Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Leto nevarnega življenja
Ko te dni gledam filmske prizore, v katerih se ljudje na ulici rokujejo in objemajo, kadar nazdravljajo, si šepetajo na uho in se ob kosilu na ves glas smejijo, se zdrznem in se mi za trenutek vse skupaj zdi nenavadno. Kje imajo maske, zakaj sedijo tako blizu skupaj, kako drzno je poljubiti neznanca na lice? Kot da so ti neposredni stiki med ljudmi, ki so najbolj človeška stvar na svetu, že postali nostalgični spomin.
Ko hodim po mestu, pogrešam človeške obraze, gnečo in hrup delovnega dne. Kadar mi predstavijo neznanca, kar se sicer v teh dneh redko zgodi, avtomatsko stegnem desno roko in jo potem osramočeno umaknem, kot da sem barbarka, ki ne pozna bontona. Zanimivo je, da so si rokovanje izmislili prav barbari: desno roko so podali neznancu in mu tako pokazali, da niso oboroženi. Na sestankih prek zooma se počutim kot včasih v osnovni šoli, ko sem raje gledala skozi okno in sanjarila, kot pa poslušala učiteljico. Sanjam o italijanskih mestih, o londonskih knjigarnah, o portretu Williama Shakespearja, ki visi v National Portret Gallery, o morju. Zdi se mi, da so potovanja še daleč.
Kljub vsemu se mi prazne ulice in melanholija, ki visi v zraku kot jesenska megla, včasih zazdijo lepe kot platna ameriškega slikarja Edwarda Hopperja, na katerih so zapuščene ceste, osamljeni ljudje v bistroju, ženska z modrim klobukom, ki bere na vlaku … Tako so sami in tako zanimivi. Svobodni.
Novi val pandemije je znova začel dušiti življenje, naše misli, čustva. Nihče več ne peče kruha, tako kot v prvem valu, nič več ne stojimo na balkonih in ploskamo zdravstvenim delavcem, ki so preobremenjeni in tik pred tem, da omagajo, nihče se več ne sprašuje, kako zelo so ogrožene prodajalke ali tisti, ki so v prvih bojnih vrstah vsakdana. Starši, ki morajo delati od doma in hkrati šolati otroke, so na robu živčnega zloma, podjetniki zaskrbljeni, ker morajo ali bodo morali odpuščati, ljudje izgubljajo službe, nekatere restavracije za vedno zapirajo vrata. Številke smrtnih žrtev so vsak dan večje, umirajo predvsem oskrbovanci v domovih za starejše. Sami. Svojci ne morejo do njih. To so tako tragične in krute stvari, ki si jih je boleče in skorajda nemogoče predstavljati.
Kako bo pandemija vplivala na našo dušo oziroma psihologijo? Kako bo vplivala na medsebojne odnose, na čustva, na prihodnost, na doživljanje sedanjosti, na družine, naše delo … Stvari, ki so bile nekoč nujne, so postale nepomembne, stvari, ki jih sploh nismo znali ceniti, so zdaj bistvo življenja. Vse se je spremenilo. Letos je, tako pri nas kot v tujini, izšlo nekaj knjig, ki govorijo o vsem tem in vsaka po svoje opisuje ta čas, da bi ga lažje razumeli, da bi o sebi premišljevali drugače in se naučili vživeti v zgodbe drugih, da ne bi bili ujeti le v svojo državo.
Kako se soočiti z realnostjo?
Spomladi, ko je New York postal kaotičen epicenter pandemije, je angleško pisateljico Zadie Smith, ki že deset let živi v tem mestu, napadla tesnoba. Začela je brati Meditacije stoika in rimskega cesarja Marka Avrelija, v katerih je premišljeval o življenju in našem odnosu z drugimi ljudmi. Modri voditelj je na primer verjel, da imamo sami nadzor nad lastnim razumom in mišljenjem in da bomo šele, ko bomo to spoznali, imeli moč za dobro življenje. Učil je tudi, da velikokrat ne moramo vplivati na dogodke okoli nas, lahko pa uravnavamo naše odzive nanje in pri tem nikoli ne smemo pozabiti na pravičnost, skromnost, velikodušnost, razsodnost, odkritosrčnost in vse druge vrednote. Mark Avrelij Meditacij ni napisal za druge, to so bili le dnevniški zapisi njegovih notranjih misli.
Zadie Smith je odraščala v okolju, kjer so bile državne šole, socialna stanovanja in je javno zdravstvo delovalo, kjer so bili parki in športna igrišča, knjižnice in javni bazeni ... A to javno dobro ni bilo pomembno le zato, ker je na voljo ljudem, ampak tudi zato, ker ustvarja skupnost. »Če vse te stvari ne obstajajo, kako lahko ljudje sploh pomagajo drug drugemu?«
Zadie Smith se je spraševala, kako to, da so se ji zdeli, ko je svet visel na konici katastrofe, ti stari zapisi tako blizu. Morda prav zato, ker v njih ne nagovarja nikogar, ampak piše resnico. »Sem jaz kdaj pisala tako?« se je vprašala.
In tako je poleti izšla tanka zbirka njenih elegantno napisanih esejev z naslovom Intimations, v kateri piše o različnih stvareh: o posebnežih, ki jih je srečevala na ulicah New Yorka, o rasizmu, ki ga primerja z virusom, o trpljenju, aktivizmu, o tem, da so se nekateri nenadoma znašli v dnevu, ki je nestrukturiran, in so zato zmedeni, saj smo ljudje »naprave za merjenje časa« in se počutimo varno, ko vemo, da moramo na delo ob sedmih in imamo tam nekoga, ki nam pove, kaj naj delamo. A največ je v esejih premišljevala o pisanju, o svojem poklicu.
Zadie Smith, ki me je zadnje dni spremljala na dolgih sprehodih po Rožniku, saj sem preposlušala vse podkaste, v katerih je v zadnjem času nastopala, rada pove, da je ni na družabnih omrežjih, da nima pametnega telefona in da ima zelo rada spletno pošto ter dober star pogovor po telefonu. »Moje pisanje je oblika upora proti hitrosti, ki je način sodobne komunikacije na internetu, upor proti 140 znakom in proti ideji, da bi moje misli oblikovale korporacije, ki v rokah držijo družabne medije. Želela sem si, da se bralci zavedajo, da obstaja prostor, kjer imamo lahko svoje lastne misli, kakršnekoli so že.«
Zadie Smith, ki se je leta 1975 rodila v severozahodnem Londonu, je v intervjujih in omenjenih esejih pametna, artikulirana in iskrena, včasih kar preveč resna, a tudi zabavna. Na trenutke je genialna, kako tudi ne, saj je prvenec Beli zobje (prevedla Tina Mahkota, založba Beletrina) debel roman o moškem prijateljstvu in londonski multikulturni družbi, kjer je živela – njena mama je Jamajčanka –, napisala pri komaj triindvajsetih.
Kot priznava v esejih, ji je pisanje pomagalo, da se je soočila z realnostjo. Tudi tako, da se je spraševala, zakaj sploh piše? Že prej je morala večkrat odgovarjati na to pocukrano vprašanje, a v času pandemije se ji je zdelo, da je pisanje podobno kot peka bananovega kruha. Nekaj pač delamo, da zapolnimo čas.
Palača in uta
»Človek bi mislil, da bomo pisatelji pandemijo prenašali veliko bolje kot drugi, saj smo navajeni cele dneve sami sedeti v svoji sobi.« Namesto tega pa se je samokritično spraševala, ali se je prej le skrivala pred življenjem. Ker je bila njena družina ves čas doma, se je zdelo, da so njeni najbližji zdaj razkrinkali, kaj dela vse dni doma. »Pišem zato, ker … Vse, kar lahko rečem, je, da pišem zato, ker je to moj psihološki tik, ki je nastal zaradi strahu, nesamozavesti in neuspehov v otroštvu.« Zato se ji ne zdi tako velika razlika, ko nekdo reče – tukaj je bananov kruh, spečen je bil z ljubeznijo, ali pa tukaj je roman, napisan z ljubeznijo. »Če ne bi bilo te navade, na svetu ne bi bilo kulture in zelo malo smiselnega užitka za vsakogar od nas.«
Ne mistificira svojega poklica. Zdi se ji, da gre v veliki meri za obrtništvo, in prepričana je, da je pisateljica zato, ker zelo veliko bere in rada piše. Pisanje se ji včasih zdi plavanje v