Dolg pač ostane. Ne gre nikamor. Ne moreš ga odležati v zaporu ali ga izbrisati kot odvečne stavke, ki motijo tiste prave, napisane z emocijo.

zgodbo, ki je morda še nisi slišal, vsaj ne v celoti. Govori o nekom, ki je bil vedno nekje pod vrhom oziroma je poosebljal slutnjo, s katero se lahko poistovetiva tudi midva – slutnjo uspeha, ki nikoli ne pride. Jože Kuralt je bil eden boljših slovenskih slalomistov, ki pa je vožnje skoraj po pravilu zaključeval kmalu po vmesnem času ali nekje na drugi polovici proge. Vsi smo vedeli, kaj se bo zgodilo, a smo se vseeno znova in znova veselili, ko je napovedovalec zakričal od navdušenja, ker je bil naš smučar spet enkrat daleč najhitrejši pri vmesnem času. Vedeli smo, da Kuralt preprosto ni bil mašina, tako kot vsi mi nismo bili mašine. Ne še povsem. Smo pa že pridno trenirali. S Kuraltom sem se na neki način priučeval empatije in se je še danes. Zato sem tudi ostal tam nekje, pri vmesnem času. In zdi se mi, da je tako bolje.

Pred tedni sem imel nastop v klubu tržaških Slovencev in priredili so mi res prisrčen sprejem, počutil sem se nekako domače, tam ob meji, med našimi ljudmi. Povsem sem razumel njihovo stisko, saj dobro vem, kako je, če se moraš truditi, da nekam in nekomu pripadaš; čeprav sem tudi resno podvomil o smislu takšnega truda. Zakaj se moraš truditi za nekaj, kar bi moralo biti samoumevno. In tudi tu si me potolažil, ti, ki že nekaj mesecev živiš v drugi državi, ker tam, kjer imaš stalni naslov, po tvojem niso vsi zdravi. »Pa tako zelo sem si želel pripadati,« žalostno rezoniraš. Ne vem, zakaj, a tu sem se spomnil na Brodskega, čigar najljubši pesnik je bil prav tako Konstantin Kavafis, ki nas je lepo opozarjal v svoji pesmi Mesto: »Po istih ulicah boš taval, / v teh četrtih se boš postaral, / za temi stenami boš osivel. / Mesto ti bo tvoj stalni pristan. (Vedno boš prišel v mesto.) / Kam bi drugam – zaman je ves up! / Zate ni plovila ne nobene poti. / Kot si svoje življenje tukaj pokvaril, / v tem malem gnezdu, / tako si ga za ves širni svet poteptal. (Prevedel Marijan Tavčar.)

Proti koncu večera v Peterlinovi dvorani, na ulici Donizetti, blizu čudovite bazilike, ki ga je odlično peljal pesniški kolega Marij Čuk, se je oglasil eden od poslušalcev in me takole nagovoril: »Vi ste zanimiv avtor, vendar sem jaz prišel na ta večer, ker sem mislil, da je naslov knjige Veš, manjšina, svoj dolg.« Ne vem natanko, zakaj je to predočil, a sem ga vseeno hitel miriti, da jaz še kako dobro vem, kakšen je dolg manjšine, in da ga nekateri ne bomo odplačali do konca življenja. Saj tistih, ki bi jim morali ta dolg vračati, preprosto ni; ne obstajajo ali pa so zgolj prikazni v naših predstavah o tem, kdo v resnici smo ali si želimo biti. Se splača pripadati? Komu se splača pripadati? Vedno istim? Kdo bi to vedel.

Leta 1982 smo še ne polnoletni poslušali Branimirja Štulića, ki je prepeval, »a ja kao i drugi pametni i knjiški ljudi istrošijo se vremenom skroz na skroz, skroz na skroz«. Poslušali in mu popolnoma zaupali, čeprav nismo mogli vedeti, kaj zares pomeni, ko se nekdo iztroši ali, še bolje, potroši, kot so se skozi leta iztrošili, porabili mnogi naši prijatelji, dasiravno je bilo vsem enako, da se niso želeli iztrošiti, preden ne nastopi pravi čas za to, oziroma da so hoteli na stara leta končati vsaj na teniškem igrišču, če že ne na kakšni neskončni zelenici za golf, s pogledom na lastni hendikep, ki ga popravljajo z vsakim zamahom zveste palice.

Včasih se slišim s prijateljem, ki mi je nekoč obljubil, da bomo stara, še ne potrošena leta preživeli na enem od tropskih otokov, daleč od mesta, v katerem noče nihče več živeti. Zdi se mi, da je vmes že malce obupal, a upanja še ni povsem izgubil. Pred kratkim mi je tako še enkrat povedal zgodbo o Slovencih, ki sta po njegovem edina uspešna; gre za Ljubljančana, ki sta obogatela v znameniti piramidni igri catch the cash, že od devetdesetih, ko sta pobegnila pred jeznimi poraženci te igre, pa živita in ne delata nekje na mehiški obali. Imela naj bi vsak svojo kočo in okrog sebe kup Švedinj, ki se pri njima učijo surfati. Tako mi zagotavlja prijatelj. Nikoli ne pozabi dodati, da dvanajst mesecev ne stopita iz natikačev. Tudi onadva sta stavila na emocije, a ne na svoje, temveč na emocije tistih, ki so v zgodnjih devetdesetih sanjali o drugi Švici in bili za te sanje pripravljeni tvegati vse; vzela sta jim sanje in pobrala denar, s katerim sta si potem kupila svoje sanje. Nisem ga vprašal, ali poznata svoj dolg, ker bi me gotovo vprašal, o katerem dolgu govorim. Saj veš, mašina, ki pozna svoj dolg … Aja, ta dolg.

Ne boš verjel, toda Župančičeve pesmi Veš, poet, svoj dolg nisem prebral, tako kot tudi veliko drugega obveznega berila ne. Ampak dolg, dolg sem poznal, o, to pa. Ker dolg pač ostane. Ne gre nikamor. Ne moreš ga odležati v zaporu ali ga izbrisati kot odvečne stavke, ki motijo tiste prave, napisane z emocijo. To veva oba. In greš vseeno naprej, čeprav že vnaprej veš, kakšna bo tvoja mizerna penzija in tudi, da ne boš končal na mehiški obali kot opazovalec valov, ki ne bodo nikoli cunami. Ker to šiba.