Vmesni čas

ragi prijatelj Ahmed, najprej hvala za pismo, ki si mi ga naklonil, potem ko si prebral knjigo, ki se je zadnjih nekaj let rojevala ravno na straneh tega časopisa in na koncu prejela Rožančevo nagrado. Kmalu po tistem, ko je bilo jasno, da se je Rožanc vrnil na Vodmat, točneje na Sketovo 6, kjer je nekaj časa živel v stolpnici, s pogledom na Zeleno jamo, v kateri se dogaja meni tako ljub roman Ljubezen, sem prejel tudi čestitko Gorana Vojnovića, ki me je duhovito opomnil, da se sedaj ne bom več mogel pretvarjati, da nisem intelektualec.

Vmes sem te iste intelektualce, ki se uspešno pretvarjajo, da so intelektualci, spoznal malce pobliže in moram ti povedati, da sem bil v precejšnji zagati. Tudi tu si mi precej pomagal ti z ugotovitvijo, da »(kvazi)akademska scena zelo varuje svojo posest (oni povsod tako razumejo literaturo). A to je (bil) vendarle Rožanc in je k sreči nemogoče izvesti 'privatizacijo' nad nekim takšnim duhom. In še eseji: žanr 'intelektualcev', tistih, ki naj bi bili določeni za to, da pojasnijo svet.« V tem delu pisma si zadel nekam, kamor se pri nas ne strelja, ker intelektualci dejansko čuvajo svojo posest, naj bo leva ali desna; o tem sem se lahko že prepričal in se gotovo še bom. Ampak tako je z mašinami, intelektualnimi ali neintelektualnimi.

Ja, Veš, mašina, svoj dolg, pa je vprašanje, na katero pravzaprav ni pravega odgovora – sploh nobenega odgovora. Mašina ne pozna dolga, ona samo gre, tako kot virus, ki se prenaša s pesnika na pesnika, kot se prenaša virus prijateljstva, dokler se za tistim, ki ga je začel širiti prvi, ne izgubi vsaka sled; preprosto izgine, za seboj pa pusti veliko izgubljenih prijateljev, ki se zaman poskušajo spomniti, kaj je prijateljstvo, kaj pomeni, kje se je sploh začelo in zakaj; odgovora seveda ni, ker mašina nima prijateljev, tako kot zlo ne prepozna zla; zgolj obstaja, sebi na voljo. Zadovoljno deluje.

Pred časom sem napisal pesem, sicer kratko, a vseeno pesem: Upanje umre predzadnje. Tako se glasi. Mislil sem, da sem avtor jaz, dokler me niso opozorili, da jo je pred menoj že napisal nekdo drug, pesnik seveda, in to eden tistih, ki jih neizmerno cenim – Ivan Volarič - Feo. Kar nisem mogel verjeti, da sem ustvaril do črke enako pesem. Vidiš, to je to; mašina gre naprej, piše, sama, brez nas. In tu nastopi še en tvorec čudežev, pesnik, ki je nekatere od nas okužil z virusom poezije, za kar mu bomo vedno hvaležni. Tomaž Šalamun je počel marsikaj, da bi lahko brezskrbno nadaljeval svoje poslanstvo. Včasih je šel tudi na borzo, tisto v Trstu. Nekoč je vzel s seboj mlajšega pesnika, ki ga je čakal nekje ob obali. Tomaž se je vrnil, ves navdušen, kot bi pravkar prodal kup najbolj vročih delnic, še preden bi te izgubile vso vrednost. Seveda ga je mlajši kolega vprašal, kaj je kupil, katere delnice, on pa je samo izstrelil: Toshiba! Delnice Toshibe sem kupil. Zakaj ravno Toshiba, je bil radoveden prijatelj, ki mu je bilo vse skupaj malce sumljivo. Ja, a ne vidiš, zakaj, se je navduševal Tomaž, tako kot je samo on znal. Zakaj Toshiba!! Zato, ker to šiba! Razumeš? To šiba!! To-šiba! Tako kot To-maž! To maš! Razumeš zdaj? Mladi pesnik seveda ni mogel ugovarjati. Tomaža se ni dalo ustaviti; živel je poezijo, tudi kadar je kupoval delnice. Zanj je bilo vprašanje, veš, poet, svoj dolg, popolnoma odveč. Nanj je odgovarjal v vsakem trenutku svojega življenja, s svobodo, ki je ni nikdar zastavil.

Omenjaš robota, mašino torej, ki je napisala članek za Guardian. Priznam, da tega nisem vedel, tako kot nisem poznal Volaričeve pesmi. Mašini so dali tudi ime, ki te spominja na določenega zvezdnika NBA, ki je po tvojem »vedno malo len za sam vrh«. Naj ti še jaz povem

D