Zadeva »sodno mučenje otrok« kaže, da je v našem pravosodju nekaj hudo narobe

Delo, 10. oktobra

Gospa Sonja Grizila v svojem pismu polemizira z mojim mnenjem o primeru »mučenje otrok«, vendar nepotrebno, saj se sam o tem, kdo ima v sporu med starši prav, res nisem opredelil.

Oba z gospo Grizila se zavedava, da se obstoja parkljev, marsovcev in tudi obstoja boga, slednjega je gospa vpletla res brez potrebe, ne da dokazati, strinjava se tudi, kot je to potrdila v svojem odzivu, da majhne otroke zlahka prepričaš v obstoj nezaznavnega. Ne strinjam pa se z njeno trditvijo, da je enako pri odraslem – če posameznik ni vernik že od majhnih nog, bo to težko delo. Da imam glede tega prav, mi posredno pritrjujejo organizatorji veroučnih šol, njihov pouk je namenjen predvsem rosno mladim otrokom. Pri nas imamo stotisoče neverujočih odraslih – če samo pomislimo, kolikšni bi bili njihovi prispevki, gre za milijone evrov, težko verjamem, da si dušebrižniki ne bi znali prisvojiti tega denarja, če bi bilo to res tako enostavno, kot misli gospa Grizila.

Strinjam se z gospo, vsak lahko verjame, kar hoče, vsak tudi lahko otroke vzgaja tako, da verjamejo v nadnaravno, toda morebitno učenje otrok o tem, da je eden od staršev hudobnež, pa čeprav ni ..., to pa presega meje verske svobode. Z gospo Grizila se tudi strinjam, da se grozoviti odvzem otrok ne bi smel zgoditi, a le, če je res tisto, kar nam je o primeru povedala materina odvetnica Nevenka Šorli, in če je njena razlaga ena in edina resnica. Nič ni narobe z ravnanjem odvetnikov, taka je njihova služba, od tega živijo, mislim pa, da bi nam, če bi bila na nasprotni strani, materina odvetnica o primeru mučenja otrok razlagala popolnoma drugače. Tega bi se, ko si ustvarjamo lastno mnenje, morali zavedati.

Včasih so pri nas o takih in o podobnih sporih odločali CSD, nismo jim zaupali, sedaj odločajo sodišča, tudi njim ne zaupamo. Kdo naj torej odloča, kako morajo potekati postopki? Naj bo osnova za odločanje javna objava stališč ene od sprtih strani, če se le da, podkrepljena z videoposnetki, naj temu sledi še televoting in nato javno linčanje sodnikov, ki odločijo v nasprotju z mnenjem najbolj slišanega odvetnika? Naj bodo mediji odločujoči dejavnik, naj nam ti zamenjajo sodišča? Da ne bi gospa narobe razumela – koristno je, da je v svojih prispevkih opozorila na domnevne nepravilnosti, take objave so potrebne, vendar pa ne bi smelo biti moteče, če se o zadevi slišijo različna stališča.

Seveda se tudi sam strinjam z zahtevo, tako kot verjetno vsak od nas, da sodniki morajo odgovarjati za svoja ravnanja, v vsakem, ne le v konkretnem primeru. Čisto mogoče je, da je sodišče v zadevi »mučenje otrok« ravnalo narobe, mislim pa, da nevpleteni nismo dovolj dobro seznanjeni z argumenti nasprotne strani, sodišče pa, upam, da je. Če se bo izkazalo, da je v razvpitem primeru res prišlo do zlorabe ali brezbrižnega dela sodnice, potem želim, da bi vlagateljem ovadb proti sodnici uspelo, prav pa bi bilo, da ovadijo tudi tiste številne udeležence, ki bi tako hude zlorabe morda lahko preprečili, pa jih niso.

Kar pa se hitrosti sojenja tiče, res je, tudi tu se strinjam z mnenjem gospe, otroci hitro rastejo,

CPeter Brodarič, Novo mesto