Planski kapitalizem

Delo, 29. oktobra

Pod naslovom Planski kapitalizem je Zorana Baković objavila komentar, v katerem prepričljivo pojasnjuje, kaj usposablja današnjo Kitajsko, da gospodarsko vse bolj prehiteva države s parlamentarno demokracijo, med njimi tudi ZDA.

Tako je poleg drugega zapisala, citiram: »Kitajska je, če poenostavimo, plansko gospodarstvo s kapitalističnimi značilnostmi, in to je sedaj njena velikanska prednost v primerjavi s tako imenovanim svobodnim svetom«. Tej opredelitvi ne gre oporekati. Njeno vsebino pa lahko izrazimo tudi drugače, recimo z besedami, ki manj spominjajo na neke vrste sobivanje oziroma spoj nekdanjega komunizma in kapitalizma. Na primer tako: prednost Kitajske je predvsem v učinkovitem upravljanju države in tržno delujočem gospodarstvu, med tem ko je v »svobodnem« svetu upravljanje držav vse manj učinkovito. V »svobodnem« svetu je to upravljanje zasnovano na demokraciji in prav šibkost demokracije je očitno osrednja težava tega sveta, ki jo Kitajska spričo svoje politične ureditve ne pozna. Članek Alojza Ihana z naslovom Rast v nebo se (ne) hote navezuje na članek Renate Salecl z naslovom Zanikanje v času pandemij, ki se ga splača še enkrat prebrati, zato da poiščemo svojo držo med sedmimi zanikanji, kakor jih opredeljuje izraelski psiholog Shlomo Breznitz. K prepoznavanju naših specifičnih nam pomaga z opisi že avtorica. Tudi Ihan govori o »obrazcih zanikanja«. Zanikanje nujnosti nošenja mask je eden izmed obrambnih mehanizmov, kar je posledica pomanjkljivega soočanja s problemom. Pri zanikanju realnosti gre za odklanjanje, nepriznavanje znanega (Musek, 2003). Nekaterim so preventivni ukrepi pred nezdravimi vplivi povsem tuji, prav tako kot umetnost prilagajanja na spremembe, zlasti na slabše.

Da bi prav razumeli, česa ne priznavajo zanikovalci, si najprej poglejmo definicijo zdravja. Med najbolj znanimi je opredelitev WTO (Svetovne zdravstvene