Možnosti s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Zaradi velikega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo

blatenju«, »pristaših kolaboracije« in »nebrzdani želji po oblasti«, ki so zares nastale za namene agitpropovske propagande; in v organih, ki so se s tem ukvarjali.

Kako ponesrečeno opletanje z besedami si dovoljuje Križaj, kaže tudi očitek, da lažem. »Na srečo so čez pol stoletja prišli časi, ko je kdo v njej videl še kaj drugega kot čudaško reakcionarno babo,« se zdi Križaju laž, ki sem je sposobna samo jaz. Najprej besedilno pojasnilo: Razumnemu bralcu je jasno, da gre v stavku za povzetek tujih mnenj, skorajda citat. Lahko zagotovim, da sem v pogovorih o Almi Karlin zapisani očitek večkrat slišala. Če strogim razsodnikom to ne zadošča, pa zainteresirane usmerjam k pravkar objavljeni knjigi »Neskončno potovanje Alme M. Karlin«. Barbara Trnovec jo je uvedla s trditvijo: »Družbena percepcija Alme M. Karlin se je v zadnjih dvajsetih letih dramatično spremenila. Od zmešane babe, čudakinje, čarovnice, lezbijke, ki sovraži moške, nemškutarke in celo nacistke do znamenite osebnosti …« Za poudarek, da bi le sedlo v zavest, je to objavljeno tudi v zaključku knjige. Gotovo bi o tem fenomenu stekla beseda ta teden, ko bi v Cankarjevem domu lahko imeli večer, posvečen glavni junakinji najnovejše knjige. In na knjižnem sejmu, ki mu je bil namenjen apostrofirani plakat.

Po vsem tem bi rekla, da si mogoče Alma Karlin res ni zaslužila, da piše o njej Alenka Puhar, ampak da o njej piše takle spisovatelj kot Križaj, si je zaslužila še precej manj. Če se izrazim z metaforo o slabo domišljeni risbi, z narobe postavljeno lestvijo, ki mi je bila izhodišče Polomije na kvadrat: Slabo ste se lotili plezanja po tej lojtri, Miloš Križaj.