Mestni človek ne počenja samo svinjarij

Kritika je njegov roman Osem gorà leta 2017 ovenčala s prestižno literarno nagrado strega, tej pa je sledila kopica drugih priznanj. Na seznam svetovnih prevodov smo se v poletju, ki ga je zaznamoval novi koronavirus, vpisali tudi Slovenci (Totaliteta, 2020). Paolo Cognetti dokazuje, kaj pomeni biti gorjan z meščansko in svobodomiselno – humanistično – gorsko kulturo.

Pa vas imamo, končno, tudi v slovenskem jeziku …

Juhej! Novico sem sprejel z velikim zadovoljstvom, saj je Slovenija zadnja alpska država, ki je v svoj jezik prevedla roman Osem gorà. Z vami je krog – pravzaprav alpski polmesec – sklenjen.

Izobraževali ste se na ugledni visoki šoli za filmsko kritiko Civica scuola di Cinema v Milanu. Prvo desetletje novega tisočletja ste snemali dokumentarne filme s socialno, politično in literarno vsebino. Zatorej vprašanje: kakšna je prihodnost družbenega angažmaja v dobi postčloveškosti, v času, ko vse kaže, da človek ni več nujna sestavina stvarstva? Katere so in bodo arene druž(a)b(e)nega življenja? Na katerih ulicah in trgih se, če sploh, še dogaja res publica? Odraščal sem v Milanu, velemestu z močno industrijsko tradicijo, iz katere je vznikala močna tradicija političnega angažmaja. V finančni prestolnici Italije je v moji mladosti, v osemdesetih in devetdesetih letih, mrgolelo takih političnih prostorov: socialnih centrov, zasedenih območij, valilnic političnega obdelovanja. Odraščal sem v prepričanju, da je življenje v mestu nujno tudi politično življenje, da so se meščani dolžni ukvarjati s krajem, v katerem prebivajo, ter z ljudmi, s katerimi stopajo v medosebni odnos. Potem sem se preselil v gore in kmalu odkril, da je politična zavest v gorskem okolju občutno manj zakoreninjena. Kot bi z množičnim umikom iz Alp, z zapuščanjem alpskih zaselkov, odšel ne le dobršen del alpskih prebivalcev, temveč je izginila tudi določena družbena in politična struktura alpskih skupnosti.

Čutil sem povsem naravno potrebo, da bi v kraj, kamor sem prišel živet, prinesel to, kar sem se naučil početi v mestu. Pred tremi leti smo prvič priredili kulturni festival tukaj, na gozdni jasi na 1800 metrih nadmorske višine. Ravno v tem letnem času zaključujemo gradnjo prostorov, ki bodo pribežališče za razvoj umetniške kulture v gorskem okolju.

Kultura in politika sta sorodna pojma. Kdor se v določenem kraju ukvarja s kulturnim delovanjem, deluje hkrati politično. Mestno življenje poznih osemdesetih let, ob labodjem spevu tretje industrijske revolucije [Italija je v drugem povojnem času doživela izjemen industrijski in družbeni napredek, ki mu še danes pravimo italijanski gospodarski čudež ali boom], s koncem 20. stoletja, po vsej verjetnosti ob izteku določenega pojmovanja politične militantnosti, me je naučilo vse, kar danes prenašam v gorsko okolje, svoj novi dom.

Z umetnikovanjem in življenjskim slogom pojete hvalnico vredno(s)ti gorskega življenja, pa vendar, kot ugotavljamo, izhajate iz mestnega miljeja – ostajate družbeno bitje. Kot strokovnjak in raziskovalec ameriške sodobne literature ste veliko književnih in dokumentarnih del posvetili svoji meki, New Yorku. Konfliktno razmerje med mestom in podeželjem ni presežena ostalina množičnih družb 19. stoletja, temveč ostaja – globalni vasi navkljub – aktualen politični problem.

Mesto ustvarja tudi lepe stvari. Nisem človek, ki bi trdil, da je mesto slabo, gore pa so dobre. Mnogi kritiki me radi ukalupljajo v vlogo protimeščana, od katere pa vztrajno bežim. Mesto ustvarja lepe stvari. V veliko jabolko sem se v mladih letih zaljubil in vanj se vračam vsakič, ko je le mogoče. Sem človek sodobnosti, zato se nikakor ne strinjam s tem, da me skušajo opisovati kot tistega, ki je mesto zapustil zato, da bi se umaknil v bajtarsko osamljenost gorà. Tak opis mi je povsem tuj.

V gorah se zdaj resnično dobro počutim, toda kak drugi življenjski trenutek raje preživljam v družbi, med drugimi, v mestnem vrvežu in uživanju vseh dobrot, ki jih ponuja življenje velikega mesta. Še dobro, da jih je človeštvo znalo ustvariti. Mestni človek na srečo ne počenja samo svinjarij, ampak ustvarja tudi kup čudovitih stvari, ki jih enostavno obožujem.

Nekaj misli o festivalu umetnosti, knjig in glasbe v gorah Il richiamo della foresta (Klic divjine), ki ga prirejate pod valdostanskimi vršaci. Sosedje smo, toda o gorah razmišljamo drugače. Eni ste humanisti, drugi smo tehničarji. Z grenkobo ugotavljam, da nadpovprečno število planincev na Slovenskem sovpada s podpovprečno gorsko kulturo.

Projekt je nastal pred tremi leti iz želje, da bi v te strmine prinesel kakovostno kulturno vsebino. Dolga leta sem te zgornje kraje doživljal kot zatočišče ustvarjalne osame, pisateljevanja, tu pa tam gostoljubja do prijateljev in znancev, ki so me obiskovali. To je bil prostor zasebnosti, dokler nisem čutil potrebe, da bi ga – pa čeprav le za nekaj dni – preoblikoval v javni prostor. V kraj, ki bi dajal kulturno zavetje številnim ljudem.

V sodelovanju z lokalnimi skupnostmi smo v upravljanje prejeli velik macesnov gozd nad zaselkom Estoul v valdostanski občini Brusson. Julijsko tridnevje kulturnih dogodkov poteka na skoraj 2000 metrih nadmorske višine, obiskovalci vedrijo v šotorih v divjini, na jasi sredi gozda postavimo večji šotor za osrednje dogodke. Nikakor ne želimo, da bi nas gorske vsebine določale in omejevale. Naš namen ni prirejati festivala kulture o gorah, temveč ustvarjati kulturo v gorah. Včasih spregovorimo o njih, pogosto o okoljskih vprašanjih, o gozdu in živalskemu svetu, pa tudi in predvsem o literaturi, politiki, umetnosti nasploh. Z gorsko tematiko nismo obsedeni. Gora postane prejkone posoda za kulturno vsebino.

Festivalski udeleženci tri dni sobivajo kot skupnost, špartansko, saj razen kemičnih stranišč tabor ne premore nobenih storitev. Ljudje vseh vrst se radi vračajo zato, da bi se nekoliko izdivjali. Festival omogoča visoko kulturno izkušnjo sredi nedotaknjenega okolja, kjer je dovolj, da si natakneš gojzarje in se podaš na eno od neštetih gorskih pešpoti. Všeč jim je možnost, da se lahko zjutraj svobodno odločijo, ali bodo dan preživeli v družbi ali sami zase. Za oboje, družbenike in samotarje, je v gorah dovolj prostora.

Iz festivalske pobude, ki jo očitno zaznamuje svobodnjaški duh, je nastala zamisel za planinsko zavetišče, ki ga udarniško gradimo. Z ducatom ležišč bo ponujalo zavetje ne le gornikom, temveč tudi kulturnemu dogajanju, ki se bo tako raztegnilo na vso kopno sezono. Festivalsko tridnevje gorske kulture bo od prihodnjega leta postalo poletno dogajališče z epicentrom v gorski kočici.

Iz vaših samotarskih romanj po svetovnih gorstvih ste leta 2013 objavili dnevniško pripoved Il ragazzo selvatico (Divji deček, priporočamo zadnjo, razširjeno izdajo iz leta 2017 z ilustracijami Alessandra Sanne). Kaj vam pomeni gorsko okolje in njegovi prilastki: divjina, naravnost, svoboda?

Gorski svet, še najbolj pa njegovo gozdovje, me od nekdaj navdaja z vseobsegajočim občutjem svobode. Že kot otrok sem v mestnem okolju počutil kot zapornik, ujet v zaprte prostore, v ideje in pravila. Življenje v mestu je zaznamovano s stalnostjo, ki le izjemoma dopušča, da iz njenih kletk izstopimo.

Med spomladansko karanteno sem z začudenjem ugotovil, da ukrep, po katerem smo morali ostajati doma, kopice ljudi ni posebej bremenil. Kako je to mogoče? Na vprašanje, ki mi ni dajalo miru, sem si poskusil odgovoriti takole: saj to že ves čas počnejo! Večina ljudi tako že živi, zaprto, od narave odtujeno. Med prisilnim priporom na domu in prisilnim priporom v uradu morda ni bistvenih razlik. Sodobni človek je že zdavnaj postal suženj pravilom zaprtih prostorov. V gorah pa vsega tega ni, vsaj za tiste srečnike, kot sem jaz, ki nam je uspelo zgraditi divje, to pomeni svobodno življenje.

Prav neverjetno je, sredi civilizirane Evrope, kakšen brezmejni prostor so Alpe. Dneve in dneve lahko hodiš, ne da bi srečal žive duše, nikogar, ki bi ti vsilil ali prepovedal, tu ne smeš hoditi, to je zasebno zemljišče, tega ne moreš. Morda so se Alpe ravno zaradi zapuščenosti in bega njenih prebivalcev oblikovale v prostrani prostor svobode za vse, ki bi želeli uživati v njej.

Če se vrnem k vprašanju, gore so predvsem prostor svobode. Pisatelj Mario Rigoni Stern [1921–2008, italijanski pisatelj, ponosen alpinec in pripovedovalec vojnih spominov] v delu Divji arboretum (Arboreto salvatico, 1991) pripoveduje o odrešilni moči gozdov. Z besedno igro je pojem selvatico [divji] preoblikoval v salvatico (odrešilni) ravno zato, ker je divjina odrešujoča (v it. neprevedljivo il selvatico salva). Rigoni Stern opisuje vrnitev iz druge svetovne vojne, ko je, ranjen v duhu in telesu, svoje poškodbe zdravil korak za korakom tako, da je hodil po gozdovih.

Drugič torej odgovarjam: gozd oskrbuje in zdravi. Njegovo zdravilno moč prav dobro poznam, saj sem v preteklosti svoje duševne bolesti lajšal ravno v gorah. Gorsko zdravilo je sestavljeno iz dialoga, ki ga postopoma vzpostaviš z okoljem, z vsemirjem, ki te obdaja. Obožujem potoke in hudournike, v gorah jih vedno zasledujem, v iskanju tekoče vode. In ljubim drevesa. Sprva misliš, da si sam na svetu, kmalu pa občutek osame izgine, ker se zavedaš, da vsenaokrog mrgoli življenja. Sicer ne človeškega, pa vendar življenja, s katerim lahko stopiš v odnos, dialog, če si se le pripravljen poglobiti, počasi, potrpežljivo, v razumevanje njegovega jezika.

V vaših delih sem našel edinstveno sestavino, ki jo v gorniški ali, bolje, gorski literaturi srečamo redko. Gôra je za večino besednih kovačev prostor brezmejno odprtih, daljnovidnih krajev, razglednih travnih vesin in prostranih vršacev, pri vas pa je v ospredju gôra kot koča, zavetišče, gorsko prebivališče, zatočišče čustvene topline, kozmične varnosti. V zanimivem postkoronskem videoprispevku stoično spregovorite – kot bi sam cesar Mark Avrelij pisal v četrti knjigi Dnevnika – o tem, kako pomembno je, da človek obdeluje duš(ev) no notranjost kot zavetišče samega sebe. Alpinizma nimam rad, čeprav se kot gornik tu in tam seveda vzpenjam na vrhove. Gorniška literatura in filozofija danes rineta v newageevstvo, a v resnici prenašata agonistični smisel. Brez agonizma alpinizem ne bi obstajal: kdo bo prvi osvojil, kdo bo več preplezal, kdo bo višje stopil. Na ta način gore ponižamo in spreminjamo v tekmovališče, ali s seboj ali proti drugim, ni bistvene razlike. Vse bolj se posvečam drugačnemu, bolj celostnemu, harmoničnemu pojmovanju gora, kot ga opisujem v zadnji knjigi Nikdar nisem stopil na vrh (Senza mai arrivare in cima, 2018). V njej ne boste našli osvajalskih opisov himalajskih vrhov, temveč potepuški dnevnik po pokrajinah pod njimi. Predvsem si želim iskati razmerje skladnosti s krajem, v katerega vstopam.

To vodilo ima zagotovo več opraviti z gorjanskim bivanjem kot z obiskovanjem gora zaradi osvajanja vrhov. Nič čudnega, če so alpinisti najpogosteje mestni ljudje. Pridejo, preplezajo in se vrnejo v dolino. Redkokateri alpinist v gorah dejansko postane, brez cilja ostane na kraju samem. To ni v mojem slogu. Prevajalci Osmih gorà so v nekaterih jezikih imeli velike težave s prevajanjem pojma montanaro (gorjan). V angleščini denimo pojem mountaineer pomeni alpinist (oziroma gornik), ne pa gorski človek. Gorjan je človek, ki živi v gorah. Prej kot alpinist sem torej gorjan, pravzaprav polovico tega, saj je moja druga polovica ostala meščanska. Prepričan sem, da je ta gorjanski del življenja za pisatelja veliko bolj relevanten.

V Osmih gorah ste zapisali, da »z vidika postrvi v reki vse prihaja z gore: mrčes, veje, listje, karkoli. Zato gledajo navzgor, v pričakovanju tistega, kar ima priti. Če je točka, kjer se potopiš v neko reko, sedanjost, sem pomislil, potem je preteklost voda, ki te je prešla, tista, ki teče navzdol in ki ne nosi nič več za tebe, medtem ko je prihodnost tista voda, ki se spušča z višin, noseč s seboj nevarnosti in presenečenja. Preteklost je v dolini, prihodnost na gori.« Odlomek bi lahko bil umotvor velikanov transcendentalizma Emersona ali Thoreauja, še Rousseau bi se brez sramu podpisal pod njim …

Vse te mojstre besede sem kakopak hlastno požiral. Z veseljem ugotavljam, da so name vplivali blagodejno. Gore so od nekdaj kraj, ki človeku predstavlja mejo z naseljivim, mejo nenaseljivega. Visokogorje je za človeško življenje neprijazno, bivanjsko neustrezno okolje. V času podnebne krize moramo tej krhki mejnosti dodati še novo, okoljsko mejnost. Gore zaznavajo klimatske spremembe veliko bolj plastično od mesta, kjer se dvig temperature za eno stopinjo malodane ne opazi. Tu zgoraj so podnebne spremembe otipljive: voda ne priteka več iz izvirov, dvigne se veter in podira drevesa z gorskih pobočij, volkovi se vračajo in se sprašuješ, od kod. Gorsko okolje predvideva in prehiteva dogajanje v dolini.

Gore moramo opazovati posebej pozorno zato, da bi razumeli, kako in v kakšno smer se svet spreminja. Pri običajnih debatah o taljenju ledenikov se najbolj razjezim takrat, ko komentatorji govorijo o tem, kako gore trpijo. Gora ne more trpeti. Ko bodo ledeniki izginili, bo tako kot danes prečudovita, posejana z gozdovi in kamenjem. Gorsko živalstvo in rastlinstvo bosta drugačni, ampak gora bo živela naprej.

Podnebna kriza je v celoti naš problem. Ko ledenikov ne bo več, bodo rečne struge mest suhe, zmanjkovalo bo vode. Tedaj bo, prepozno, vse zaman. Posledice taljenja ledenikov bomo občutili mi, ne gore. Z gorskih višin priteka voda, najosnovnejši element zemeljskega življenja. Ko bo gora zaprla pipe, bomo v dolini končno občutili to, kar se dogaja.

Veliko pišete o samoti, ki za vas prej kot izolacija pomeni samozadostno, samostojno življenje. Nekaj besed o vaši samoti, ki oskrbuje in zdravi.

Samota je zame v bistvu eksperiment, kot je Thoreau rad imenoval obdobje dveh let, ki ga je preživel v gozdu Walden [naslov kultnega romana Henryja Davida Thoreauja iz leta 1817, ki je v slovenščini izšel pri založbi Sanje leta 2016]. Je socialni, ekonomski in filozofski eksperiment, je preizkus samospoznavanja. Moja samota je v tem smislu pustolovščina, blazno težavna, zapovrh. Nanjo se nikdar nisem resnično privadil. Po nekaj dneh, ko se dvignem iz doline, postane samota komaj znosna, ker se zaplete z navado. Samota bo vselej vsebovala delež trpljenja. Ne verjamem v to, da je eremit lahko v svoji samoti srečen, da se more v njej radostiti, vsaj v dolgotrajni samoti ne.

Razumem, da se nekega dne, naveličan vsega, človek umakne v mirno osamo, kot bi si vzel odmor oziroma oddih, ne verjamem pa, da lahko sami živimo v sreči. Jaz se redno odzivam na potrebo po vrnitvi k temu eksperimentu, ki pa je vedno začasen. Samota ni moje dokončno bivanjsko stanje, temveč je kot soba, kot hišica, v katero se občasno zatečem zato, da bolje pišem, uredim svoje misli, da se spravim k sebi tedaj, ko za čim boleham. Odmoru vedno sledi vrnitev k življenju v družbi.

Thoreau v zaključku mojstrovine Walden napiše, da je po dveh letih odšel iz gozda zato, ker ga je bil sit, ker je čutil, da se od te izkušnje nima več kaj naučiti. Tako sem tudi sam nekaj časa živel v kolibi, ki jo najdete v Osmih gorah, ter jo zapustil zato, da bi se vrnil v družbeno življenje. Knjiga je v tem smislu razkritje iskrenosti.

Vsi, ki ljubimo gore, se spogledujemo z dialektiko odhajanja in prihajanja, s schopenhauerjanskim zibanjem med pričakovanjem in dolgčasom, z življenjem, ki gleda navzgor in drvi navzdol. Gore in doline so prispodoba večnega in nemirnega nihanja osebne rasti, ki se po dolgi poti mora vrniti »domov«, k človeškemu. Utemeljitev nagrade straniero (tujec), ki ste jo prejeli leta 2009, vas opredeljuje kot književnega ustvarjalca, ki motri in ubeseduje nelagodje novih generacij v svetu vprašljivih bistev in določujoče negotovosti. Ali ne mislite, da danes bolehno bežimo od sveta, da cinično odčarani ne (za)upamo več v svetne možnosti, da razprodajamo svoj življenjski zanos, ker se (za)nič ni vredno truditi? Bistveno je, da se družimo s pravimi ljudmi. Imam zelo veliko družbeno angažiranih prijateljev, ki se zavedajo dolžnosti svetnega bivanja, ki je v bistvu politično. Kaj pomeni politično živeti? Delati z drugimi in ob njih, sodelovati z ljudmi, ki živijo okrog tebe zato, da bi tvoje domovanje postalo nekoliko boljši, lepši kraj. To je ključno življenjsko vprašanje.

Drugače od preteklosti danes ni velikih študentskih in mladinskih gibanj. Ne pogrešam jih. Vedno bolj dvomim o emancipatorni dediščini revolucionarnih gibanj 60. in 70. let. Raztopila so se in izginila so, to je njihov smisel. Kot sijajno dobra zabava, ki je za seboj pustila bolj malo dobrega. Preživela je zdrava manjšina mladih in manj mladih, ki kljub vsemu verjamejo. Morda bo manjšina ostala za vekomaj manjšina, nič zato. Nobene potrebe ne čutim po tem, da bi pripadal kakršni koli večini. Do obisti sem manjšinski človek.

Iz vaših spisov utripa, tako rekoč tiktaka svojevrstno gor(jan)ska ritmičnost življenja. Dolinsko dno in gorski vršaci, mesto in podeželje, kontemplacija in dejavnost, književnost in bajtarsko oskrbništvo. Ali je v hiperpovezanem svetu še upravičeno govoriti o prostem času?

Nikoli nisem imel tistega, čemur mnogi pravijo prava služba, honorar, osebni dohodek in podobno. Na srečo! Navadil sem se živeti brez razlikovanja med delovnim in prostim časom. Pisateljevanje zajema hkrati tako raznolike življenjske sestavine, da je povsem možno, da gradnja gorskega zavetišča dejansko pomeni že pisanje, da planinski sprehod s prijateljem postane pisanje.

V mojem življenju ni razlike med delom in nedelom, na kar sem po svoje ponosen. Pač pa ga prežema pisateljevanje, ki je, tako ali drugače, vedno in povsod. Še najbolj trpim stranske učinke intelektualnega dela, negibnost telesa, saj čutim močno potrebo po fizičnem naporu, hoji, ročnem delu. Zaradi tega moram občasno ubežati od pisanja.

Kar se pa ritma tiče, v zadnjem obdobju sovražim definicije. Že nekaj let ne uživam mesa, ampak če me vprašajo, ali sem vegetarijanec, čutim, kot da je s to opredelitvijo nekaj narobe. Z vsakim samoopredeljevanjem je nekaj narobe. Nasprotno sem prepričan, da lahko v življenju pustimo prostor svobodni izbiri tedaj, ko izbiramo naše vedénje, recimo kraj, kjer bomo živeli, ne da bi se drugim zato opravičevali, ne da bi opredeljevali svoje izbire, namreč, saj ta sicer postane kletka. Ljudje so razočarani nad menoj, ko me sprašujejo: kako to, da ne živiš vse leto v gorah? Ali se nisi dokončno umaknil v lesenjačo? Ljudje o drugih radi razmišljajo po kategorijah: ta je vegetarijanec, drugi gorjanski eremit, tretji homoseksualec. Ljudje se radi uklenjajo v togo lesenost definicij. Jaz lahko mirne duše preživim brez njih! Ko me skušajo ujeti v to ali drugo definicijo, bom storil vse, da bi se jim izognil.

Končno imamo v rokah poslovenitev romana Osem gorà, ki ga literarna kritika postavlja prav v vrh sodobne italijanske književnosti. Predstavljamo si, da gre za razvodnico v vaši ustvarjalni karieri. Hudiča, še res je! In to ne zaradi ugleda in nagrad. Pri štiridesetih letih lahko končno rečem, da se preživljam s pisanjem knjig. Začel sem pri osemnajstih letih in vse do štiridesetih mi, kljub številnim z uspehom objavljenim delom, pisanje ni dajalo kruha. Kot pisatelj sem zaradi tega veliko trpel. Moja glavna zaposlitev, moja največja ljubezen, tisto, čemur sem posvetil najboljši del sebe, ni in ni hotelo postati poklic, vsakdanji kruh. Vprašaš se, kaj je narobe z mano? Kje se je zalomilo? Moral sem iskati priložnostna dela, se ukvarjati z drugim, delal sem vse mogoče stvari zato, da bi napolnil mošnjiček. S to knjigo pa sem zaživel od svojega pisanja. Temu lahko rečem sreča.

Foto Stephan Vanfleteren