Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Posamično smo vsi proti, kolektivno pa za
Nekoliko utrujen, no, precej, je zleknjen v hotelski naslonjač zrl v mojo belo masko s črno pestjo na njej, kopijo zaščitnega znaka beograjskih demonstracij 5. oktobra izpred dvajsetih let. Čez nekaj minut sem jo snela in skupaj z njegovo ženo, imenitno filmsko in gledališko igralko Julijo Visocko, sva prasnili v smeh, ko mi je ušlo, da je že tako, da imamo slovanska dekleta najbolj ženstvene obraze na svetu in da jih nikakor ne gre skrivati za tančice. A režiser je ostal pri temi: »To z obrazi, veste, vsako obdobje ima svoje vrste človeških obrazov. Ženski obraz iz šestdesetih, časa, v katerem se dogaja film Dragi tovariši, je popolnoma drugačen od obraza današnje Rusinje pri štiridesetih.« In res je tako, čeprav obstajajo ženske, in z eno od njih živi, ki imajo obraz vseh časov in geografij.
Veteran ruske in hollywoodske kinematografije, letos je na beneškem filmskem festivalu za omenjeni film dobil posebno nagrado žirije, je med študijem pod vodstvom Mihaila Romma na slovitem ruskem filmskem inštitutu VGIK razvil tesno sodelovanje z Andrejem Tarkovskim in sopodpisal scenarije za režiserjeve filme Valjar in violina (1961), Ivanovo otroštvo (1962) in Andrej Rubljov (1966).
Leta 1965 je posnel režijski celovečerni prvenec Moj prvi učitelj, s katerim se je prvič uvrstil v tekmovalni program beneškega festivala, tri leta pred tem je tam slavil z Ivanovim otroštvom. Po dvajset let v Sovjetski zvezi prepovedanem Primeru Asje Kljačine, ki je ljubila, a se ni omožila (1967) in adaptaciji Strička Vanje (1971) Antona Čehova mu je epski štiridelni portret sibirskega življenja Sibiriada (1979) prinesel veliko nagrado žirije v Cannesu ter pozornost mednarodne javnosti in tujih producentov.
Leta 1980 je zapustil Sovjetsko zvezo in odpotoval v Hollywood, kjer je po prvi ameriški produkciji Marijini ljubimci (Maria’s Lovers, 1984), po predlogi scenarija Akire Kurosave, posnel akcijsko dramo Ponoreli vlak (Runaway Train, 1985) in akcijsko komedijo Tango in Cash (Tango & Cash, 1989). Čeprav se je v začetku devetdesetih vrnil v Moskvo, da bi »ubežal diktaturi hollywoodskih producentov«, se je kasneje vračal v ZDA, kjer je režiral dramo Lev pozimi (The Lion in Winter, 2003), ki je prinesla zlati globus igralki Glenn Close. Leta 2002 je Končalovski prejel veliko nagrado žirije beneškega festivala za film Dom durakov, satirično dramo o pacientih psihiatrične bolnišnice med prvo čečensko vojno.
Kot izvršni producent je sodeloval pri filmu Poslednja postaja (The Last Station, 2009), biografski drami o zakoncih Tolstoj s Christopherjem Plummerjem in Helen Mirren. Leta 2014 je po treh letih raziskav in snemanja dokončal zgodovinski dokumentarec Bitka za Ukrajino. Film Poštarjeve bele noči, s katerim se je vrnil k delu z naturščiki in ruralnemu miljeju svojega zgodnjega dela Primer Asje Kljačine, mu je na beneškem festivalu leta 2014 prinesel srebrnega leva za najboljšo režijo. Sledila sta prav tako nagrajevani Raj in Greh. V preteklih mesecih je v Rusiji začel snemati dokumentarec o karantenah.
Lahko bi rekli, da je s subverzivnimi sovjetskimi filmi, boleče realističnimi satirami postkomunistične Rusije in epskimi mojstrovinami o stanju človekovega duha v različnih družbenih okoljih in obdobjih ustvaril izjemen filmski opus, bil prijatelj in tesni sodelavec nekaj velikanov sedme umetnosti, od Tarkovskega, Coppole, Kurosave do Billyja Wilderja. Spregovorila sva o vsem zgoraj nanizanem, o življenju v Sovjetski zvezi in snemanju filmov v njej, o ruski duši in književnosti, pianizmu, cenzuri, prijateljstvu, izgubah. Dotaknila sva se tudi tragedije izpred nekaj let, ko je bila v prometni nesreči na jugu Francije, za volanom je bil režiser, hudo poškodovana njegova najstniška hči, ki je še vedno v umetni komi, in kako se je odmev bolečine njene matere priplazil v njun najnovejši film, antigonovsko-medejski Dragi tovariši, ki si ga na spletu lahko ogledate na letošnjem Liffu. Končalovski – letošnjega ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala bi se moral udeležiti kot častni gost, a razmere to žal ne dopuščajo – mi je obljubil, da se zagotovo v Ljubljani vidimo prihodnje leto, če bo le vse tako, kot je prav.
V dolgi karieri ste se lotili skoraj vsega, igranega in dokumentarnega filma, gledališča, opere, baleta ... Živeli ste v Sovjetski zvezi, kjer so vaši filmi često končali v bunkerju, na Zahodu ste za te iste filme prejemali nagrade. Kako se je v preteklih desetletjih pri vašem delu spreminjalo razmerje med etiko in estetiko?
Moj profesor Mihail Romm, tudi Eisensteinov prijatelj, je pogosto znal reči, da bo gledališče umrlo, da ga bo nadomestil film, in seveda se je motil. Takrat, prva leta po vojni, nismo imeli ne interneta ne umetnosti marketinga, postmodernizma, lahko bi rekel, da smo živeli globoko v devetnajstem stoletju, zato je bila tudi iluzija napredka tako močna. Prepričan sem, da bi, če bi Eisenstein pisal in snemal v današnjem času, bil zelo zelo previden glede mnogo stvari, predvsem uporabe različnih tehnologij. Tehnologija je namreč pri ustvarjanju neločljivo povezana z estetiko, o ja. Takrat, leta 1945, pa smo vsi verjeli, da bo napredek prodrl v vse pore življenja in da je to edino smotrno. Prav je bilo, da smo takrat gojili takšne iluzije, ampak danes … Danes je velik del ljudi, vključno z menoj, zelo previden, ko gre za dialektiko med tehnološkim napredkom in etiko, in, ja, seveda posledično tudi estetiko.
Kot filmar sem imel oziroma imam – in vem, da pri tem nisem osamljen – nenavadno usodo ali pa samo smolo, da sem za realizacijo vsakega projekta pogosto potreboval, iz takšnih in drugačnih razlogov, finančnih ali političnih, vsaj deset let, včasih tudi trideset. Filme sem snoval desetletja, filmski jezik pa se je vmes drastično spreminjal. Ampak še vedno so mi pri srcu. Niso zastareli, no, morda se komu zdijo, a meni ne. Sploh pa, nikoli nisem znal prepričati producentov, naj investirajo v filme, ki niso blockbusterji, ampak samo psihološke drame, ali pa film o Rahmaninovu, za katerega sem scenariji spisal pred več kot tridesetimi leti, nekakšna saga o tem skladatelju …
Nekoč ste rekli, da bi radi o njem posneli družinsko sago, kakršen je Bergmanov Fanny in Alexander.
Drži, ker ta njegova mojstrovina vsebuje resen pregled življenja nekaj generacij družine in umetnosti. In vsebuje skupek nekaj pravljičnih magičnih trenutkov. Nepričakovanih in potem spet zelo pričakovanih …
Med odraščanjem, tudi zato, ker je vaša mama, po njeni liniji ste tudi prevzeli priimek, izhajala iz družine
V obdobju, ko sem živel v ZDA, je marsikateri od mojih ameriških kolegov mislil, da delam za KGB, ker sem pogosto rekel, da je KGB edina organizacija v SZ, ki je plačana za to, da ve in pove resnico – vsi drugi pa ves čas lažemo. In resnica je bila, da je KGB že leta 1970 dejansko edini vedel za raven ekonomske katastrofe, ki se nam je napovedovala.
A Rubljov nekako odzvanja tudi v vašem filmu Greh o Michelangelu in njegovih mukah pri iskanju sublimnega. Ob gledanju sem se spomnila izjave Tarkovskega izpred desetletij, da je umetnik vest družbe.
Vi povejte.
Kaj sploh mislimo s tem, ko rečemo sodobni človek? Kdo je to? Nekdo, ki živi v podsaharski Afriki in se vsak dan bori za požirek vode? Kaj ta človek ve o kinematografiji, umetnosti? Bi moral kaj vedeti? Jo potrebuje? Ne. Ali jo staroselci amazonskega pragozda potrebujejo? Ne. Kot vidite, imava midva prekleto srečo. Ne samo glede izobilja vode, temveč tudi, da lahko razumeva določene asociacije, ki jih povezujemo z nečim, čemur pravimo evropska umetnost. In to je izjemno majhen delež glede na umetnost vsega sveta. Ampak, ja, imamo privilegij, da lahko v spomin nalagamo občutenja in misli, povezane z umetnostjo.
Bil je revolucionaren, bi rekli danes. Tudi Dragi tovariši govorijo o revoluciji, uporu, ki se je v mestu Novočerkask, od koder je doma vaša žena (v filmu odigra glavno vlogo), zgodil leta 1962. Da se je končal tragično, je bil kriv KGB.
Potem sem mu [Billyju Wilderju] nekega dne pokazal Duet za enega. Pa mi je svetoval: odreži malo tu, malo tam ... A ne bo vse skupaj prekratko, sem se mu deško skušal upirati, pa je s tenkim glasom pisknil: Fant, samo dve stvari sta v življenju lahko prekratki: življenje in tvoj penis. ne, nič se bati. Jaz in Prokrasov opravljava različna poklica. Ni vse glasba, kar vsebuje zvok inštrumenta. In podobno bi lahko rekli tudi za literaturo ali film.
Kako v retrospektivi ocenjujete svoj nekajletni hollywoodski postanek?