V ospredju je kruh, tukaj želimo biti najboljši

Karmen Pangos je v podjetje prišla s položaja direktorice Kraša Slovenija, a je v Žitu že delala v letih 2010–2017 kot direktorica izvoza in prodaje. Prej je izkušnje nabirala na (vodstvenih) položajih na področju prodaje v Drogi Portorož, Drogi Kolinska in Trgoavtu. Vzporedno je znanje in kompetence nadgrajevala s samoizobraževanjem in samorazvojem. »Bolj ko imaš odgovorne vloge v življenju in poslu, bolj moraš biti pripravljen nanje,« poudari.

Pogovarjali sva se dan pred vnovično ustavitvijo dela javnega življenja zaradi drugega vala epidemije novega koronavirusa. Kljub temu je delovala umirjeno, skoraj spokojno, samozavestno, zadovoljno. Ko jo je fotograf opozoril, da ima na elegantni črni obleki moko s hlebcev kruha, s katerimi mu je pozirala, se je nasmehnila: »Saj tako je tudi prav, kajne?«

Kako je na poslovanje Žita vplivala pandemija novega koronavirusa? V poročilu skupine Žito za leto 2019, ki vključuje tudi vpliv epidemije covida-19 na poslovanje v prvem delu leta, piše, da ste med epidemijo dobavili polovico manj svežega kruha in peciva kot v istem obdobju lani. Kako ste se prilagodili novi negotovi normalnosti?

Že prvi val epidemije je zelo vplival na nas. Ob zaprtju kanala Horeca [hoteli, restavracije, kavarne; prodaja v tem segmentu predstavlja skoraj petinski delež skupne prodaje Žita] se je za celotno verigo ustavila dobava kruha. Zelo veliko kruha in pekovskih izdelkov namreč prodamo hotelom, restavracijam ter javnim naročnikom – šolam, vrtcem. Na tem področju se nam je poznal precej velik padec. Prav tako se je na pekarstvu poznal velik padec prodaje v trgovinah, ker so se potrošniki odločili, da bodo bolj poredko zahajali vanje, kar je bilo tudi priporočilo. Spremenile so se navade, ljudje so začeli peči kruh doma. Lahko torej rečem, da je pri kruhu in pekovskih izdelkih prvi val epidemije precej močno vplival na naše poslovanje, medtem ko so druge kategorije – moka, riž, testenine, čaji, juhe, konzervirani izdelki – v prvem valu zrasle. Vendar pa rast teh kategorij nikakor ni v celoti pokrila padca pekarskih izdelkov, ki predstavljajo velik delež prodaje.

Prilagodili smo se zelo hitro, ker smo se morali. Na trg smo dali določene izdelke, ki so bili v tistem trenutku priročnejši za potrošnika. Naše najbolj prodajane znamke smo zapakirali v folijo, v kateri kruh dlje ostaja svež, hkrati pa je tudi bolj zaščiten. Na trg smo dali tri mešanice mok, pripravljenih iz različnih žit, za hitro peko kruha doma. Pomemben korak je bil tudi, da smo izdelke za dopeko, ki so prav tako del našega pekarstva, poslali v trgovine na oddelek zamrznjene hrane. Potrošniki so lahko kupili zamrznjen, skoraj pečen

kruh, ga dopekli ali pa shranili za zalogo v zamrzovalni skrinji.

Prilagoditi smo se morali seveda tudi v podjetju, tako v proizvodnji kot v administrativnem delu. Veliko zaposlenih v delu, ki ni povezan s proizvodnjo, je delalo od doma. Nekateri so morali ostati na čakanju zaradi zmanjšanja prodaje. Tudi zaradi varnosti smo prestavili ekipe zaposlenih v tiste pekarne, kjer smo lahko maksimirali proizvodnjo. Tako smo zagotovili dovolj veliko ekip, če bi se kaj zgodilo. Že v prvem valu epidemije je bila v podjetju organizirana skupina za covid-19, ki je bedela nad dogajanjem. Jasno so bila postavljena pravila, interni protokoli z merjenjem temperature, samozaščito, intenzivnim razkuževanjem, tudi garderob in toalet, z ohranjanjem razdalje, kjer je to mogoče. Septembra, ko se je začelo nakazovati naraščanje števila okužb, se je skupina znova začela intenzivneje sestajati. Vanjo sem vključena tudi sama. Vsak dan zjutraj imamo kratek sestanek, na katerem preverimo, kako obvladujemo razmere, in ukrepamo. Za zdaj smo varni in zdravi. V drugem valu imamo občasne okužbe, a jih z ustreznimi odzivi in vnaprej pripravljenimi scenariji za zdaj obvladujemo. Tam, kjer so bili zaposleni v stiku z okuženimi, jih v večjem številu testiramo in ugotovimo, koga poslati v samoizolacijo in kdo se lahko vrne na delo. Vse je skladno z epidemiološkimi navodili in navodili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Pripravljenih imamo tudi nekaj kriznih scenarijev, če bi se zgodilo kaj večjega.

Kaj predvidevajo ti scenariji?

Najbolj je na udaru pekarstvo, kjer se vsak dan proizvajajo sveži izdelki. Naša prednost je, da imamo več [osem] pekarn. Če bi se v eni okužilo več zaposlenih, lahko proizvodnjo preselimo v drugo in delo nadaljujemo dokaj nemoteno. Vseh izdelkov ne moremo preseliti v eno pekarno, ker imajo te različne tehnologije. Pri trajnih izdelkih pa smo izdelali načrt, kolikšne zaloge moramo imeti ob večji širitvi okužb.

Je vaša spletna trgovina zaživela?

Spletno prodajo smo vzpostavili, ko so se razmere začele nekoliko umirjati, zato poleti ni zaživela v pravem pomenu besede. Verjamemo pa – v zadnjih dnevih se to že opazi –, da se bo začela povečevati. V vsakem primeru je to del, s katerim omogočamo potrošnikom nakupovanje naših izdelkov kar od doma.

V letnem poročilu skupine Žito navajate, da ste povečali zaloge surovin. Imate težave z njihovo dobavo?

Trenutno ne, imeli smo jih nekaj malega spomladi, ko je bilo prehajanje mej oteženo. Imamo veliko dobav iz Italije, ki je imela res strog režim, in tudi iz drugih držav. Hkrati pa so se te države obnašale nekoliko samooskrbno in obstajala je nevarnost, da bi ostali brez surovin. Mene takrat še ni bilo v podjetju, a moram reči, da smo se nevarnosti uspešno izognili. Tudi na tem področju imamo pripravljen scenarij, nekaj korakov smo že naredili za pripravljenost v drugem valu, spremljali pa bomo razvoj dogodkov.

Kako razumete samooskrbo s hrano? Pogosto slišimo, da je diskurz o samooskrbi populističen; imamo prosti trg, mednarodno trgovino, zato naj ne bi bilo potrebe po samooskrbnosti. Toda epidemija covida-19 je pokazala, da se to lahko hitro spremeni.

Menim, da je samooskrbnost zelo pomembna. Mogoče smo še pred nekaj leti razmišljali, da lahko vse surovine, ki jih potrebujemo, dobimo od kjer koli. Vendar šele, ko se zgodijo tako velike stvari, kot je zaprtje mej, vidimo, kako šibki smo. Če bomo v okviru evropske kmetijske politike, o prihodnosti katere prav zdaj potekajo pogajanja, naredili kaj za to, bomo lahko zagotovili večje število in boljše oskrbne poti. Moram pa reči, da Žito – če izpostavim samo program Natura – že 30 let od kmetov v Sloveniji odkupuje določena žita ekološke pridelave in s tem kaže naklonjenost samooskrbi. Pri slovenski pšenici, ki je seveda ni dovolj za naše potrebe, se bomo še naprej trudili in sodelovali pri vseh projektih, povezanih s samooskrbno verigo. Verjamemo, da bomo tako spodbudili kmetijstvo k organiziranju in da bodo vsi v verigi dobili potrebno podporo. Zaradi majhnosti Slovenije ni mogoče pričakovati, da bo samooskrbna na visoki ravni, vendar pa bi tako moralo biti vsaj pri dobrinah, s katerimi smo lahko samooskrbni.

Pri žitih je samooskrba nizka, 74-odstotna. Vsa slovenska proizvodnja ne zadošča potrebam vašega podjetja. Je pridelavo žit smiselno povečati?

Žito na leto odkupi okoli 60.000 ton pšenice. Zagotovo v Sloveniji teh količin ni, tudi zato, ker vseskozi iščemo nekoliko višjo kakovost pri parametrih odkupa pšenice. V Sloveniji odkupimo približno 20 odstotkov potrebnih količin pšenice, preostalo odkupimo iz okoliških držav, ki so znane po žitnicah. Nedvomno bi bilo smiselno spodbuditi pridelavo žit, vendar nisem povsem prepričana, ali sploh imamo dovolj površin za povečanje samooskrbe z njimi.

Žito je največji odkupovalec slovenske pšenice. Letos so pogovori o odkupu pšenice propadli. Odkupovalci so sami določili cene, ki so okoli deset evrov nižje od lanskih. V sindikatu kmetov pravijo, da takšne cene ne pokrijejo njihovih proizvodnih stroškov. Zakaj ste odkupovalci tako znižali odkupne cene?

Težko komentiram postopek odkupa, ker je bil ob mojem prihodu v podjetje že zaključen. Lahko rečem le to, da je letošnje leto specifično. V prvem valu epidemije je pekarstvo upadlo, zato je veliko pšenice iz lanske sezone ostalo v silosih. Zagotovo je tudi to deloma vplivalo na slabo voljo pridelovalcev. Cen, ki so bile predmet odkupa, ne bi želela komentirati. Verjamem, da smo odkupili našo pšenico po korektnih cenah in kot je bilo na trgu predvideno. Je pa res, da je bila letošnja pšenica zelo kakovostna, ker je bilo dobro leto.

Lahko opišete postopek vašega izbora za mesto generalne direktorice? S čim ste prepričali?

Postopek je bil zelo korekten in profesionalen. Tudi za to prijavo sem, kot doslej v svoji poslovni karieri, skrbno pripravila življenjepis in opravila nekaj pogovorov, ki so bili zelo profesionalni. Težko komentiram, kako je potekal proces, verjamem pa, da sem prepričala s svojimi kompetencami, izkušnjami, znanjem in ne nazadnje z rezultati, ki sem jih soustvarjala v tem podjetju od leta 2010 do 2017.

Ste ena redkih žensk na vodilnem položaju v prehrambni panogi. Je to slabost ali prednost?

Iskreno vam povem, da o tem nikoli nisem razmišljala. Verjamem, da je najpomembnejša predanost, da so zelo pomembne izkušnje, kompetence in poznavanje panoge. Vse to pa imam.

Kakšen lastnik Žita je Podravka?

Menim, da je Podravka dober lastnik, Žito je za Podravko pomembna akvizicija. Z vstopom v skupino Podravka je dobilo tudi veliko priložnosti. Blagovne znamke Žita so še vedno zelo pomembne, ker so močne, imajo dolgoletno tradicijo in jih potrošniki dobro poznajo. Z združitvijo Žita in Podravke v celoto je skupina Žito dobila veliko dodano vrednost. Pa ne samo to. Skupina Podravka nas je v zadnjih treh letih podprla pri investicijah v vrednosti več kot 12 milijonov evrov. To je pomembno za razvoj podjetja, na drugi strani pa smo dobili nove priložnosti za trženje naših izdelkov prek hčerinskih podjetij skupine Podravka v tujini, najintenzivneje v regiji Adria pa tudi širše – v Rusiji, ZDA in zahodni Evropi.

Kako pa je z delitvijo Žitovih dobičkov? Nadzorni svet je lani na predlog poslovodstva Podravki odobril izplačilo 2,8 milijona evrov bilančnega dobička Žita iz leta 2018 (lani je imelo Žito 6,1 milijona evrov čistega dobička, Podravka pa v prvem trimesečju letošnjega leta 12 milijonov evrov, kar je 13,5 odstotka več kot lani). Prav tako je Žito lani Podravki podaljšalo osem milijonov evrov posojila iz leta 2018. Prevzem Žita je bil namenjen uresničenju zavez do potrošnikov, naših dobaviteljev, kupcev in tudi do lastnikov. Težko komentiram ta podatek, ker v omenjenem obdobju nisem bila v podjetju. Treba je razumeti, da smo znotraj skupine Podravka in delujemo konsolidirano – v dobro vseh. Imamo podporo pri razvoju, investicijah, nakupu novih linij. V začetku letošnjega leta smo zaključili brezglutensko linijo, ki je, verjamem, zelo pomembna za prihodnost. Če nas Podravka ne bi podpirala, tega ne bi bilo. Načrtujemo tudi nove razvojne poti. Verjamem, da je to, kar se dogaja v skupini, zelo dobro.

Žito je še eno redkih prehrambnih podjetij pri nas z razvojnim oddelkom. Kako pomembno je, da se je ta oddelek obdržal? S čim se ukvarja?

Zakaj je pomembno, da imamo razvojni oddelek? Da lahko sledimo trendom, da smo inovativni, da lahko uresničujemo zaveze trajnostnega razvoja, da tudi sami sebe nadzorujemo. Z razvojem novih inovativnih izdelkov smo eden pomembnejših igralcev ne le v pekarstvu, ampak tudi v drugih kategorijah, ker skupina Žito ni samo pekarstvo.

To, da imamo dober razvojni oddelek, je potrdil tudi projekt Food for Future, v katerega smo vključeni s 15 partnerji. Projekt se je začel leta 2016, letos se zaključuje. V njem smo se ukvarjali, kako proizvajati še bolj kakovostno hrano, kako potrošniku omogočiti še bolj zdravo prehranjevanje: kako izboljšati izdelke, da bi imeli več prehranskih vlaknin, da bi bili bolj naravni, ekološki, z manj aditivi.

Kolikšno pozornost namenjate razvoju bolj zdravih izdelkov?

Zelo veliko. Naš razvoj je nenehno usmerjen v razmišljanje, kaj lahko izboljšamo. Kako lahko v nekem kruhu komponente, ki ohranjajo trajnost, zamenjamo z bolj naravnimi, katere stvari lahko v recepturi dodamo, da bo izdelek bolj naraven, bolj skladen s trendi in tržnimi smernicami. Temu namenjamo ogromno časa in tudi virov – denarja, zaposlenih ...

Žito je med podpisniki prostovoljne zaveze za zmanjšanje vsebnosti soli in povečanje deleža vlaknin v izdelkih. Soli zaužijemo preveč, kruh in pekovski izdelki pa predstavljajo pomemben delež zaužite soli. Zavezali ste se, da boste vsebnost soli v pekovskih izdelkih zmanjšali za 25 odstotkov do leta 2025. Kako uspešni ste? Zmanjševanja smo se lotili postopno, saj vemo, da količina soli močno vpliva na okus izdelka in njegovo sprejemljivost pri potrošnikih. Ključno je postopno zmanjševanje, da se potrošnik na manjše količine soli navadi in spremembe ne opazi. Količino dodane soli skrbno načrtujemo tudi pri razvoju novih izdelkov.

Koliko časa potrebujete za razvoj novega izdelka?

Zelo neodgovorno bi bilo opredeliti se, ali je to en mesec, eno leto … Včasih lahko traja nekaj mesecev, včasih pa tudi nekaj let, saj je pomemben celoten proces. Projekt za brezglutenski kruh je bil odprt že pred nekaj leti, ker smo videli, kako pomemben je ta segment. Seveda pa je treba zagotoviti ne le razvoj izdelka, temveč izpolniti tudi vse druge standarde, na primer pridobiti certifikat za brezglutensko proizvodnjo. Včasih se nam tudi zgodi, da izdelek razvijemo, a se pri tem ne ustavimo in ga razvijamo naprej. Razvojni proces je nezaključena celota; ves čas razmišljamo o izboljšavah in izvedenkah izdelkov.

Kakšni so trendi pri kruhu in morda pri čaju?

Naj začnem s čajem, da ne bomo vedno začenjali s kruhom. Letos smo na trg poslali sadne čaje, ki so popolnoma naravni, nimajo dodanih arom in imajo zelo visok sadni delež. Pri kruhu pa sta trenda veliko vlaknin in beljakovinskih dodatkov, s katerima nagovarjamo

del potrošnikov, ki skrbijo za visoko vsebnost teh dveh hranil v svoji prehrani.

Kakšen tip potrošnika so po vaših izkušnjah Slovenci? Eksperimentatorji ali tradicionalisti?

Pri opravljanju analiz in raziskav trga imamo več pristopov. Med njimi so tudi fokusne skupine, pri čemer potrošnike povabimo k nam in skupaj razmišljamo, kaj je zanje pomembno, kako naj bi bila videti embalaža, kaj bi si želeli v izdelkih. Vsekakor pa ne sledimo le domačim, ampak tudi svetovnim trendom. Kako potrošniki doživljajo novosti? Menim, da je slovenski potrošnik bistveno bolj eksperimentalen kot potrošnik v regiji Adria. To se pozna tudi pri zelo široki paleti kruha in pekovskih izdelkov z dodatki – semeni, beljakovinami ... Verjamem, da je to prednost, saj nam takšen potrošnik pomaga poganjati razvoj. Ves čas mu moramo dajati nekaj novega.

Če Slovenijo primerjamo z zahodom, pa novosti vendarle sprejemamo z zamikom. Vsekakor, čeprav ne pri vseh kategorijah. Pogosto smo kakšne izdelke na trg poslali prezgodaj, saj jih potrošnik ni zaznal. Umaknili smo jih s polic, čez nekaj let, ko smo videli, da so znova aktualni, pa smo jih dodelali in lahko so bili zelo uspešni. Prodaja in razvoj sta en sam eksperiment.

Če se spet vrneva h kruhu, ali bi nekdo, ki ga je že kdaj v življenju spekel doma, ob obisku vaše proizvodnje uganil, da pečete kruh, ali je postopek že povsem industrijski?

Čeprav smo industrija, imamo še zelo veliko dotikov rok naših pekov pri naših izdelkih. Čisto vsak kos ajdovega kruha z orehi, ki je v obliki srca, naši peki oblikujejo ročno. Seveda je pri pekovskem pecivu proizvodnja že zelo industrijska, sicer ne bi bili konkurenčni, toda pri kruhih, ki niso čisto običajne bele štruce, je še precej ročnega dela. Po eni strani je to lahko prednost, po drugi pa zavora, ker smo manj učinkoviti in manj dobičkonosni, da bi se lahko kosali z industrijskimi peki okoli nas. Vendar imamo to za prednost.

Ročno delo pa se ne konča le pri oblikovanju kruha. V pekarni Vrhnika imamo ekipo ljudi, ki ročno prebira orehe. Čeprav od dobaviteljev dobimo sortirane in očiščene, imamo za zagotovitev kakovosti in varnosti izdelka skupino ljudi, ki vsak dan svoj delovnik opravi s prebiranjem orehov. Pred leti sem se pri tem opravilu preskusila sama, ker sem želela razumeti proces. Ko smo kruh začeli izvažati, smo se srečevali z različnimi izzivi: kako povečati učinkovitost procesa, ga pospešiti. Za en dan sem se pridružila skupini gospa, ki prebirajo orehe, in ugotovila, da to sploh ni tako enostavno. Orehi kar naenkrat postanejo popolnoma drugačnih oblik, kot smo jih navajeni.

V Evropi se krepijo zahteve za večjo transparentnost živilske industrije. Pri kruhu še ni obvezno navajanje porekla osnovne sestavine, torej moke. Ali se obetajo spremembe na tem področju?

Zagotovo bo ta trend ostal, saj vsi težimo k domačemu. Verjamem, da se bo v prihodnosti prenesel tudi v pekarski del, ker imajo potrošniki pravico do informacije o poreklu. Bo pa to zahteven proces, saj, kot rečeno, pri žitih nismo samooskrbni, zato je kombinacija surovin v naših izdelkih zelo različna. Zelo jasno bo treba definirati parametre – kaj določa poreklo izdelka.

Kolikšen je Žitov tržni delež pri kruhu in pekovskih izdelkih?

Smo pomemben in vodilni igralec v segmentu kruha in pekovskih izdelkov.

Skrbno opazujete, kaj dela konkurenca?

To je naša vsakdanja naloga. Konkurenca je zelo koristna, saj nam dviguje tempo, daje povratno informacijo, kje smo, drug drugega spodbujamo k razvoju. Spremljamo jo ne le v Sloveniji, temveč tudi na tujih trgih, na katere smo osredotočeni tudi pri pekarskih izdelkih. V zahodnem delu Evrope smo precej prisotni, v regijo Adria pa smo resno zakorakali prek povezanih podjetij v skupini Podravka.

Z izvozom ustvarite že tretjino prodaje.

V skupini Žito spečemo prek 30.000 ton kruha in pekovskih izdelkov na leto, precej več kot 6000 ton pa prodamo v tujino. Še leta 2012 je bila ta številka nič. Zdaj raste in vsi smo ponosni na to. Vsi izdelki so narejeni za dopeko, ker svežega kruha v Avstrijo ali Švico ne moremo dostaviti.

Kaj vam pomeni kruh? Ga imate radi?

Kruh mi predstavlja toplino doma, družine. Iz otroštva se spomnim, kako je mama pekla kruh v krušni peči. Ta je bil za nas zelo svet. Običajno je bilo to ob sobotah, tisti dan je po hiši še posebej dišalo. Rada imam kruh. Te kategorije kot predmeta trženja do svojega prihoda v Žito nisem poznala. Ko smo razmišljali, s katerimi kategorijami prodreti na tuje trge, smo ugotovili, da bi kruh lahko bil naš ambasador. Ker sem zelo radovedna in želim spoznati materijo, ki jo prodajam – že vse življenje sem prodajalka na zelo različnih funkcijah in v različnih vlogah –, sem kruh zelo dobro spoznala. Postal je moja strast, zato sem vesela, da imam priložnost nadaljevati v tej industriji. Obožujem pa ajdov kruh z orehi. Presenetil me je tudi najnovejši kruh zlato zrno, zato moram kar razmisliti, kateri je najljubši. Več jih je.

V Sloveniji je zelo veliko pekarn, v katerih je mogoče na hitro kaj pojesti in spiti kavo, ne moremo pa si privoščiti zajtrka v kavarniškem vzdušju. Ali razmišljate o spremembi formata svojih trgovin?

Med pandemijo covida-19 bi bili takšni načrti zelo predrzni. Če imamo v trgovinici postrežbo kave in rogljička, se ljudje tam ne smejo zadrževati. Strinjam se, da je to dobra ideja. Našo maloprodajo bomo v prihodnje nekoliko revitalizirali, v katero smer bomo šli, pa naj ostane skrivnost.

Ali razmišljate o razvoju butičnih izdelkov? Vaši rogljički so sicer super, niso pa takšni kot originalni francoski.

Rogljičke imamo in so zelo dobri, nikoli pa najbrž ne bomo specializirani samo zanje. Kolikor različni so naši izdelki, tako kompleksna je proizvodnja. Pri pekovskem pecivu in slaščicah se bomo zagotovo razvijali, težko pa rečem, da bodo naši rogljički postali primerljivi s tistimi v Parizu. V našem središču je kruh in tukaj želimo biti najboljši. Potrošnik se z izdelki Žita in Podravke srečuje skoraj v vsaki trgovini. Smo kompleksni. Po eni strani je to lahko izziv, po drugi pa velika prednost, zlasti v časih, ko kakšna kategorija nekoliko bolj zaniha.

Kako bi bile videti prodajne police brez vaših izdelkov?

Prazne. Skupina Podravka je eden največjih igralcev v regiji. Tudi v Sloveniji je skupina Žito pomemben igralec za kupce in dobavitelje. Letos smo zasnovali certificiran znak Zanesljiv dobavitelj, s katerim sporočamo, da smo resnično tisto, kar govorimo, da smo. Da izpolnjujemo svoje zaveze, smo zanesljivi tako do dobaviteljev in poslovnih partnerjev kakor do kupcev in končnega potrošnika. Ideja je nastala med prvim valom epidemije, ko je bilo veliko vprašanj, ali smo sposobni zagotoviti surovine za našo proizvodnjo ter zaloge za naše potrošnike.

Kakšne načrte imate v Žitu?

Skupina Žito bo v prihodnjem obdobju maksimirala tržne priložnosti tudi v Sloveniji, čeprav smo tu že zelo močan in pomemben igralec. Naša prizadevanja pa bodo usmerjena v izvoz. Zelo pomembna je regija Adria. Prek naših povezanih podjetij jo bomo osvajali še bolj agresivno. Na trgih zahodne Evrope, kjer smo že danes pomemben igralec v segmentu kruha in tudi drugih izdelkov, bomo poskušali odpreti še kakšen nov trg. Podpirali in spodbujali bomo naše razvojne projekte; vključevali se bomo v vse projekte širšega pomena – ne le za skupino Žito. Eden od pomembnih ciljev bo tudi razvoj zaposlenih, saj je poleg blagovnih znamk največja vrednost vsak zaposleni. Trenutno jih je 1276. To ni le toliko posameznikov, ampak toliko družin, za katere smo odgovorni, zato je pomembno, da skrbimo za odgovorno poslovanje in stabilnost podjetja.

Koliko ljudi ste zaradi zmanjšanja prodaje morali odpustiti? Večinoma je šlo za agencijske delavce.

Pravzaprav nismo odpustili nobenega redno zaposlenega. V podjetju je del zaposlenih agencijskih delavcev, ker moramo predvsem v pekarskem delu število zaposlenih prilagajati potrebam. Delovno silo smo amortizirali prav s tem delom fleksibilne delovne sile, če mi dovolite, da lahko tako rečem.

Je težko dobiti peke?

Zelo. To je deficitaren poklic, zato od kmetijske politike in gospodarstva pričakujem, da ga bosta podprla. Ne bomo mogli imeti dobrega kruha, če ne bomo imeli dobrih pekov. Ljudje se branijo tega dela, ker je nočno, vroče, naporno. Dobre peke je težko dobiti. V naslednjem obdobju razmišljamo o projektu mentorstva, kjer bi naši zelo kompetentni sodelavci učili zanamce, da bi zagotovili stalnost.

Najbrž je tako tudi zaradi nizkega plačila. Težko je reči, da je nizko, prilagojeno je tržnim razmeram. Pri plačilnem sistemu izpolnjujemo vse zakonske obveze. Mislim, da smo bili edini, ki smo lani povečali izhodiščne plače, letos pa še na račun zakonske spremembe glede minimalne plače. Je pa res, da je uravnilovka na trgu takšna, kot je. V okviru kadrovske politike in sistemizacije moramo skrbeti, da so vsa delovna mesta razporejena pravilno, sicer bi lahko imeli zelo velika plačna nesorazmerja.