Vse naše Amerike

saj raper Kanye West je priznal poraz na ameriških predsedniških volitvah, pa bi imel še več razlogov za vztrajanje pri predsedniški kandidaturi od republikanca Donalda Trumpa in demokrata Joeja Bidna. Njegov ego je namreč še večji od njunih, saj je že »hodil« po vodi in se razglašal za Mojzesa, javno uriniral na nagrado grammy in se večkrat zdravil zaradi manično-depresivnih napadov. Res pa je tudi veliko mlajši od obeh vodilnih politikov ZDA s skupno starostjo 151 let, ki se zdaj prepirata za Belo hišo. In čeprav je na letošnjih volitvah zbral le 57 tisoč glasov, je že namigoval na ponovno kandidaturo čez štiri leta. Morda ga spet daje zdravje.

Na ameriških težavah po torkovih volitvah ni nič smešnega, še najmanj postavka, da si lahko prav vsak Američan prizadeva postati predsednik ZDA. Vse bolj je resno tudi vse drugo, saj sta na kocki družbeni mir in prihodnost Zahoda, kamor sodimo tudi mi. Amerika je dolgo poskušala biti vzor in zaščita drugih, pa četudi ji je včasih spodletelo, a saj Evropejci nimamo pravice do preostre kritike. Nova celina je stari že med nastajanjem ZDA odvzela neznansko veliko negativne energije, preden ji je v dvajsetem stoletju večkrat priskočila na pomoč pri spopadanju z evropskimi demoni.

Po petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja je začela Amerika širiti tudi svoj kulturni vpliv z jazzom, rock'n'rollom, Hollywoodom, Jackom Kerouacom in seveda idilično podobo bogate, nepremagljive in optimistične države s predmestnimi hišami in lepo oblečenimi in počesanimi nuklearnimi družinami pred televizijskim aparatom v njih ter z dvema avtomobiloma na privozu. Ob tem je lahko pozabiti na kratkost tega zgodovinskega trenutka, najbolj idilična podoba Amerike pa naj bi bila celo izkrivljena, kot je leta 2018 v publikaciji The American Interest pisal Ronald W. Dworkin. Klasična študija o kulturi petdesetih let Osamljena množica Davida Riesmana, Nathana Glazerja in Reuela Denneyja je bila prvič objavljena leta 1950, študija srednjega razreda C. Wrighta Millsa Beli ovratniki s sociološko opredelitvijo novega človeka le leto kasneje, kar pomeni, da sta bili obe zasnovani še v štiridesetih letih minulega stoletja.

Potrošnja nenujnega, ki tako zelo opredeljuje Ameriko, pa se je po avtorjevem prepričanju začela celo v dvajsetih letih minulega stoletja in jo je druga svetovna vojna samo prekinila. Televizija je še podeseterila trend »kupi zdaj, plačaj kasneje«, druga polovica dvajsetega stoletja pa je ameriško lakoto po premikanju potrošniških meja, potem ko so na svoji celini že premaknili vse druge, ponesla po vsem svetu. Še posebej bogate sadove tega procesa so pobirali v osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja, ko so v nasprotju z drugo svetovno vojno v hladni zmagali skorajda brez strelov – razen tistih, s katerimi v angleščini opisujejo snemanje (shooting) kamer.

Nekdanji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov ni edini, ki je za razpad Sovjetske zveze in komunizma obtoževal televizijsko nadaljevanko Dallas, kot je Eurythmicsov Dave Stewart poročal o njunem pogovoru iz časa perestrojke. Za železno zaveso so množice med skrivnim spremljanjem dogodivščin družine naftnih tajkunov Ewing verjele, da vsi Američani živijo tako razkošno življenje, in so si ga želele tudi same. Ameriški predsednik Ronald Reagan je na drugi strani Atlantskega oceana sanjal o helikopterskem poletu skupaj z Gorbačovom proti predsedniškemu letovišču Camp David. »Rad bi mu rekel: to so domovi ameriških delavcev, to je njihova

Vlastnina,« si je želel sovjetskemu voditelju s prstom pokazati modre lise na tleh – zasebne bazene ob številnih ameriških hišah ter velike avtomobile pred njimi. Gorbačov je Reagana leta 1987 obiskal v Washingtonu, v Camp David je prišel šele na povabilo kasnejšega predsednika Georgea H. W. Busha, a je pot do predsedniškega letovišča na samem robu sosednje zvezne države Maryland tudi tedaj kazala vsa znamenja bogastva ameriške družbe. Vsaj del ga naseljujejo vladni uslužbenci in lobisti, že malo naprej v Pensilvaniji pa so povsod vidna tudi znamenja ameriškega industrijskega zatona. Ameriški poraženci globalizacije s kitajskim predznakom tudi sami živijo daleč od razkošja Dallasa in podobnih televizijskih nadaljevank, saj je bila komunistična Kitajska pametnejša od Sovjetske zveze. Američanom ni najprej grozila z jedrskimi raketami ali tekmovala z zavzemanjem vesolja, ampak je sprejela milijone njihovih industrijskih delovnih mest. Kaj pomagajo avtomobili pred hišami, če se ljudje v njih v obupu zaradi izgubljenega smisla življenja omamljajo z opiodi?

Zdaj so dobili še virus, Donald Trump pa je postal simbol in simptom ameriških omejitev. Ignorirati jih ne bodo mogli niti drugi. Zgodovina že od starega Rima in Karla Vélikega pozna vzpone in padce velikih sil in tudi ZDA so na tem položaju v veliki meri prevzele status Velike Britanije. Nekateri imperiji so razpadli, drugi so morali oklestiti svoja krila in ambicije, Trump pa je verjel, da lahko ponovno obudi ameriško veličino z zatekanjem k ameriški različici klasičnega nacionalizma. A je država z dosedanjimi ambicijami moralne velesile s tem šokirala prijatelje in zaveznike ter alarmirala nasprotnike, ne da bi lahko ustavila topljenje njene izjemnosti.

Nesposoben pomirjevanja družbenih razkolov med pandemijo, ko bi prestrašeni državljani potrebovali le empatično držo očeta naroda, je Trump torpediral tudi lastne možnosti za prepričljivo volilno zmago. Morda bi bilo drugače, če ne bi tudi sam odraščal v mitologiji petdesetih let, ko so ameriški avtomobili, televizijski aparati, hladilniki in drugi industrijski predmeti veljali za najboljše, kar je bilo mogoče dobiti. Ruski predsednik Vladimir Putin drugače študira zgodovino in je za največjo tragedijo dvajsetega stoletja razglasil razpad Sovjetske zveze. In res, če se lahko sesuje ena največjih stalnic dvajsetega stoletja, zakaj se ne bi mogla še druga, tista, ki je domnevala permanentno prevlado ZDA v svetu?

Rusi vedo, da se gnitje začne doma, zato so sedanja ameriška politična nasprotovanja tako zelo nevarna. Povzročajo slepoto za tehnološke in druge spremembe v svetu in doma, ki bodo morda kmalu opredelile tudi ameriška in druga življenja, Američani pa tudi vse bolj dvomijo, da so njihovi ustanovni očetje mislili na vse, ko so ustoličili tri ločene veje oblasti z medsebojnim preverjanjem in nadzorom. Dobro vedo, da je Benjamin Franklin na vprašanje o družbeni ureditvi odgovoril: »Republika, če jo boste lahko obdržali.« Jo bodo? Letos ne razdeljujejo le volitve, že prej je padalo marsikaj nedotakljivega.

Nihče ne bo pogrešal spomenikov sužnjelastništvu, ki so jih podirali demonstranti gibanja Življenja temnopoltih štejejo, a če je relativizirano tudi vse drugo, kaj sploh še ostane? V ameriški volilni zmedi si najbolj črnogledi že lahko predstavljajo, da bosta tako Trump kot Biden na Capitol Hillu zahtevala imenovanje za predsednika ZDA, obdana s svojimi varnostniki in z razjarjenimi množicami na nasprotnih bregovih. Klice razpada kažejo tudi druge institucije ameriške vlade, potem ko je predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi Trumpovo zadnjo imenovanko za vrhovno sodnico Amy Coney Barrett označila za nezakonito. Razkoli segajo na vse ravni ameriške družbe in tudi v vsakdanje življenje, kot je izkusil znani raper Lil Wayne. Ker je na volitvah podprl Trumpa, ga je pustilo dekle. Denise Bidot je na družbenih omrežjih sporočila: »Včasih ljubezen ni dovolj!«

Človeška zgodovina je polna tragedij zaradi zakrknjenih plemenskih, verskih ali nacionalističnih lojalnosti, se zdaj na ta spisek prebijajo politične? Kako razvrednoteno je pri tem človeško? Zahodne družbe morda potrebujejo bolj psihoanalitične pristope, razlage ozadij napadalne retorike in njihovo spreobrnitev v bolj konstruktivno. Lahko smo ostri, ni pa treba, da smo žaljivi, tiste, ki mislijo drugače, lahko celo poskušamo razumeti. Nemogoče se je pomikati naprej s hišo v plamenih, kdor misli, da so revolucije prinesle pomemben korak naprej, pa je v šoli šprical zgodovino teh od francoske do oktobrske. Ljudstvo je zanje vedno plačevalo krvavo ceno, ta pa je odločno pretirana še posebej tam, kjer že obstaja pravna država, samo spoštovati bi jo morali.