Prepoznavnost, varnost, ugled

Dokumenti, ki zadnjih pet let določajo cilje slovenske zunanje politike, niso pretirano dolga pisanja. Tudi kakšnih posebnih presenečenj ne skrivajo. Cilji so logični: Slovenija naj bo varna. Slovenija naj ima ambicijo, da bi bila čim bolj povezana z jedrom Evropske unije. Tretji cilj je skorajda patetično samoumeven. Slovenska zunanja politika naj bo takšna, da bo država spoštovana, ugledna. Četrti cilj skuša sanirati nekaj desetletij staro bolečino: Slovenija naj bo prepoznavna. Za dobro vago sta zraven še dva elementa, ki gresta dobro v uho. Diplomacija naj podpira gospodarstvo. Diplomacija naj ima svojo kulturno komponento. Tako nekako.

Če dogodke zadnjih mesecev, tednov in dni postavimo v perspektivo dokumentov o zunanji politiki, ugotovimo, da nam gre vsaj na eni točki kar dobro. Prepoznavnost Slovenije se povečuje. No, to je tudi vse. Zaradi ravnanj predsednika vlade je država dobila opazno publiciteto. Uvrščena je na precej čudaški zemljevid tistih držav, iz katerih predsednik vlade zmagovalcu ameriških volitev Joeju

Bidnu ni poslal čestitke. Predsednik vlade si je v britanskem Guardianu prislužil oznako »skrajni desničar«. Za Slovenijo morda najbolj boleč je zapis v Financial Timesu, za katerega ne moremo reči, da goji simpatije do levičarskih prepričanj in ravnanj: »Tvit predsednika slovenske vlade [o Trumpovi volilni zmagi] je bil več kot zgolj komičen napačen izračun. Po vsem svetu obstajajo voditelji in vlade, ki so v drugi Trumpov mandat investirali zelo veliko.« Dodajmo: precej očitno je, da je predsednik slovenske vlade od Trumpovega drugega mandata pričakoval marsikaj. Sicer pred volitvami ne bi s takšno gorečnostjo žalil poznejšega zmagovalca. Če od drugega mandata ne bi imel velikih pričakovanj, v trenutku, ko se je tehtnica preštevalcev glasov nepovratno prevesila v Bidnovo korist, ne bi vztrajal v svoji globoki, za državo škodljivi zmoti.

Še enkrat vse skupaj prestavimo v okvir državnih dokumentov o zunanji politiki, ki so, mimogrede, objavljeni tudi v uradnem listu. Ugled. Škodovanje ugledu države – vseeno je, ali je ugled poškodovan zaradi (tragi)komične računske zmote predsednika vlade ali zaradi bolj globokih motivov – je resna reč. Deklaracija o zunanji politiki tega ne dovoljuje. Morda bo ta škoda čez nekaj let sanirana, težko pa si je predstavljati, da bi jo lahko sanirala sedanja vladajoča koalicija. Škoda je trojna. Prvič, v jedrnih državah EU, torej v tistem delu EU, znotraj katerega, kot pravijo v uradnem listu objavljeni papirji, želimo biti, dobivamo status čudaške dežele. Interpretacija, da je pošiljanje čestitk poražencu ameriških volitev čista solistična akcija predsednika vlade, je sicer možna, a za tujino ni najbolj prepričljiva. Drugič, prihajajoča ameriška administracija ne bo čutila prav nobenih simpatij do slovenske vlade. Tretjič, vlada nas je, da bi ugajali Trumpovi administraciji, zaradi zadeve

5G vpletla v resen in hkrati povsem nepotreben spor s

Kitajsko. Seštevek ni dober.

Kar bega, je razumevanje

Janševega motiva. Huda poenostavitev bi bila, če bi trdili, da je Janša Trumpov vajenec. V marsičem je njegov predhodnik. Če Trump leta 2020 vzklika, da so bile volitve ukradene, ni originalen. Da so ukradene, je po prepričljivem volilnem porazu leta 2014 trdil že Janša. Dokaz o domnevni volilni kraji je bil ta, da je bila v času volitev 2014 veljavna sodba v zadevi Patria pozneje na ustavnem sodišču razveljavljena, potem je zadeva zastarala. Obtožba o volilni kraji spodjeda temeljno zaupanje v demokracijo. A tudi dolgi seznami ukrepov, ki naj bi preprečili širjenje covida-19, spodjedajo zaupanje, zaupanje v sistem, če se izkaže, da na hitro sprejeti ukrep nima zveze z omejevanjem širjenja virusa. Trump je virus podcenjeval. Dopuščal je, da gre virus po svoji eksponentno razraščajoči se poti. Slovenska vlada je ravnala drugače. V sezname ukrepov je skrila poteze, ki z omejevanjem virusa res nimajo nobene skupne točke. Recimo idejo, da bi pri vpisu na fakultete tiste, ki so opravili zahtevno splošno maturo, izenačili z onimi, ki so opravili poklicno maturo. Ob tem se človek ne more izogniti vprašanju, kdo v vladi ima doma dijaka, ki bo opravljal poklicno maturo, a se želi vpisati na fakulteto, ki zahteva splošno maturo.

Še ena točka iz papirjev o zunanji politiki: varnost. Slovenija danes ni varen del sveta. Epidemija je vladi ušla iz rok. Da se to lahko zgodi, je znanost vedela avgusta, ko je Hrvaška dopuščala obratovanje lokalov, v katerih se je virus širil s hitrostjo gozdnega požara. Tudi na slovenske turiste. Vlada je oklevala z zaporo meje. Reševala je gospodarstvo. Turistično gospodarstvo sosednje države.

V slovenskih papirjih piše, da je pri zunanjepolitičnih potezah najprej treba misliti na varnost Slovenije.