Polomija na kvadrat

Delo, 3. novembra

Čudovita, vsega spoštovanja vredna Alma Karlin si ni zaslužila nastopa v agitpropovski protipartizanski kolumni gospe Alenke Puhar. Imamo veliko srečo, da so obstajali tudi partizani. Če njih ne bi bilo, bi mi »malo morgen« živeli v samostojni državi Sloveniji. To ga. Alenka Puhar prav tako ve kot jaz in skoraj vsi, stari nad 50 let. Morda ne ve, da je vsaka vojna zločin, da se v vsaki vojni ubija nedolžne ljudi. Tudi vojaki, ki se medsebojno pobijajo, so večinoma nedolžni ljudje. V dveh tvitih naših velmož sem prebral, da so partizani zločinsko napadli nemške enote, ki so se kruto maščevale nad civilnim prebivalstvom. Maščevanje ni bilo označeno za zločin.

Tudi sedanja vojna za Gorski Karabah je zločinska, ker seje smrt med nedolžnim civilnim prebivalstvom in večinoma nedolžnimi vojaki obeh strani. Zakaj? Zaradi Stalina, ki se je ravnal po srednjeveškem vzoru. Plačilo svojih vazalov z ozemljem in ljudmi na tem ozemlju. Ni bilo nič novega. Pred tem sta vladarja Velike Britanije in ZDA na enak način nagradila italijansko kraljevino za sodelovanje v 1. svetovni vojni z ozemljem Primorske in ljudmi, ki so tam živeli. S Slovenkami, Slovenci in njihovimi otroki. V 2. svetovni vojni je bilo sodelovanje jugoslovanskih in predvsem slovenskih partizanov toliko več vredno kot sodelovanje italijanskih partizanov, da so nam s svojo junaško borbo priborili nazaj večji del Primorske. Če tega s strani naših kolaborantov in pristašev sil osi osovraženega upora ne bi bilo, bi meja z Italijo v najboljšem slučaju potekala še vedno pri Postojni, na Triglavu in Vršiču.

Ne glede na to, kako je vsa »črnomeljska klika« sovražila zaveznike, so prav partizani s svojo junaško borbo in sodelovanjem z zavezniki priborili priključitev večine Primorske k Jugoslaviji in Sloveniji. Zavezniških letalcev tudi za ceno svojih življenj niso reševali kolaborantski vojaki, temveč partizani (ko je že govor o kliki v Beli krajini). Italijanski partizani so bili tudi krajši čas na strani zaveznikov, vendar je pretehtal prispevek jugoslovanskih in v naših krajih še posebej slovenskih partizanov, da danes živimo v samostojni državi Sloveniji.

Sistematično blatenje slovenske borbe za svobodo v 2. svetovni vojni razkriva nebrzdano željo po prevzemu oblasti pristašev kolaboracije z nacističnimi in fašističnimi okupatorji. Na tej osnovi ne bo prišlo do sprave, kot sta jo zastavila Spomenka in Tine Hribar. Stran zagovornikov kolaboracije in sodelovanja s silami osi ni do sedaj pokazala niti najmanjše volje po spravi, temveč samo po razkolu v slovenski družbi. Razklani družbi je lažje vladati, kar prav dobro vedo vplivneži s komunistično-klerikalnim (morda bolj pravilno klerikalno-komunističnim) pedigrejem in načinom delovanja v politiki, še posebno, če imajo največjo podporo v najbolj vplivni organizaciji v Sloveniji.

Za zaključek ponovim laž zadnjih besed iz prispevka Alenke Puhar. »Na srečo so čez pol stoletja prišli časi, ko je kdo v njej (Almi Karlin) videl še kaj drugega kot čudaško reakcionarno babo.« Noben izobraženec, ki pozna dela Alme Karlin, se kaj takega ne bi drznil zapisati ali misliti in jo imenovati baba, razen Alenke Puhar. In še pika na i. V svojem imenu, v imenu zavednih Slovenk in Slovencev, se v dobrobit potomcev zahvaljujem vsem, ki so sodelovali v osvobodilnem gibanju, še posebej tistim, ki so izgubili življenja – tudi tistim v času osamosvajanja –, za življenje v državi Slovenija, o kateri so lahko takrat le sanjali. Slovenija, prebudi se. Upri se novemu političnemu in gospodarskemu kolaborantstvu.