Ko se giblje, ko hodi, hodi Italija

Edoardo Ponti je z Ugom Chitijem napisal scenarij po romanu La vie devant soi, ki ga je leta 1975 napisal francoski pisatelj Romain Gary, že leta 1977 pa je izraelski režiser Mošé Mizrahi po njem posnel celovečerec Madame Rosa. Sophia Loren je za Variety povedala, da je Rosa ena od izjemnih likov svetovne literature. »Krhka in močna, samosvoja, neomajna, v mnogih stvareh me spominja na mojo mater.« Življenje pred seboj je že tretji film, ki ga je posnela s svojim sinom.

Kolosej, pica, špageti – vse to je v njej

Ko je leta 1991 prejela oskarja za življenjsko delo, so jo označili za enega največjih zakladov svetovne kinematografije. Leta 2011 ji je Hollywood ob petdesetletnici prvega oskarja, ki ga je kot prva igralka za tujejezični film dobila za najboljšo žensko vlogo v Ciociari (Dve ženski, 1960) Vittoria De Sice, pripravil poseben poklon. John Travolta je takrat rekel, da je Sophia najbolj vznemirljiva stvar, ki prihaja iz Italije. Christian De Sica je sodelovanje med njo in njegovim očetom Vittoriem De Sico opisal kot »kapučino – nihče ne more zares ločiti mleka od kave«.

Najlepši poklon pa ji dal Roberto Benigni v videosporočilu, ki ga je posnel prav za tisto slovesnost: »Kadar zaslišim ime Sophia, poskočim, kajti to je eksplozija življenja. Je kot poljub na lice. Ona je zelo Italija, zelo italijanska. Ko se giblje, ko hodi, hodi Italija. Vidite, kako se premikajo Sicilija, Toskana, Lombardija. In potem Milano, Firence, Neapelj, poševni stolp v Pisi, kolosej, pica, špageti, Totò, De Sica, vse to je v njej.«

Vsi njeni ikonični soigralci, režiserji, velikani filma so odšli pred njo, ona vztraja s svojo neizmerno silo. »Iskanje avtentičnosti, iskanje, kako ustvariti trenutke, ki so tako resnični kot mogoči, se nikoli v resnici ne konča, niti pri 86 letih ne,« je povedala za Vanity Fair. »Ne glede na leta je tam vedno še plast tebe, ki jo lahko razkriješ.«

Včeraj, danes, jutri in striptiz za Mastroiannija

V prvi avtobiografiji, ki naj bi jo napisala sama, z naslovom Sophia Loren. Včeraj, danes, jutri. Moje življenje (v slovenščini je pri Mladinski knjigi izšla leta 2014) odkrito piše o otroštvu na jugu Italije, o lakoti, revščini in o svetu, v katerem je spoznala vse velikane svetovne kinematografije.

Najbrž ni naključje, da je za naslov knjige izbrala z oskarjem za tujejezični film nagrajeni celovečerec Vittoria De Sice iz leta 1963, v katerem je med drugim tudi tisti antološki striptiz pred Marcellom Mastroiannijem, prizor, poln senzualnosti, erotike, igrivosti in predvsem duhovitosti obeh.

Rodila se je 20. septembra 1934 kot Sofia Villani Scicolone materi Romildi Villani, skromni učiteljici klavirja, ki je sanjala o karieri filmske igralke, s katero bi ušla revščini na jugu Italije. Ko so na natečaju studia Metro Goldwyn Mayer v začetku tridesetih let po vsej Italiji iskali dvojnico Grete Garbo, je med vsemi prijavljenimi dekleti zmagala prav Romilda, svetlolasa Neapeljčanka osupljive lepote, in dobila vstopnico za Hollywood. Ker starša nista hotela nič slišati o tem, jima ni oprostila; takoj ko je bila polnoletna, je odšla v Rim in sledila svojim sanjam v studie Cinecittà. Tam je srečala Riccarda Scicoloneja, bonvivanta iz plemiške družine, sina markiza iz Agrigenta, ki se je predstavljal kot inženir na državnih železnicah, a je večino časa preživel na robovih sveta zabave in se podil za mladimi igralkami.

Dekle, ki ji je ukradel mladost

Ko se jima je rodila mala Sofia, je oče izginil, mati pa je z nezakonsko hčerjo potrkala na vrata svojega doma v Pozzuoliju poleg Neaplja. Kljub patriarhalni tradicionalni vzgoji

Roberto Benigni: Ona je zelo Italija, zelo italijanska. Ko se giblje, ko hodi, hodi Italija. Vidite, kako se premikajo Sicilija, Toskana, Lombardija. In potem Milano, Firence, Neapelj, poševni stolp v Pisi, Kolosej, pica, špageti, Totò, De Sica, vse to je v njej.

Srečala sta se septembra 1951 v restavraciji Colle Oppio, s pogledom na Kolosej, na enem od številnih lepotnih tekmovanj, kjer je bil Ponti v žiriji, in enem redkih tekmovanj, na katerem sama ni nastopala. Natakar ji je prinesel listek z napisom: »Zakaj ne nastopite na lepotnem tekmovanju?« Ko je povabilo prišlo drugič, s podpisom Carlo Ponti, je popustila. Bila je ponovno drugouvrščena, a takrat je pritegnila pozornost filmskega producenta, ki je usmeril njeno kariero.

Ona je imela šestnajst let, on dvaindvajset let starejši od nje, poročen, oče dveh otrok, in že takrat uspešen producent, ki je odkril zvezde, kot so Gina Lollobrigida, Sylva Koscina, Lucia Bosè … Povabil jo je na sprehod po parku poleg restavracije, a Lorenova je bila, glede na materine izkušnje z bonvivantskim očetom, zadržana, »Carlo Ponti pa ves čas njunega nadaljnjega prijateljevanja izjemno spoštljiv«.

Prvo poskusno snemanje je bilo nočna mora: oblekli so jo v kopalke, ji v usta potisnili cigareto, čeprav nikoli ni kadila, in ji ukazali, da se v visokih petah v nedogled sprehaja okrog bazena, medtem ko je morala poslušati mačistične pripombe snemalcev in odločevalcev: »Nemogoče jo je posneti. Obraz ima prekratek, preširoka usta, predolg nos.«

V mnogih člankih in biografijah piše, da je bil Carlo Ponti tisti, ki je iz Sofie Scicolone ustvaril najprej Sophio Lazzaro, nato pa Sophio Loren. A Sophia, sodeč po tej knjigi, se je ustvarila sama, z neupogljivo voljo, samozavestjo in odločenostjo, ki je ne bi pripisali najstnici. Ko ji je predlagal, da bi morda, tako kot Marilyn Monroe, res privolila v lepotno operacijo, ga je odločno zavrnila. »Če mi želiš povedati, da bi si za to, da bi se ukvarjala s filmom, morala odrezati nos, se bom vrnila v Pozzuoli!« »Vsakič ko so me vprašali, ali bi delala z Marcellom Mastroiannijem, sem rekla, da, da, da, ne da bi sploh videla scenarij,« je povedala v nekem intervjuju. Prvič sta se srečala v črno-belem filmu Peccato che sia una canaglia (Škoda, da je ona baraba, 1954), ona je bila tatica, hčerka sleparja, ki ga je igral prav Vittorio De Sica, Mastroianni je bil taksist, ki je v bombnih napadih izgubil družino. Takoj sta zaljubila. In tako sta se na filmu zaljubljala in odljubljala, ljubimkala, se poročala, se izdajala, skupaj preživljala vojne grozote, se iskala … in se spet našla; pred očmi kamere sta v več kot štiridesetih letih skupne kariere preživela več kot zakonca, kakor sta se nasmehnila v nekem skupnem intervjuju.

V knjigi ne skriva njune izjemne filmske kemije, a nikoli ne namigne na nič, kar bi preseglo meje ustvarjalnega prijateljstva med dvema največjima italijanskima zvezdama tistega časa.

Ponovno ju je združil Robert Altman v filmu Prêt-à-Porter (1994), kjer sta, trideset let kasneje, ponovila antološki striptiz iz filma Včeraj, danes, jutri, ona šestdeset, on sedemdeset, in Mastroianni v tem prizoru od strasti in poželenja ne zavija kot volk, ampak zeha in na vrhuncu prizora celo zadrema. To je bila Altmanova genialna domislica, De Sica bi bil ponosen nanjo, je dejala Lorenova v nekem intervjuju.

Med dvema moškima

Ne skriva pa, da je bilo prijateljstvo s Caryjem Grantom, s katerim sta se spoznala na snemanju filma Ponos in strast, več kot zgolj bežna avantura. Takrat dvaindvajsetletna igralka, ki so se ji v Hollywoodu začela odpirati vsa vrata, je njegovo dvorjenje doživljala kot uresničitev klišeja ameriških sanj. V avtobiografiji opisuje, kako »najbrž nikoli v življenju ni bila tako vznemirjena kot takrat«, ko so jo pred snemanjem filma na uradnem koktajlu predstavili Franku Sinatri in Caryju Grantu. Ko je na zabavi v množici novinarjev in bliskavic prvič zagledala svojega bodočega soigralca, v smokingu, z značilno pričesko z nekaj srebrnimi nitmi in elegantnim profilom, se »je zbala, da bo omedlela«.

Na snemanju ji je pomagal pri angleščini, po snemanju sta se v rdečem kabrioletu vozila po španskem podeželju, hodila na roman

obsodba Carla na štiri leta zaporne kazni zaradi goljufije z devizami, a je bil kasneje oproščen.

Ko še enkrat podrobneje berem njeno avtobiografijo, seveda zaznam sledi olepševanja in skrivnostnosti, kot sama pravi, »ima še tako sočen in zrel sadež koščico, ki je ne deliš z nikomer«. A vendar opiše pekočo klofuto Carla Pontija na letalu, ko mu je omenila, da ji je Grant poslal šop rumenih vrtnic, trpljenje ob javnem linču italijanske javnosti, zmerljivke s prešuštnico, nenehne prizive sodišč, napade medijev in ne nazadnje nenavadno izkušnjo zapora.

Lupljenje česna namesto oskarjev

»Ne bom pozabila jutra, ko so me poklicali na zaslišanje,« piše v knjigi. »Kje je zapornica Scicolone? je vzvišeno vprašal uradnik, čeprav sem pred njim stala več kot pet minut.« Nihče od medijev ne odločevalcev se takrat ni ustavil, da bi razmislil o grotesknosti razmer, zaradi katerih sem postala Al Capone dneva, je zapisala. iz leta 1960, filmska priredba romana Alberta Moravie, ki govori o grozotah druge svetovne vojne, v katerem je ob njej zaigral Jean-Paul Belmondo.

V avtobiografiji prostodušno opisuje, kako jo je nominacija za oskarja pretresla, sploh ker se je za vlogo Cesire kot edina igralka v tujejezičnem filmu znašla v družbi igralk, kot so bile Audrey Hepburn, Natalie Wood, Geraldine Page ... Zaradi preveč razburkanih čustev ni zmogla odleteti na podelitev v Hollywood: »Če ne bi bila izbrana, bi se onesvestila. Če bi bila, prav tako.« S Carlom sta tako oskarjevsko noč preživela v stanovanju na trgu Aracoeli, a ni mogla pomiriti napetih živcev, dokler se ni zatekla v kuhinjo. Kadar je bila utrujena in ranljiva, se je zatekla v kuhinjo. »Kuhinja je bila od nekdaj moje vesolje miru, moj branik pred težavami tega sveta.« Lupljenje česna in rezanje paradižnikov za omako sta ji pomagali prebroditi večer, poln klicev prijateljev, novinarjev, matere, vseh, ki so vročično pričakovali izid akademije. Zjutraj, natanko ob 6.39, ju je zbudil klic; prav Cary Grant ji je prvi sporočil novico, da je dobila oskarja.

Več kot šest desetletij po tem je to še vedno njen najljubši film, pravi, saj je ob njenih komedijah začrtal še eno smer likov avtentičnih italijanskih žena, mater in vdov, od Filumene v Italijanski poroki, Giovanne v Sončnici do Madame Rosa v Življenju pred seboj.

Potovanje

zgodbe, ki se dogaja na Siciliji, v Neaplju in Benetkah na pragu prve svetovne vojne. Čeprav je bil De Sica že bolan, ni nihče slutil, da bo ta film njegovo zadnje potovanje. Njegova smrt jo je močno prizadela. Mislila je, da ne bo več zmogla delati z nikomer drugim. Malo pred smrtjo ga je, kot da bi slutila, prosila, naj ji na fotografijo zapiše posvetilo, in on je duhovito zapisal: »Še petnajstletna si mi prvič rekla – da.«

Nekaj globoko nenaravnega je v tem, da moramo pustiti oditi tiste, ki smo jih ljubili, pravi v spominih. Odšla je mama, Richard Burton, Marcello Mastroianni, Cary Grant ... in nato leta 2007 njen življenjski sopotnik Carlo Ponti, v častitljivi starosti štiriindevetdeset let. »Vsako jutro se zbudim in ne morem verjeti, da Carla ni več. Iščem ga po kotih najine hiše, najdem ga v glasu najinih sinov, v izrazu najinih vnučkov.«

Carlo ml. je sledil svoji ljubezni do glasbe in postal uspešen dirigent, Edoardo je bil začaran s filmom. Moja sinova sta moja najboljša filma, je še zapisala v knjigi, ko še ni vedela, da se bo prav s sinom podala na še eno dolgo filmsko popotovanje, ki ji bo, kot pravijo kritiki, morda prineslo novega oskarja.

***

»Nekoč je živela punčka s suhimi nogami, z velikanskimi očmi in nemirnimi usti, ki je imela rada vsako bilko v naravi, lepo, grdo,« zapiše na koncu spominov.

»Nekoč je živela ženska, ki je postala igralka in je drugim podarila tisoč obrazov, ki so bili prisotni v sanjah, ki morda niso nikoli živeli.«