Prva podpredsednica Združenih držav

spelo nam je, uspelo nam je, Joe! Ti boš naslednji predsednik Združenih držav.

Tako je 54-letna

Kamala Harris minulo soboto dopoldne, ko je postalo jasno, da je Joe Biden zbral dovolj elektorskih glasov, da so mediji lahko razglasili njegovo zmago v predsedniški tekmi, z značilnim nasmeškom, odeta v športna oblačila, pred družinsko kamero v mobilni telefon zaklicala svojemu novemu – in edinemu – nadrejenemu. Sveže izvoljenemu predsedniku Združenih držav.

Kmalu zatem je Harrisova na twitterju objavila svojo prvo »podpredsedniško« izjavo in video. »Te volitve so bile še o marsičem drugem kot pa o Joeju Bidnu in meni. Gre za dušo Amerike in našo pripravljenost, da se borimo zanjo. Čaka nas veliko dela. Začnimo,« je sporočila Američankam in Američanom. Še isti večer je Kamala Harris, ki se je v počastitev spomina na sufražetke oblekle v belo, ali-so-sanje-dosanjane, v zanjo kar precej neznačilno čustvenem, mehkem govoru nagovorila razdvojeno, nevrotično ameriško javnost. »Izbrali ste resnico,« se je zahvalila svojim – dejansko seveda Bidnovim – volivkam in volivcem.

Kamala Harris bo 49. podpredsednica Združenih držav – prva izvoljena ženska s službo v Beli hiši – postala petinpetdeset let po tem, ko je zakon o volilni pravici ukinil zakone, ki so politično onemogočali temnopolte Američane, in šestintrideset let po tem, ko se je v ameriško (pod)predsedniško tekmo prvič podala ženska.

Harrisova, senatorka iz Kalifornije (od leta 2016) in nekdanja generalna državna tožilka na kalifornijskem sodišču, in Joe Biden nista bila vedno zaveznika. Kaj šele ekipa. Nasprotno.

V obdobju, ko je demokratska stranka pred letom dni precej nerodno in kaotično, brez jasnih smernic – razen seveda vseprisotne želje po zmagi nad Donaldom Trumpom – iskala ustreznega predsedniškega kandidata oziroma kandidatko, sta bila bodoči predsednik in prva podpredsednica v zgodovini ZDA celo najbolj zagrizena tekmeca znotraj stranke.

Dokler se Harrisova, ki je že več let veljala za »taktično« predsedniško kandidatko demokratov, konec lanskega leta zaradi obubožanja njene precej medle in neuspešne predvolilne kampanje ni umaknila iz notranje strankarske tekme, je bila – ob utrujenemu Bernieju Sandersu – najbolj »zoprna« nasprotnica pravkar izvoljenega 46. ameriškega predsednika. Kar nekajkrat se je precej grobo spravila nanj – še najbolj jasno mu je

Uočitala njegovo, milo rečeno, pasivnost glede rasnega vprašanja.

A ko so demokrati za boj s Trumpom dokončno izbrali Bidna, je notranji demokratski prepih nemudoma pojenjal. Čas je bil za mobilizacijo razpršenega volilnega telesa, katerega identiteta je bila iz leta v leto bolj nejasna. Da bi bila mobilizacija uspešna, so morali načrtovalci demokratske politike najti primerno podpredsedniško kandidatko oziroma kandidata in izstopiti iz svoje aristokratske vzvišenosti in politično korektnega območja udobja: izbrati so morali Antibidna.

V Oaklandu rojena Kamala Harris, ki se je ves čas strmo vzpenjala po karierni lestvici, polni preprek ter predvsem rasnih in spolnih predsodkov, je bila idealna izbira. Energična, neposredna, lucidna, duhovita, ostra, hitra, groba, sveža, artikulirana, svetovljanska, samosvoja. Ženska, ki je – za razliko od Hillary Clinton – ni mogoče povezovati s ključnimi grehi ameriške politike in njenimi dinastijami. In temnopolta potomka migrantskih staršev – jamajški profesor medicine, ki je poučeval na prestižni univerzi Stanford, in indijske, žal že pokojne znanstvenice, kar je v času lokalne in globalne rasistične kuge, ki jo je pomagal sprožiti ravnokar poraženi predsednik, še tolikanj bolj pomembno, povedno in simbolno.

Kamala Harris je kot temnopolta, svobodoljubna in progresivna ženska, ki ovire vidi kot izzive in ne kot prometne znake za nujno ustavljanje, poosebljenje praktično vsega, kar je odhajajoči – slej ko prej bo Donald Trump pač moral zapustiti Belo hišo – ameriški predsednik vse od vstopa v politiko ves čas najbolj odkrito in sovražno napadal in preziral ter v skladu z osebnimi občutji in žal tudi duhom časa oblikoval ameriško politiko.

Glasovi temnopoltih žensk, ki jih je na Bidnovo stran pripeljala prav Harrisova, so bili odločilni tam, kjer se je predsedniška tekma najbolj lomila – v Philadelphii, Detroitu in denimo Milwaukeeju. Ameriški analitiki se strinjajo, da je bila – seveda ob Trumpovem katastrofalnem »upravljanju« pandemije novega koronavirusa – za Bidnovo zmago ključna prav izbira Harrisove za podpredsedniško kandidatko. »Videti veselje zaradi tega, kar se dogaja v pomembnem trenutku v ameriški zgodovini, ko so skupaj stopile afroameriške, indijske, azijske in latinskoameriške ženske, in jih vse videti v eni ženski … To ne bo dobro samo za ženske, ampak bo tudi njena zmožnost, da lahko svet opazuje skozi barvno lečo, pripeljala do vključevanja in priložnosti,« je dan po tem, ko je dokončno postalo jasno, da se bo moral Donald Trump izseliti iz Bele Hiše, zapisala pesnica in aktivistka Sonia Sanchez. A Kamala Harris ne mara identitetnih omejitev, klišejev, pričakovanj in predvsem ne predalčkanja, ki je že samo po sebi rasistično. Dokler bo rasa tema in barva koža asociacija sama po sebi, bo rasizem živ in zdrav. Žal.

Ko je Joe Biden na začetku avgusta razglasil, da bo njegova podpredsedniška kandidatka Kamala Harris, je velik del demokratskega volilnega telesa to sprejel z navdušenjem, celo olajšanjem. Kampanja je, končno, dobila prepotrebno moč in vzdržljivost. Hitro so se odzvali tudi donatorji: samo v prvih dveh dneh po razglasitvi njene kandidature se je v mošnjiček demokratske predsedniške kampanje nateklo 34,2 milijona dolarjev.

V predvolilni kampanji, v kateri jo je Donald Trump ves čas vulgarno in predvidljivo zmerjal, je Kamala Harris – kamala je hindujska beseda za lotosov cvet in tantrična oznaka hindujske boginje Lakšmi – ves čas izpostavljala sistematiziran ameriški rasizem in se večkrat pojavila na protestih gibanja Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo), posledic številnih ubojev temnopoltih Američanov zaradi nasilja policije v zadnjih letih. Srečala se je tudi z njihovimi družinami. A natančni sledilci njenega dela so v njenem igranju na »rasno« karto in zagovarjanju absolutnosti in univerzalnosti človekovih pravic zaznali kar precej nekonsistentnosti. Kot generalna državna tožilka v Kaliforniji in kot nekdo, ki je kar trinajst let v neposredni navezavi z organi pregona, je namreč imela veliko moči, da bi policijsko nasilje vsaj omejila, če že ne v celoti ustavila. Enako velja za pravično ravnanje s kriminalci. Pa tega ni storila. Podobno, kot se denimo ni izjasnila glede smrtne kazni ali zdravstvenega zavarovanja, še kar ključnih družbenih, političnih in zlasti etičnih tem. Je pa izrazita podpornica zelenega »new deala«, ki bi moral biti po ameriški vrnitvi v pariški podnebni sporazum eden ključnih projektov Bidnove administracije.

Kamala Harris – zadnja podpredsedniška kandidatka je bila leta 2008 ob kandidaturi pokojnega Johna McCaina republikanka Sarah Palin – je trenutno edina temnopolta ameriška senatorka in šele druga, ki je bila vanj izvoljena po petindvajsetih letih. Ko bo 21. januarja sedla v podpredsedniško pisarno, bo to storila z ambicijo, da se skupaj z možem Douglasom Emhoffom, zdaj drugim, morda pa že čez štiri leta »prvim gospodom«, v Belo hišo prej ali slej tudi preseli. Kar soliden del demokratske elite bo to moral sprejeti s stisnjenimi zobmi. In protezami.