Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Več predvidljivosti in medsebojnega zaupanja
Medsebojno zaupanje je izginilo, porajal se je občutek, da so ZDA obrnile hrbet liberalni svetovni ureditvi, ne da bi ponudile kaj novega, in da bosta nekdanja tesna zaveznika šla vsak svojo pot. Spomnimo na Trumpove korake, s katerimi je odtujil Evropo. ZDA so se umaknile iz pariškega podnebnega sporazuma, iz sporazuma z Iranom o nuklearnem orožju, iz sporazuma o nuklearnem orožju srednjega dosega (INF), iz sporazuma o odprtem nebu. Vsi ti sporazumi so za Evropejce izrednega pomena. Da ne omenimo Trumpovega odnosa do Nata in EU. Puščal je dvom, ali bodo ZDA izpolnile svoje zavezniške obveznosti, in za nameček EU označil za (ekonomskega) nasprotnika.
Razlike med Trumpom in njegovim unilateralnim pristopom (America first) in Evropejci, kot vnetimi zagovorniki multilateralizma in mednarodnih organizacij, so prišle do izraza tudi v odnosu ZDA do Sveta OZN za človekove pravice (HRC), Organizacije ZN za izobraževanje, znanost in kulturo (Unesco), Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) in Svetovne trgovinske organizacije (WTO). ZDA so nezadovoljne zaradi stanja stvari, namesto da bi vodile vztrajanje pri spremembah, iz prvih treh ustanov izstopile, v slednji pa blokirale mehanizem za reševanje sporov in izbiro novega vodje.
Razhajanja, starejša od Trumpa
V Bidna in njegov bolj tradicionalni pogled na čezatlantske odnose torej večina Evropejcev polaga kar precej upanja. Želijo si bolj stabilnega mednarodnega okolja in ponovne vzpostavitve obdobja globalnega sodelovanja in zmanjšanja, če ne že odprave, konfrontacije med velikimi silami. Sodeč po dosedanjih Bidnovih izjavah in po vesteh, ki prihajajo iz njegovega tabora, bo v odnosih med ZDA in EU res zavel ugodnejši veter. To seveda ne pomeni, da se bo vzpostavilo stanje pred Trumpom. Razmere so se medtem namreč spremenile in zavedati se je treba, da so se nekatera razhajanja med ZDA in Evropo začela še pred Trumpovo vladavino. Za nami so časi, ko je imel Zahod ob vodstvu ZDA in sodelovanju evropskih in drugih držav nesporen politični, vojaški, ekonomski in tehnološki primat. Ogroža ga Kitajska.
Kakšna bo torej zunanja politika ZDA pod Bidnom in še posebej, kakšni bodo odnosi med ZDA in EU v naslednjih nekaj letih? V predvolilni kampanji o tem ni bilo kaj dosti slišati. Vendar Biden je glede na svojo petdesetletno politično kariero (dolgoletni senator in predsednik senatnega odbora za zunanje zadeve ter podpredsednik ZDA) vse prej kot nepopisan list. Bil je zagovornik močne ameriške prisotnosti in vodilne vloge v svetu. Vendar se bo moral tudi on prilagajati realnostim v svetu in doma, vključno s pritiski in zahtevami progresivnega dela lastne stranke na eni in z blokadami senata, ki ga bo očitno še naprej obvladovala republikanska stranka (njo pa Trump), na drugi.
Kitajska
Če začnemo z ameriško-kitajskimi odnosi, dandanes najbolj pomembnimi bilateralnimi odnosi. Ti niso pomembni le za ZDA in Kitajsko, ampak tudi za ves preostali svet, ki še kako občuti naraščanje napetosti med njima. Tu vsaj na začetku ne kaže pričakovati kakšnih večjih sprememb. Trenutne napetosti glede trgovine, industrijske politike in visoke tehnologije se bodo nadaljevale. Biden bo tu prej jastreb kot golob, vendar mu tudi dogovarjanje (podnebne spremembe, pandemija, nadzor nad oborožitvijo, terorizem, Severna Koreja itd.) ne bo tuje. Spomnimo se sodelovanja predsednika Obame (Biden je bil takrat podpredsednik) s predsednikom Xijem glede pariškega podnebnega sporazuma. Biden se pri tem nedvomno zaveda, da sta Trumpovo zanemarjenje zavezništev in zaničevanje multilateralizma pripomogli k zmanjševanju ameriške moči in vpliva v svetu. Pričakovati je, da bo to skušal popraviti in da bo v soočenje z velikim tekmecem (za ZDA prvo zunanjepolitično vprašanje) skušal pritegniti zaveznike in se Kitajski postaviti po robu tudi v okviru mednarodnih organizacij.
Dejal je, da se bo osredotočil na zavezništvo svobodnega sveta. Znana je tudi njegova izjava, da ima Evropo za partnerja prve izbire. ZDA naj bi torej ponovno zagovarjale mednarodni trgovinski in siceršnji sistem, ki sloni na pravilih. Pravilih, ki odsevajo njihove vrednote, pa tudi vrednote evropskih in večjega števila azijskih in afriških držav. Spet bi se bolj poudarjale človekove pravice in demokracija kot pomembni dimenziji ameriške zunanje politike. Izginile bodo simpatije do avtokratov.
Iz EU oziroma evropske komisije so že pred meseci prihajali namigi o usklajevanju z ZDA glede Kitajske. EU je namreč spoznala, da Kitajska ne predstavlja zgolj pomembnega ekonomskega partnerja, ampak tudi sistemskega tekmeca. V nasprotju s Trumpom bo ta evropska pobuda pri Bidnu vsekakor naletela na drugačen – ugodnejši odziv. Kitajski se je mogoče uspešno zoperstaviti le skupaj. Se pa bo morala glede tega, kakšno politiko voditi do Kitajske, najprej poenotiti sama EU (trenutno je okupirana s koronavirusom).
Pri tem oziroma skupni obrambi svobode, odprtosti, demokracije in človekovih pravic ne bi smelo biti prevelikih težav. Pričakovati je torej skupno (vsaj ohlapno) strategijo do Kitajske.
Kar se tiče izboljšanja ameriških odnosov z azijskimi zavezniki, pa ne gre povsem izključiti niti vključitve ZDA v čezpacifiško trgovinsko partnerstvo (ki se mu je Trump odpovedal). Poteze Bidna na zunanjetrgovinskem področju bodo sicer precej odvisne od tega, ali bodo v demokratski stranki prevladali zmerneži ali progresisti. Velja spomniti, da sta si bila Trump in demokratski predsedniški kandidat, senator Sanders, glede teh vprašanj zelo blizu.
Rusija
V odnosu do Rusije oziroma Putinovega režima, ki po Bidnovem mnenju spodkopava temelje zahodne demokra
cije, je pričakovati nekoliko ostrejši pristop. Res pa je, da ZDA v njem ne vidijo več poglavitne nevarnosti, ampak bolj nadlogo. Glede Rusije in čezatlantske varnosti naj bi prišlo do obnovitve skupnega, bolj usklajenega pristopa z Evropejci. Takšen je seveda veliko bolj učinkovit. Tesnejše bo tudi sodelovanje z EU glede Ukrajine in Belorusije. Biden je znan atlanticist in zagovornik Nata, zakoreninjenega v skupnih vrednotah, kot ključnega za varnost ZDA in Evrope. V preteklosti je tudi podpiral širitev zavezništva v srednjo in jugovzhodno Evropo. Njegova zavezanost zavezništvu ne bo vprašljiva. Preveril bo tudi umik dela ameriških sil iz Nemčije.
Vendar bodo ZDA še naprej vztrajale pri pravičnejši delitvi bremena z evropskimi članicami in nasploh pričakovale njihov večji prispevek oziroma odgovornost, ko gre za varnost Evrope. Velja spomniti, da je do dogovora znotraj Nata o dveh odstotkih BDP za obrambo prišlo v času Obame. V nasprotju s Trumpovo pa bo nova administracija najbrž privolila v nekoliko širšo definicijo obrambno-varnostnih izdatkov (poleg čistih vojaških investicij evropskih članic upoštevala tudi druge njihove naložbe v lastno in mednarodno varnost, npr. v mehanizme obrambe pred kibernetskimi ali hibridnimi grožnjami ali njihovo mednarodno razvojno pomoč, s katero se preprečujejo množične migracije in pojavi ekstremizma). Vendar, ponovimo še enkrat: glavna ameriška osredotočenost bo tudi pod predsednikom Bidnom namenjena Kitajski, v kateri Američani vidijo eksistenčno grožnjo.
Zadnji atlanticist
Treba se je tudi zavedati, da bo Biden že na začetku mandata prezaposlen s kopico problemov doma – soočanje s pandemijo, ekonomsko
Pod Bidnom ne kaže pričakovati raja na zemlji in najverjetneje niti kakšnih revolucionarnih sprememb. Evropejci pa se moramo zavedati, da Američani najbrž ne bodo nikoli več izvolili predsednika, ki bi bil bolj čezatlantsko orientiran. depresijo, sistemskim rasizmom, razklanostjo ameriške družbe, ki je ob nedavnih predsedniških volitvah prišla do polnega izraza itd. Pri tem mu ne bo lahko. Od tega, kako stabilne in uspešne bodo ZDA doma, je konec koncev odvisna tudi njihova uspešnost v svetu. Njegov zgodnji, čeprav kratek obisk v Evropi in npr. udeležba na izrednem vrhu Nata pa bi vsekakor bila dober znak za izboljšano sodelovanje čez Atlantik – ne samo na področju varnosti, ampak tudi glede soočanja s podnebnimi spremembami in pandemijo (pridobivanje in razdelitev cepiva) in ne nazadnje ali celo na prvem mestu s krizo demokratičnega kapitalizma, z ekonomsko obnovo in problemi v medsebojni trgovini.
Glede na Bidnovo zagovarjanje multilateralizma in ameriške vloge pri urejanju svetovnih zadev je pričakovati ponovno večjo ameriško vodstveno vlogo v vrsti mednarodnih organizacij oziroma multilateralnih prizadevanj. Ne sicer čez noč ali tako, kot bi si nekateri v Evropi to želeli. Ne bo torej izolacionist, kar pa nikakor ne pomeni vloge svetovnega policista ali večjega vojaškega angažiranja. Biden je že napovedal vrnitev ZDA v pariški podnebni sporazum. Nekaj podobnega je pričakovati tudi glede WHO in HRC, pa tudi večjo zavezanost ZDA neširjenju orožja za množično uničevanje in nadzoru nad oboroževanjem. Pri soočanju s podnebnimi spremembami utegne zagovarjati ambicioznejše cilje. Kaj lahko, da bodo podnebne spremembe – v njih vidi zelo veliko, če ne že največjo, grožnjo naši varnosti – njegova prioriteta, kot je bilo zdravstvo za Obamo. WHO naj bi spet pridobila ključno vlogo. ZDA se utegnejo pridružiti projektu Covax, kjer večina držav združuje napore za pridobitev cepiva zoper covid-19. V nadzoru nad oborožitvijo naj bi zajeli tudi Kitajsko. V odnosu do Irana naj bi sledil skupen nastop z Evropo, se pravi, da ni izključena vrnitev ZDA v nuklearni sporazum z njim oziroma k diplomaciji.
Pri tem pa Biden od Evrope nedvomno pričakuje, da bo ta naredila več glede iranske destabilizacije Bližnjega vzhoda, njegove podpore terorizmu in nepriznanja Izraela. Glede Bližnjega vzhoda in Severne Afrike se bo ohranil selektiven pristop k tamkajšnjemu ameriškemu vojaškemu angažiranju. Spomniti velja na Obamov Pivot to Asia in Bidnovo prepričanje (deli ga s Trumpom), da je treba končati neskončne vojne. Od podpornika ameriškega posredovanja v Iraku se je prelevil v njegovega kritika. Kritičen bo tudi do Savdske Arabije. Namesto vojaške se bo, kot rečeno, v regiji povečala ameriška diplomatska aktivnost.
Vprašanje je seveda, ali se bo Kitajska pridružila tovrstnemu mednarodnemu delovanju ali pa bo podobno kot Rusija dala prednost strategiji moči oziroma rivalstvu med velikimi silami. To še posebej, če bodo ZDA še naprej preokupirane s svojimi notranjimi problemi. Zanimivo bo tudi Bidnovo zunanjepolitično uravnoteževanje med liberalnim in realističnim pristopom. Na eni strani bo skušal, kot rečeno, spet združiti liberalne demokracije in kljubovati avtokratom oziroma globalnim in regionalnim ambicijam Kitajske, Rusije in drugih. Na drugi strani pa bo v reševanju vrste globalnih problemov potreboval njihovo sodelovanje.
Pod Bidnom ne kaže pričakovati raja na zemlji in najverjetneje niti kakšnih revolucionarnih sprememb. Vprašanje je, ali bi mu za slednje to dopuščale razmere doma in ali ima dovolj energije pa tudi karizme. Spremembe sicer bodo in nekaj smo jih navedli, vendar bo ostalo tudi nekaj Trumpove zapuščine. Tudi v odnosih ZDA-EU se ne bosta cedila le med in mleko. Za Severni tok 2, denimo, je Biden že pred leti dejal, da gre za slabo zadevo. Neprijetna izkušnja zadnjih štirih let in možnost, da se čez štiri leta pojavi novi Trump (trumpizem na volitvah pravzaprav ni bil poražen), EU sili k bolj avtonomnemu delovanju. Lahko pa vendarle rečemo, da se bo spremenil ton in s tem atmosfera. Več bo predvidljivosti in medsebojnega zaupanja, kar je v mednarodnih odnosih oziroma diplomaciji prvi pogoj za reševanje problemov in nerešenih vprašanj. Teh se je nakopičilo kar nekaj.
EU bi vsekakor morala izkoristiti Bidnovo volilno zmago, biti konstruktivna in mu priti naproti, vendar kot bolj enakopraven in samozavesten partner. Skupaj bi lahko spet strnili vrste demokratičnih držav, pa najsi gre za brzdanje Kitajske in Rusije ali sklenitev posodobljenega TTIP (sporazuma o čezatlantskem investicijskem ter trgovinskem partnerstvu) in s tem uveljavljanje v svetovnem gospodarstvu zahodnih in ne kitajskih standardov, se pravi višjih standardov dela, človekovih pravic in varstva okolja. Skupaj bi lahko pritegnili k večjemu sodelovanju (pandemija, podnebne spremembe, strateška stabilnost itd.), umiritvi razmer in večji normalnosti v svetu tudi druge. Evropejci se moramo zavedati, da Američani najbrž ne bodo nikoli več izvolili predsednika, ki bi bil bolj čezatlantsko orientiran.