Čas, goden za nove začetke

Kar zadeva »staro« Evropo oziroma EU, predsedniška zmaga Joeja Bidna pomeni nov začetek starih odnosov med njo in ZDA. Ursula von der Leyen je ZDA pod Bidnom v govoru pred veleposlaniki v EU že v torek ponudila nov začetek dvostranskih odnosov. Obnovitev politične in demokratične kulture, kot jo je napovedal novoizvoljeni ameriški predsednik, je pravzaprav največje in najčistejše Bidnovo (po)volilno sporočilo. Kako se bo do tega postavil (trans)ameriški velekapital, je vprašanje s senčne strani tega »planeta« demokracije, toda sporočilo več kakor sedemdesetmilijonskega nabora volivcev Donalda Trumpa mora biti jasno tako »novim« ZDA kot EU: vloga nacionalnih držav se bo povečala in kapital se ne bo več mogel nad ljudi dvigniti tako visoko, kot se je dvigoval doslej.

Kje se je šivala zmaga

Tu sta dva pogleda, ki ponazarjata obseg in volumen sprave oziroma enotnosti v razdeljenem ameriškem volilnem telesu. Biden je bil že med kampanjo, še bolj pa po njej, zelo jasen, da si predsednikovanje predstavlja kot službo Američanom ne glede na republikansko ali demokratsko oznako. Kar bo Američanom moral prepričljivo pokazati, pa je tisto, kar je spodletelo Baracku Obami: da se njegov univerzalizem in preseganje političnih razlik razlikujeta od univerzalizma, na katerega prisegajo transnacionalni kapital in interesi zasebne industrije. Drugače povedano, denarju je vseeno, ali ste republikanec ali demokrat, zelo pa razume razliko med bogatimi in revnimi, celo vzpostavlja jo. Še več, trendi zadnjih desetletij so bili za ZDA, ki so svojo osrednjo družbeno misel vzpostavljale po srednjem sloju, pogubni.

In tu lahko najdemo dva pogleda, rdečega in modrega. Na eni strani je ameriško podeželje, ki z nekaj populistične vzpodbude hitro najde izhod v belem supremacizmu na rdeči politični podlagi. Na drugi strani so gibanja za emancipacijo temnopolte in drugih skupin, gibanja za spolno emancipacijo, gibanje #jaztudi, Življenja temnopoltih štejejo, skratka gibanja, ki so bistveno pripomogla k tako prepričljivi Bidnovi zmagi.

Na to je v intervjuju za New York Times opozorila članica predstavniškega doma Alexandria Ocasio-Cortez, ki je s svojo »skupino« štirih žensk ta teden opozorila, da bodo demokrati na naslednjih volitvah premočno izgubili, če na pomembne pozicije Biden zdaj ne bo dal t. i. demokratskih naprednjakov. Opozorila je, da Biden ne bi nikoli zmagal brez linije, ki jo je zastopal Bernie Sanders in jo je podpirala tudi ona.

Na drugi strani so demokrati, ki so prepričanja, da je Biden volitve dobil zaradi začasno prebeglih republikancev, kajti niso se mogli več strinjati s predsednikom Trumpom in njegovimi samopašnimi političnimi metodami. Tak reprezentativen primer je nekdanji guverner Ohia, John Kasich, republikanec, ki je na volitvah podprl Bidna. Ali pa Tom Ridge, nekdanji guverner Pensilvanije in prepričan republikanec, ki je tudi podprl Bidna in k taki podpori nagovoril tudi republikanske privržence.

Resnica Bidnove zmage je bržkone ta, da so k njegovi zmagi odločilno pripomogli tako Sandersovi kot republikanski privrženci ameriških vrednot, ki so jih videli in jih vseskozi vidijo v udejanjeni demokraciji, vladavini prava in osebni svobodi ljudi.

Skrivnost vrednostne matrike

Evropa v obliki EU v tem trenutku brsti od enotnosti. Ko je ta teden v javnost prišla novica, da sta podjetji Pfizer in BioNTech izdelali novo, sorazmerno zelo učinkovito cepivo proti koronavirusu, je prva komisarka

Ursula von der Leyen javno naznanila, da bo EU takoj kupila 300 milijonov odmerkov tega cepiva.

Biden je v povolilnem nagovarjanju ljudi povedal to, kar je govoril v času predsedniške kampanje: da virus ni politično stališče, temveč osnova za bolezen, ki se ji je treba zoperstaviti pod avtoriteto znanosti. Koronavirus in Trump na eni strani ter isti virus in vladavina prava v kombinaciji z avtonomijo znanosti in védnosti sta protipostavljeni dvojici, ki v prevodu vsakdana pomenita predvsem to, da je moderni svet po valu populizma, nacionalizmov in ksenofobije doživel civilizacijski popravni izpit. Začelo se je v najmočnejši državi sveta, v ZDA. Nikjer ne piše, da ga bo opravil, lahko pa predpostavimo, da bodo posledice drugega vala svetovnega »trumpizma« bržkone uničujoče, če do politične redefinicije moderne demokracije ne bo prišlo na pravilen način.

Naprej so ameriške volitve pokazale na potrebo po enotnosti v dveh smereh. Prva je ta, da v umni državi za razliko od Trumpovega pogleda obstajajo skupni cilji, ki jih je treba in mogoče zasledovati le v ozračju družbene tolerance, sožitja, miru in izogibanja nepotrebnim konfliktom. Druga pa je ta, da povsem enako velja za svet, v katerem se znotraj pojmovanja moderne države prepoznavajo države in unije, kakršna je EU. Enotnost v civilizacijskih normah pa je mogoča tudi zunaj pojmovanja moderne države ločenih vej oblasti, vladavine prava in obče demokracije: to dokazuje prav potreba po poenotenosti v obvladovanju pandemij, tokrat in konkretno, covida-19.

V t. i. zahodnih državah in zgodovinski perspektivi se potreba po trajnem miru in poenotenosti verjetno najbolj jasno kaže v velikonočnem sporazumu na Severnem Irskem, ki je leta 1998 nastajal v trikotniku Tony Blair (Velika Britanija), Bertie Ahern (Irska) in Bill Clinton (ZDA). Joe Biden kot Američan irskega rodu bo zdajšnjemu britanskemu premieru Borisu Johnsonu predstavljal velike težave v programu »trumpizacije« tako Velike Britanije kot Evropske unije. Podobne – upati je, da nepremostljive – težave bo predstavljal višegrajski skupni držav EU, vključno s slovensko vlado, ki so v Trumpu videle priložnost za obvode vladavine prava in uveljavljenje kapricioznih iliberalnih političnih avtokracij.

Toda tudi v teh primerih je nauk dogajanja podoben kakor v ZDA. Univerzalizem kapitala in proste trgovine z vsemi posledicami, tudi prostega preroka ljudi in storitev, je pri ljudeh v nacionalnih državah povzročil odpor, ki ga v prihodnosti ne bo mogoče ignorirati, temveč upoštevati po svojih resničnih vzrokih. Te je mogoče videti v pojavu neoliberalizma in naraščajoči nacionalizmi in izginevajoči srednji sloji so v veliki meri prvenstveno ekonomskega izvora in nemara tudi povezani z razgradnjami javnega zdravstvenega, socialnega in šolskega sistema. Paradoks je, da v tem prednjačijo prav politični preferiti desnice, ki krivdo prevezujejo na dediščino komunizma in postkomunistično tranzicijo.

Nemogoče, ki seva rešitev

Slovenija, ki že desetletje in več tiči v političnem in družbenem vakuumu, impulze za vnovičen premislek o naravi svoje demokracije lahko torej vidi prav v sporočilih, ki so bila z Bidnovo zmago dana ta teden v ZDA. Pojmi, kot so enotnost, sprava, vladavina prava, spoštovanje volje ljudi in volivcev, so tudi tu ključni. Toda teh pojmov ni mogoče izgovarjati brez težav. K enotnosti je v zadnjem mesecu pozival tudi predsednik vlade, toda zvenela je predvsem kot galop trojanskega konja proti še večji avtokraciji. Sprava je tema že trideset let, v času Cerarjeve vlade je bil leta 2017 v središču Ljubljane celo postavljen spomenik (žrtvam vseh vojn), toda v izjavah

Komisije Pravičnost in mir pri RKC je v sodelovanju z aktualno oblastjo videti neprestano obnavljanje konflikta, ki spravi ne daje prave možnosti za uspeh. Vladavina prava se problematizira na način, ki odpravlja ločenost vej oblasti in neodvisnost sodišč in pravosodnega sistema. In spoštovanje volje ljudi in volivcev nikakor ne odraža sedanje koalicije, najboljši dokaz za to pa je steber te koalicije, stranka SMC.

Debata o slovenski demokraciji se na prvi pogled, ki upošteva politično in družbeno realnost, kaže kot nemogoča. Moč je razdeljena po političnih skupinah, za katere se je v preteklosti že uveljavilo prepričanje, da so ugrabile države. Kljub tem bolj ali manj točnim oznakam pa si nobena družba, posebej pa ne »državotvorna nacija«, ne sme in ne more privoščiti malodušja poražencev, kajti države, tudi slovenska, so vedno nastajale prav zaradi notranje moči družbenih okolij, narodov, ki so iskali več in ne manj od tega, kar so že živeli.

Enotnost, podobno kot jo zagovarja Biden v ZDA, je torej tudi v Sloveniji lahko produktiven pojem. Tako kot so se precej raznorodne in neenotne vladne stranke poenotile v koalicijo, se lahko poenoti tudi precej raznoroden nabor opozicijskih strank. Toda »bidnovska« povolilna in v Slovenijo prenesena ideja je drugačna: predvsem ta, da se tako koalicijske in opozicijske stranke poenotijo v temeljnih vrednotah države, ki niso abstraktne, ampak so povsem jasno in zavezujoče zapisane v že veljavno ustavo RS.