje in s pozitivnima mnenjema Parka Škocjanske jame in Unesca.

Novelacija projekta predvideva rabo vode na pritoku Padeža Suhorici v možni kombinaciji z manjšim zajetjem na potoku Padež, ki sta varianti obdelave Državnega prostorskega načrta.

Obe varianti sta bili že obdelani glede na morfologijo terena s ciljem doseči čim večji uporabni volumen ob čim manjši zasedbi prostora. Konfiguracija in geološko-geomehanske razmere omogočajo izgradnjo nasute zemeljske pregrade ali težnostne pregrade. Dokončna izbira optimalne variante bo temeljila na primerjavi prostorskih, okoljskih, tehničnih, ekonomskih in družbeno sprejemljivih kriterijev.

Predvidena je izvedba združenega postopka načrtovanja in dovoljevanja, ki združuje postopek izbora najustreznejše variante prostorske ureditve državnega pomena z okoljsko presojo, postopek priprave prostorske in tehnične dokumentacije s podrobnejšo okoljsko presojo in postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Ponovno se bodo pridobila tudi mnenja Parka Škocjanske jame in Unesca. Zagotovljeni bodo vsi ustrezni ukrepi za zmanjšanje vpliva na Škocjanske jame pod Unescovo zaščito.

Kraški in Ilirskobistriški vodovod se oskrbujeta vsak iz enega vodnega vira. V primeru izpada vodnih virov ostaneta oba vodooskrbna sistema brez vode. Z izgradnjo akumulacije Suhorca bo zagotovljen rezervni vodni vir za oba vodooskrbna sistema in zaselkov v Brkinih, ki še nimajo pitne vode. Preverjena bo tudi povezava kraškega in ilirskobistriškega vodooskrbnega sistema s postojnsko-pivškim vodooskrbnim sistemom.

3. Zakaj tako očitno in brez sramu dajete koncesijo graditeljski megalomaniji pod lažno krinko najboljše rešitve, ki to zagotovo ni? Odgovorite, prosim, da bomo vedeli.

S podpisom pogodbe za pripravo projekta je narejen prvi korak za izpolnitev ustavne pravice do zdrave pitne vode vsem prebivalcem slovenske Istre in zalednega kraškega območja. V okviru državnega prostorskega načrta bodo poleg tehnične obdelave variant obdelani tudi vplivi na okolje in ekonomičnost rešitve z družbeno sprejemljivostjo. V okviru postopka izdelave DPN bodo izvedene vse predpisane javne obravnave z lokalnim okoljem, zainteresirano javnostjo, kot tudi s strokovnimi deležniki in tudi razprave predvsem z lokalnim prebivalstvom. Namen izvedbe projekta ni zapravljati davkoplačevalski denar za megalomanske gradbene projekte, ampak zagotoviti zdravo pitno vodo zadostnih količin za prebivalce slovenske Istre in zalednega kraškega območja, ki kljub temu, da je Slovenija z vodo bogata dežela, še nimajo zagotovljene zdrave pitne vode. Da je izbrana rešitev optimalna, pa dokazujejo vse že predhodno izdelane študije primerjave vseh obstoječih vodnih virov na območju slovenske Istre in kraškega zaledja.

Služba za odnose z javnostmi MOP

Tvegam, da bom uvrščen tja, kamor nikakor ne bi želel biti uvrščen. Vse bolj me preveva občutek, da je vse do kraja zavoženo in da morda javna beseda, čeprav šibka, vendarle lahko vnese nekaj »resnice o družbi«, čeprav boleče.

Narod je razklan, vse je polarizirano, vse strankarsko, vse proti. Na obeh straneh se udejanja geslo »kdor ni z nami, je proti nam«. Ni ne posameznikov, ne skupin, ne medijev, ne osebnosti, ki bi bili sposobni prisoliti klofuto levemu in desnemu licu in pokazati pot; kaj šele, da bi kdo nastavil svoje lice. Pišejo se strankarske peticije in programi, iščejo se nadomestki, krpa se krpanke. Demokratične inštitucije, namenjene razreševanju konfliktov, ne delujejo tako, kot bi morale. Tudi mediji so polarizirani, vključno z do sedaj objektivnimi. Vse je pregreto. Vse se vrača milo za drago, zob za zob. Brez velikodušnosti, brez modrosti, celo brez premisleka, na obeh straneh. Na eni strani zahteva po politični odstranitvi predsednika vlade, na drugi zahteva prav tega predsednika po očiščenju in prenovi (beri zamenjavi) naroda.

Smo pri virusu, seveda. In pri pešajočem spominu; pešajočem in instrumentaliziranem. Tudi moj spomin ni brezhiben, a zavestno noče biti pristranski.

Številke o razmahu epidemije so presegle vsa pričakovanja, iščemo krivca. Vlada ali ljudstvo? Ljudstvo ima vedno prav, torej vlada.

Bil sem presenečen, ko se je vlada, takoj ko je prevzela krmilo, oprla na dve svetovalni skupini strokovnjakov: zdravstveno in ekonomsko. Govorci zdravstvene svetovalne skupine še sedaj uživajo moje polno zaupanje in razumevanje. Ekonomisti pa so imeli svojo besedo pri kar velikodušnih kompenzacijah za izpad gospodarstva. Lahko bi se izteklo veliko slabše. Verjamem besedi strokovnjaka, da je bila storjena napaka, ker je vlada po počitnicah prezgodaj odprla šole vseh stopenj in ni popolnoma zaprla meje s Hrvaško. Prezgodaj in lahkomiselno se je šla »normalizacijo«, ki si je je želelo ljudstvo. Oblastniki celo mask niso nosili. To za mnoge ni bilo znamenje njihove lahkomiselnosti, ampak znamenje njihove oholosti in manipulativnosti; sami naj ne bi verjeli v ukrepe, ki jih kot odvečni jarem vsiljujejo ljudem, da bi jih navadili pokorščine. Kakšen vik in krik bi se šele dvignil, če bi vlada razglašala »krizo« ... Če bi zaostrila ukrepe sredi prelestnega poletja, češ da je kriza, bi bilo to za nasprotno stran jasno znamenje, da uvaja diktaturo! Saj kriza je kot naročena za tega človeka! Masko čez usta in rovarjenje za hrbtom. Virus je pretveza!

Pozabili smo, da je del – upam, da večji del prebivalstva – upošteval ukrepe (Janševe vlade, bogpomagaj!), a da je bilo zelo razširjeno neupoštevanje in tudi nasprotovanje ukrepom in da so bili disciplinirani razglašani za »ovce«, če že ne za kontrarevolucionarje; da so si kolesarji in pešaki, ki so legitimno protestirali proti Janši, šele nekje v drugi polovici svojih številnih kroženj večinsko nadeli maske in kolikor toliko spoštovali distanco. Ste pozabili, tovariši? Oglejte si fotografije. Če je vlada »politično manipulirala z virusom« in popuščala bogatim in politično kupčevala s hrvaškimi somišljeniki, kaj so tedaj počeli tisti, ki so v imenu boja proti preteči diktaturi in za ohranitev »normalnosti« zanikovali virus, zanikovali bolezen, zanikovali celo virus kot vzrok smrti in to še vedno počnejo – s političnim motivom, kot boj proti »politizirani stroki« in »koronskemu fašizmu«?

Covid politizirata obe strani. Kdor tega ne vidi, ni objektiven, je pristranski.

Izhod iz tega neznosnega konflikta v resnici niso sprava, nacionalna enotnost pod novim vodjem in enoumje, kot predlagajo nekateri. Kar naj bodo levi in desni in naj si skačejo v lase ob obojestranskem priznavanju legitimnosti različnosti. Naj vladajo enkrat eni, drugič drugi. Tega nismo vajeni, to bi radi preprečili, a to je demokracija. Izhod iz spopada naj bo krepitev demokratičnih institucij, razreševanje konflikta v njih in z njimi, da bi končno prišli do normalne izmenjave levih in desnih strank na oblasti, sploh pa do formiranja prave levice in prave desnice, kajti dosedanja kvazisredinsko-levičarska politika je napolnila žepe bogatih, oslabila javne službe in pripeljala do obubožanja velikega dela prebivalstva. Njeno nadaljevanje ni rešitev.

Ljubljana

Ko se jeseni sprehajam po domačem kraju, pogosto opazujem ljudi, kako dan za dnem zavzeto grabijo odpadlo jesensko listje s svojih trat. Eden izmed sosedov se proti pisani jesenski odeji bori celo s sesalcem za listje. Težko razumem, čemu ljudje posvetijo toliko truda tej nekoristni zeleni zaplati. Celo leto zalivanja, vsakotedenskih košenj, zračenja trate, škropljenja s pesticidi in ročnega odstranjevanja vseh plevelov, ki so na popolno zeleno trato zašli s sosednjega travnika. Saj naša dvorišča vendar obkroža narava, naš vrt ni sterilen laboratorij. A tega nekateri očitno niso sposobni doumeti in v vsakoletnem boju z mlini na veter na svojih dvoriščih negujejo zeleno monokulturno pustinjo, na katero se ne uleže niti sosedova mačka, kaj šele, da bi tu živeli črički, deževniki ali kakšen kos.

Popolno zelene, na kratko pristrižene trate so postale priljubljene v 17. stoletju, predvsem v Angliji in Franciji, ko so z njimi plemiči pred svojimi dvorci razkazovali bogastvo. Takšna trata je namreč pomenila, da si aristokrati lahko privoščijo nameniti rodovitno zemljo za nič koristni trati, namesto da bi jo posejali s hranljivimi poljščinami ali zasadili z rodovitnimi sadovnjaki. Hkrati so s tem pokazali, da lahko plačajo delovno silo, ki je vsakodnevno negovala zeleno preprogo. V današnjih časih takšno razkazovanje družbenega statusa ne pride več poštev. Družbene spremembe, okoljska kriza in z njo izguba naravnih okolij ter grozeča izguba biodiverzitete, spremenjen način življenja in skokovito naraščanje civilizacijskih bolezni so pripeljali do tega, da takšno urejanje naših dvorišč ni več v skladu z duhom časa. Danes so znak razgledanega človeka, uspešnega in zdravega življenja aktiven življenjski slog v stiku z naravo, zdravo okolje in kakovostna prehrana. Po teh načelih lahko oblikujemo tudi svoje ožje bivalno okolje, ki je v trenutni zdravstveni krizi ponovno postalo osrednji prostor našega bivanja.

Čeprav danes večino svojih naporov namenjamo zaustavitvi epidemije, ne smemo pozabiti niti na druge izzive naše družbe, z okoljsko krizo na čelu. V težkih časih se je dobro potolažiti z upanjem na boljšo prihodnost. Še bolje je zanjo nekaj narediti, jo dejavno soustvariti. Posaditi drevo na lastnem dvorišču pomeni verjeti v prihodnost iz več razlogov. Dolgoročno pomeni poskrbeti za zdravo okolje v prihodnosti. Drevesa so pomemben ponor ogljikovega dioksida, saj povprečno odraslo drevo vsrka več kot 20 kilogramov tega toplogrednega plina, obenem pa ozračje očistijo tudi drugih onesnaževal. Zraven tega neposrednega učinka lahko drevesa omilijo naš ekološki odtis tudi posredno. Premišljeno posajeno drevo lahko zniža temperaturo dvorišča v poletnih vročih dneh tudi za več kot 10 stopinj Celzija, temperaturo prostorov hiše, ki jo senči, pa do 5 stopinj. Ugoden učinek se ne neha niti pozimi, ko golo vejevje omogoči sončno ogrevanje stavbe, a hkrati predstavlja dovoljšnjo oviro vetru in zniža izgubo toplote zaradi vetra tudi za polovico.

Še hitreje in opazneje kot zmanjševanje porabe in izpustov bomo opazili vračanje življenja na dvorišče. Drevesa, pa čeprav še majhna, privabljajo številne ptice, žuželke in morda kakšno veverico ali ježa. Odpadlo listje je hrana za deževnike, ki bodo do naslednje pomladi pohrustali vse do zadnjega lističa. Naše dvorišče se prelevi v rajski vrt.

Drevo, odvisno od vrste, ki jo izberemo, je lahko tudi izdaten vir hrane. Kostanj ali oreh, za primer, sta vrsti, ki sta nekdaj stali na vsakem kmečkem dvorišču in ljudem pomagali preživeti marsikatero leto pomanjkanja. Brez vsakega vložka namreč vsako leto bogato obrodita. Odrasel oreh rodi do 100 kilogramov plodov, kostanj pa celo do dvakrat toliko. Denar sicer res ne raste na drevesih. Hrana pač. Čeprav ni tako pomemben v današnji prehrani, je lahko kostanj pomembna alternativa žitom. Iz posušenih plodov pridobivamo moko, iz kuhanih naredimo plodov ali pa si privoščimo klasični pečen kostanj. Orehi sodijo med z maščobami in minerali bogate oreščke in so že stoletja pomembna sestavina prazničnih sladic, pomešamo jih lahko tudi med kosmiče ali pojemo za prigrizek. Popolnoma ekološka hrana z domačega vrta, brez embalaže in odpadkov. Konec koncev lahko tudi kostanjeve ježice in olupke ter orehove lupine končajo v domači peči ali kaminu in nas pogrejejo na ogljično nevtralen način.

Jesen, ko ogolela drevesa mirujejo in preden tla zamrznejo, je najprimernejši čas za saditev dreves. Izkoristimo letošnji višek časa doma za saditev vsaj kakega drevesa. Lažje je verjeti v boljše čase, če zanje nekaj naredimo tudi sami. V mnogih primerih lahko dobri prihodnosti v prid prispevamo vsi. Poleg sistemskih ukrepov za zdravo prihodnost, ki jih zahtevamo od odločevalcev, je treba prihodnost negovati tudi pred svojim pragom. V Sloveniji preko 65 odstotkov gospodinjstev živi v samostojnih stanovanjskih hišah, ki jih v veliki večini spremlja dvorišče s prostorom za vsaj eno drevo. Na nekaterih bi lahko uspeval pravi gozdič. Lastniki teh dvorišč imajo veliko moč, da omilijo pritisk naše civilizacije na biotsko raznovrstnost, vire surovin in energije. Namesto popolne zelene trate posadimo raje drevo, pod katerim se bo razrastel mozaik trav in detelje, zacvetela kakšna marjetica ali celo regrat. Z lastnim dvoriščem negujemo tudi našo prihodnost.

Ljubljana