Združene socialistične države Amerike

e bi Donald Trump v svoji neizmerni samovšečnosti, v kateri ima vedno vse prav in nikoli nič narobe, ravnal tako, kot je ob doslej najhujših poplavah v Evropi poleti 2002 ravnal nemški kancler Gerhard Schröder, bi lahko tudi zmagal. Kot poslovnež bi moral vedeti, da je v krizi treba prevzeti vodstvo in ohraniti družbeno stabilnost, ker jo potrebuje gospodarstvo. Pa mu nič od obojega ni uspelo. Schröder je kot socialni demokrat stavil tudi na človeško solidarnost, to pa je nekaj, kar v Trumpovem besednem zakladu ne obstaja. Solidarnost je zanj zgolj drugo ime za komunizem, socialna država pa krivično ropanje bogatih. Za Trumpa je cela Evropa en sam komunizem, Nemčija pa njen centralni komite.

Ko je Slavoj Žižek leta 2016 nakazoval Trumpovo zmago, je napovedal smeri razvoja ameriške družbe. Napovedal je ideološki spopad znotraj demokratske stranke, ki bo posledica Trumpove vladavine, ker bo razgalila globoke socialne probleme ameriške družbe. Za rešitelja socialnih stisk se je leta 2016 predstavljal Trump, ki so mu ljudje verjeli, da bo z nižjimi davki manj revščine in več blaginje za vse. Pri tem je bil uspešen tudi zato, ker je volivce prepričal, da je Bernie Sanders komunist. V resnici bi bil Sanders v Evropi komunist približno toliko kot Angela Merkel.

Joe Biden je v tem smislu vsaj približek priklona na levo znotraj demokratske stranke, z njim bo Amerika živela priložnost, da končno odkrije socialno državo in se vrne k civilizacijskim dosežkom varovanja okolja, ki jih je Trump sistematično izničil. V nasprotnem vsi skupaj tvegamo, da se Amerika spremeni v svet dinozavrov, v katerem močni nenehno tacajo podrast, pojedo vse okrog sebe in nazadnje tvegajo lastni obstoj. V obilju je podrast nepomembna, ko je zmanjka, pa omagajo tudi najmočnejši.

Izpeti ameriški model

Ameriški družbeni model se je v resnici izpel že davno pred koncem prejšnjega stoletja. V tem stoletju pa še ni bilo predsednika, ki bi mu Ameriko uspelo narediti socialno prijaznejšo in bi srednjemu razredu vrnil upanje in mesto, ki mu gre. Evropa je šla medtem svojo pot, doživela je povojno obdobje, v katerem so socialdemokratske in socialistične stranke ljudem poleg političnih izborile tudi socialne pravice. Predvsem vsem dostopno javno zdravstvo in šolstvo, plačane dopuste, bolniške in porodniške, skratka, vse tisto, kar se nam Evropejcem zdi samoumevno, Američanom pa je oddaljeno obzorje. Te pravice nam Evropejcem niso bile podarjene, bile so izsiljene od kapitala in na njih je bil utemeljen evropski model socialne države, ki je bil kasnejši temelj razvoja vseh evropskih držav. Socialnim pravicam se danes pridružujejo še pravice človeka do zdravega okolja, vode, zraka in vse bolj tudi do zdrave hrane. Vse to po novem sodi v demokratične dosežke zahodne civilizacije.

Amerika kljub svojemu bogastvu in tehnološki naprednosti še naprej izgublja svoj srednji sloj in ne zmore zmagati nad revščino. Razlika med Ameriko in Evropo je vse večja in vse bolj očitna. V Nemčiji je povprečna obdavčitev plač za skoraj polovico višja kot v ZDA, a je v Nemčiji povprečna bruto plača (4500 evrov) kljub temu za kar 1000 evrov višja kot v ZDA (vir: Eurostat, tradingeconomics.com). Celo povprečna bruto plača, tista, ki sega od Bolgarije do Luksemburga in je Slovenija v sredini, je v EU za 100 evrov višja kot v ZDA. Kljub temu je vrsta evropskih držav na lestvici gospodarske konkurenčnosti držav (vir: IMD, 2020) višje od ZDA in tudi Slovenija je kar visoko, od letos na 35. mestu.

Vse to priča o realnem položaju ameriškega srednjega razreda, ki bi moral od svoje plače prihraniti toliko, da bi si lahko v primeru bolezni plačal zdravljenja in šolanje otrok na pregrešno dragih univerzah. Gospodarska uspešnost držav se zato že dolgo ne meri le v odstotkih rasti in stopnjah brezposelnosti. Našteti podatki in razmerja kažejo, da se lahko kapital uspešno plemeniti tudi ob visokih davkih, kadar v zameno zagotavljajo blaginjo in s tem družbeno stabilnost. Ameriška zgodba o višjih plačah zaradi nižjih davkov torej ne drži več, pa tudi Amerike, kakršno smo poznali in občudovali nekoč, že dolgo ni več.

Zaščita trga

Trumpu je od njegovih namer še najbolj uspelo utrditi ameriško gospodarstvo in omejiti vpliv Kitajske. Še posebej za slednje mu je treba biti hvaležen; ostre reakcije Kitajske na ameriške sankcije so odprle oči tudi Evropi, ki je končno spoznala, da bo evropski trg potreben močnejše zaščite. Brez evropskega trga ne moreta ne Amerika ne Kitajska in v tej krizi je to postalo še bolj očitno. Ko gre za Evropo, pa je kot Trumpov dosežek najbolj opazen omajan pomen evroatlantskega zavezništva, celo tako močno, da je Macron ocenil, da je »Nato klinično mrtev«. Tako hudo seveda ni, je pa res, da se med evropskimi zavezniki ravno zaradi Trumpa vse bolj utrjuje spoznanje, da prihaja čas za ustanovitev evropske vojske, ki bo pod poveljstvom EU. Vse bolj zaznavna želja evropskih voditeljev je evropska varnost, ki bo manj odvisna od zunanjepolitičnih muh vsakokratnega ameriškega predsednika. Pri tem ne gre le za klasično obrambo, ampak za varnost na področju informacijskih tehnologij, vesoljske tehnologije, razvoja umetne inteligence in vsega, kar lahko Evropo zaščiti pred vplivi tako ameriških kot kitajskih interesov. Varnost postaja pogoj obstoja EU.

Trumpova predvolilna zmerljivka za Bidna je bila, da je socialist, ki hoče uvesti komunizem. Pod oznako komunizem je Trump uvrščal vse, česar Amerika nima, predvsem socialne pravice za vse, tudi za tiste, ki ne zmorejo tekmovati na trgu. Amerika vztraja pri modelu, ki temelji na tekmi in dobičkih in zanemarja naravno okolje. V tej tekmi sta glavna antagonista postala Donald Trump in Xi Jinping. Edina korist te srhljive tekme je naša dokončna streznitev. Kaže nam, kako brutalni kapitalizem stremi izključno k nenehni rasti, brutalno bogati bogate in brutalno uničuje okolje. Vodilna deseterica kitajske komunistične partije sodi v sam vrh najbogatejših ljudi sveta, kar prav lahko priča o tem, da je kitajski komunizem zadnja faza v razvoju kapitalizma. Albert Einstein, ki je o mejah vesolja in človeštva nekaj vedel, je bil v svojem eseju Zakaj socializem skrajno jasen: »Resnični domet socializma je ravno v preseganju predatorske faze v razvoju človeštva.« In res: če je cilj človeka samo nenehna tekma in preživetje, kaj ga potem loči od živali? Odgovor je jasen: davki!

Del Trumpove retorike o tem, da je vsak, ki zagovarja socialne politike, socialist ali komunist, je pljusknil tudi v Evropo. Biti socialist je čez noč postala zmerljivka, posebej v vzhodni Evropi, kjer je še nedavno mrgolelo komunistov. To se dogaja kljub temu, da se vsi želijo zgledovati po Nemčiji, vzorni socialni državi, ki je komunistična toliko, kot je Amerika socialistična. Kar je še en dokaz, da je Ameriko in Evropo težko primerjati, Kitajska pa se zdi kot z drugega planeta. Pri Kitajcih je človek vreden toliko, kolikor prispeva družbi, pri nas pa je družba vredna toliko, kolikor služi človeku. Pri Kitajcih so vodje nedotakljivi, pri nas so zamenljivi. Demokracija pa je koncept, ki je Kitajski popolnoma tuj in ga morda nikoli ne bo sprejela. Zato sta Amerika in Evropa obsojeni na sodelovanje in zavezništvo, Kitajska pa ostaja onstran kitajskega zidu.

Tostran zidu pa imamo svoje probleme. Ali drugače povedano: če je to, kar imamo v Evropi, komunizem, potem je pred Ameriko socializem.