Fašizem naš narod duši, duši …

Rapallo 1920. Kaj ta kraj zloveščega imena pomeni za Primorsko, je morda najbolj zgovorno odgovoril kar pesnik Igo Gruden, rojen v Nabrežini, ko je v eni svojih pesmi zapisal: Črne so vrane krila ogromna čez svet razprostrle, zarje za njimi za nas so umrle, črne so sence pale čez Kras, črne sence zakrile so nas … Rapallo pomeni začetek kulturnega genocida nad Slovenci. A hkrati je okupacija zanetila tudi upor. In antifašizem, eden prvih v Evropi.

Prejšnji teden pred sto leti, bilo je 12. novembra 1920, je bila v Rapallu podpisana mirovna pogodba, ki je dramatično posegla v življenje Primorcev in kajpak vse Slovenije. To je v resnici prelomnica, ki je primorskim Slovencem prinesla veliko gorja. Zaradi nje je namreč kar tretjina slovenskega ozemlja po prvi svetovni vojni prišla pod Kraljevino Italijo. Danes mnogi pozabljajo, da je bila takratna meja potegnjena čez Triglav, za Postojno, pri Ilirski Bistrici. V Italiji se je takrat znašlo več kot 600.000 Slovencev in Hrvatov. To je bila neke vrste nagrada Italiji, ker je sredi vojne prestopila iz enega tabora v drugi. Zahodne velesile so kar tako podarjale ozemlja, ki niso bila njihova.

Rapallo je bil v bistvu posledica tajnega londonskega sporazuma iz leta 1915?

Šlo je za plačilo Italiji, ker je opustila zavezništvo z Avstro-Ogrsko in Nemčijo ter prestopila na stran zaveznikov. Toda Italija takrat ni dobila le tretjine slovenskega ozemlja, ampak tudi grški Dodekanez, dvanajst egejskih otokov med Grčijo in Turčijo. In dodelili so ji tudi Libijo.

Pravzaprav je pri tem ves čas šlo za nekakšno politično trgovino. Carska Rusija in Velika Britanija sta Italiji denimo že leta

1914 obljubljali Trst?

Hoteli so zlomiti centralne sile v Evropi, že tedaj, ko se je prva svetovna vojna šele nakazovala, še bolj pa po tem, ko se je ta zares začela. Italija je seveda bila za takšno trgovino. Zanjo so bile te dežele terre irredente, neosvobojene dežele. V Rimu je bilo takrat močno razširjeno geslo, da morata Trst in Trento, ki sta pripadala Avstro-Ogrski, postati italijanska. Nastalo je gibanje Italia irredenta, za katerim je stal uradni Rim. Pod Italijo smo prišli, ne da bi nas kdo vprašal, ali si to želimo ali ne. V začetku 20. stoletja je bila v Trstu namreč rojena tudi ideja o priključitvi Jugoslaviji, ki jo je še posebej vneto zagovarjal Henrik Tuma. Ideja o združitvi slovanskih narodov je tod živela vse od leta 1905.

Lenin je za londonski pakt kasneje dejal, da je bilo to eno najbolj sramotnih dejanj zahodne diplomacije.

To drži. Italiji so obljubili in dali ozemlje, ki ni bilo njeno. A obljubili so ji v bistvu še precej več. Italijani so govorili, da je to vittoria mutilata, nepopolna, okrnjena zmaga. Kajti računali so, da bodo dobili tudi Dalmacijo. Toda zadovoljiti so se morali z Reko, Zadrom in nekaj otoki. Dalmacija je ostala Jugoslaviji.

Kraljevina SHS je bila v pogajanjih z Italijo izjemno šibka. V Rapallu so jo preprosto stisnili v kot?

Res je bila zelo šibka. Najmočnejši del nove države je bila Srbija, ki je bila zadovoljna z rojstvom Kraljevine SHS pod žezlom dinastije Karađorđević. Za Beograd je bil to velikanski dosežek, zato niso hoteli v spopad z velikimi silami, še najmanj z Italijo. Preprosto se niso hoteli boriti za to, da bi tudi Primorski Slovenci prišli pod novo kraljevino.

Saša Vuga je slikovito zapisal, da je bila delegacija SHS v Rapallu preluknjana kot prežgan kovaški meh …

(Smeh.) Italijani so se že po koncu prve vojne, novembra 1918, obnašali kot gospodarji na tem ozemlju, čeprav formalno še ni bilo njihovo. To se je uradno zgodilo šele z Rapallom, toda že pred tem so se v Trstu, Gorici, drugod na Primorskem in v Istri obnašali, kot da je to že del njihove države.

Jeseni 1918 so planili celo proti Ljubljani, vendar jih je še pravi čas ustavil oddelek srbskih vojakov pod poveljstvom Stevana Švabića …

Ustavili so jih med Logatcem in Vrhniko, sicer bi res prišli do Ljubljane. S svojim odnosom do Slovencev in Hrvatov so takoj pokazali, kakšni so njihovi načrti. Ni bilo treba čakati na fašizem. Politika liberalnih vlad kraljevine Italije je bila na las podobna fašistični centralistični politiki. Slovence in Hrvate so obravnavali kot tujerodce. Narodni dom, Bazovica, fašistično nasilje, vse to je del iste verige, ki se začne z Rapallom in se potem vleče vse tja do kapitulacije leta 1943.

Rapallska pogodba je bila v bistvu poraz Wilsonove politike o pravici do samoodločbe narodov?

Gotovo. Takrat se je pričakovalo, da bo tudi na Primorskem prišlo do plebiscita. Podobno kot na Koroškem oktobra 1920. Toda Italija je odločno zavračala tovrstne ideje in uspelo ji je. Po svoje tudi zaradi potez D’Annunzia in njegovega pohoda na Reko septembra 1919.

Ki so v resnici precej izboljšale italijanski položaj …

Reka, ki je bila pod protektoratom antante, je z rapalsko pogodbo prišla pod Jugoslavijo, vendar so Italijani zaradi Gabriela d’Annunzia potem iztržili tudi njo. Ta italijanski poet, vojak in politik je proti Reki krenil iz Ronk.

Iz slovenskih Ronk?

Da. Zato se mesto v italijanščini še danes imenuje Ronchi dei Legionari, po njegovih legionarjih. Pred leti, ko so bile tam levosredinske občinske uprave, so predlagali, da bi ime spremenili v Ronchi dei Partigiani, se pravi v Partizanske Ronke, ampak s tem predlogom niso bili uspešni. Med drugo svetovno vojno je bilo tam namreč močno odporniško gibanje, v katerem so sodelovali Slovenci in Italijani. To naklonjenost partizanstvu je med ljudmi čutiti še danes.

Dante je menda nekoč zapisal, da se v Kvarnerju stekajo meje, začrtane od boga …

Ne vem, ali je to res rekel ali ne. Toda dejstvo je, da je tovrstne politične meje, Italijani kajpak trdijo, da so to geografske meje, prvi zarisal italijanski geograf Graziadio Isaia Ascoli, rojen v Gorici leta 1829. Že njegovo ime govori o povezavah z bogom … On je uzakonil ime Venezia Giulia. Avstrijci so temu delu države pravili avstrijsko Primorje, Istra, mi smo mu pravili Slovensko Primorje, Primorska. Venezia Giulia ni obstajala. Tudi Italijani so to regijo razglašali za Litorale Austriaco. Ascoli pa si je nato izmislil Venezio Giulio. Združil je Benetke in Julija Cezarja v neko novo geografsko tvorbo, ki ji danes pravimo Julijska krajina. Trst je danes prestolnica avtonomne dežele Furlanija - Julijska krajina.

Plebiscit na Primorskem, podoben tistemu na Koroškem, je takrat predlagal tudi dr. Anton Korošec?

Bilo je kar nekaj takšnih predlogov. Slovenci so računali, da bo Woodrow Wilson po zgledu Koroške naklonjen ideji. Toda predlog ni zmagal, ker se je temu trdo upirala Italija, podprle pa so jo tudi njene evropske zaveznice. Ker so jo potegnile na svojo stran, so jo pač morale zagovarjati. Poleg tega se je Wilsonu takrat iztekal predsedniški mandat, z njim pa verjetno tudi njegova politična vnema.

V jugoslovanski delegaciji v Rapallu so bili Milenko Vesnić, Ante Trumbić in Kosta Stojanović. Italijansko zasedbo je vodil premier Giovanni Giolitti, ki je bil v svoji karieri kar petkrat premier. Samo Benito Mussolini je bil na čelu vlade dlje od njega.

Giolitti je vlado vodil pred prvo svetovno vojno, med njo in po njej. Spoznal se je na politiko, na zavezništva, zato je bil tolikokrat premier. Prvega septembra 1920, po napadu in požigu Narodnega doma v Trstu, so Slovenci napisali protestno resolucijo, napisano na 14 straneh, in jo poslali prav njemu. Avtor je bil Josip Vilfan, predsednik društva Edinost. Odgovora seveda niso dobili.

Kot zunanji minister je Italijo v ligurskem Rapallu predstavljal Carlo Sforza, ki je bil zunanji minister tudi po drugi svetovni vojni in je takrat znova odločal o naših mejah?

Tudi on je imel dolgo politično kariero kot Giolitti. To so bili diplomati, ki so se znali sukati na parketu in iskati zavezništva. Bili so veliko bolj spretni kot beograjska delegacija, ki je bila brez zaveznikov.

Prava katastrofa je, da v rapalskem sporazumu ni bilo nobenega jamstva o spoštovanju slovenske in hrvaške manjšine v Italiji?

Slovensko in hrvaško prebivalstvo so označevali z dvema znanima pridevnikoma: allogini in alloglotti. Drugega rodu in drugega jezika. Fašisti so ti dve besedi še potencirali, zaradi česar so dobile zelo negativen prizvok. Uporabljali so ju v zaničevalnem pomenu. Slovencev in Hrvatov uradno niso omenjali.

Delegacija SHS sploh ni vztrajala pri pravicah manjšin? Bali so se Italije. Uradni Beograd je hotel mir in kolikor toliko normalne odnose. A potem je prišel fašizem in z njim nasilje nad prebivalstvom. Težko je bilo vzdrževati ravnotežje, tudi zaradi nenehnih italijanskih političnih in gospodarskih interesov na Balkanu in vse odločnejših pogledov Rima proti vzhodu.

Zunanji minister Carlo Sforza je takrat izjavil, da je raven italijanske politične kulture tako visoka, da garancije o varovanju manjšin sploh niso potrebne?

Seveda ne. Prvi vojaški guverner in kasneje tudi civilni komisar v Julijski krajini general Carlo Petitti di Roreto, ki je novembra 1918 z ladjo Audace prispel v Trst, je govoril, da se Slovenci nimajo kaj bati, ker bodo imeli še več pravic, kot so jih imeli pod Avstrijo. To so bile kajpak floskule …

… ki so bile katastrofalne za Slovence?

Odnos Rima do Primorske je bil ves čas centralističen, gospodovalen. Nasilje se je začelo takoj po prihodu Italijanov v Trst. Slovence, ki so bili v državnih službah, so internirali že v letih 1918 in 1919. To so bili učitelji, duhovniki, železničarji, poštarji. Izgnali so jih v nekaj tednih. Takoj so pokazali, kakšna bo njihova politika.

Tudi škof Andrej Karlin je bil izgnan iz Trsta.

Ker je bil Slovenec. Bil je je zadnji slovenski škof v Trstu. Vdrli so v škofijsko palačo in ga nenehno šikanirali, tako da je potem raje odšel čez mejo. V Maribor, kjer je tudi umrl.

Ko je Italija z Rapallom tudi uradno dobila vso Primorsko, se je tod začelo etnično čiščenje in pravi kulturni genocid?

Ki ga je začela že kraljevina Italija z liberalnimi vladami in ga je potem nadaljeval fašizem, ko je oktobra 1922 prevzel oblast v državi. Takrat nadvse drastično in kajpak uzakonjeno. Vse, kar je fašizem počel kot režim, je počel v imenu italijanske države. To je bilo povezano. Nasilje je bilo resda fašistično, a je bilo to hkrati tudi državno nasilje, ki je iz Primorske pognalo več kot sto tisoč ljudi.

Kajti kdor napade fašizem, napade italijansko državo, so svarili!

Sistematično so rušili mrežo vsega, ki je bilo ustvarjeno na Primorskem. Šolstvo, gospodarstvo, socialo, politiko, šport, kulturo. Najprej so udarili po šolstvu. Z zakonom iz leta 1923, ki ga je podpisal Giovanni Gentile, filozof in pisatelj …

Povedati je treba, da to, kar se je zgodilo, ni bilo prav. Vi imate vaš spomin, mi imamo svojega. Smo sosedje in ostanimo prijatelji. Potem bo vse veliko lažje. To, kar je naredil Sergio Matarella, je bil korak v pravo smer. Kakšen drugi italijanski predsednik ne bi naredil tega koraka. … in ki je ukazoval, da se tu govori samo italijansko …

To je posledica tega. Uvedel je italijanščino kot edini uradni jezik v šoli. To se je začelo z novim šolskim letom 1923. V petih letih je bilo slovensko šolstvo popolnoma demontirano. Potem so začeli spreminjati imena krajev in ljudi. Pisatelj Boris Pahor pravi, da so bili fašisti pri tem doslednejši od nacistov. Ko so potujčevali imena in priimke ljudi, so jim s tem hkrati spreminjali tudi identiteto. Nemci so seveda ravno tako počeli strašna grozodejstva, toda imen niso spreminjali. Fašisti so rušili vse pred seboj. Slovenščino si izrinili iz šol, uradov, iz cerkve. Kot zadnjo so zaprli zasebno Ciril-Metodovo šolo pri Sv. Jakobu v Trstu. To so storili septembra 1930, po tržaškem procesu. Ko so otroci na prvi šolski dan prišli v šolo, so šli najprej k maši, toda ko so prišli nazaj, so bila šolska vrata zaprta. Šole je bilo za vselej konec.

Slovenci so v prvih letih fašizma izgubili kar 488 šol in več kot 400 društev. To sta ogromni številki.

Pri nas je bila šola temelj vsega. Hrbtenica, na kateri se je gradilo vse drugo. Bilo je veliko otrok, učiteljev in ogromno znanja.

Ukinjalo se je društva, časopise?

Društva so bila povezana v kulturne, športne, dijaške, študentske zveze. Vsa so dobila odločbo o ukinitvi in avtomatsko so jim zaplenili tudi premoženje. Hkrati z društvi so uničevali tudi banke, denarne zadruge, zadružništvo, ki je bilo pri nas zelo močno. Društvo Edinost izgine leta 1928. Ukinjen je bil tudi dnevnik Edinost.

Edinost, gori, gori, naš narod duši, duši, je pred svojo prezgodnjo smrtjo zapisal Srečko Kosovel, ki je dobro videl, kaj se dogaja. So se mladi fantje tudi zaradi tega začeli organizirati?

Povod je bil razpustitev Zveze mladinskih društev v Trstu konec septembra 1927. Mladi so vedeli, da so se znašli na koncu neke poti. Karkoli si počel, si prišel navzkriž z oblastjo. Ostala je torej le ilegala. Dorče Sardoč, eden od ustanoviteljev Tigra, je sodelavce, kot zapiše v spominih, takrat opozarjal: »Zavedajte se, da karkoli bomo odslej naredili, bo to ilegalno dejanje. Če nas dobijo, gremo v zapor, konfinacijo. Ker smo ilegalci. Ker smo zunaj italijanskega pravnega reda!« Zato pride oktobra 1927 na Nanosu do tajnega sestanka šesterice, v kateri so bili Jože Dekleva, Andrej Šavli, Dorče Sardoč, Zorko Jelinčič, Albert Rejec in Jože Vadnjal. To je bil začetek gibanja, iz katerega je potem nastal Tigr. V Trstu je bila konec oktobra 1927 ustanovljena Tajna organizacija Borba. To je bil prvi antifašizem na naših tleh in po svoje tudi v Evropi, ki ga je fašistični režim poskusil pokončati z ustrelitvijo štirih aktivistov Borbe v Bazovici.

Ali so fantje iz Borbe in Tigra vedeli drug za drugega? Ali so sodelovali?

So se poznali. To potrjujejo spomini nekaterih akterjev, zlasti Jožeta Vadnjala in še bolj Toneta Černača. Ta je bil pravi, tipični gverilec. Eden najbolj prepoznavnih obrazov Tigra. Deset let se je boril proti fašizmu. In ves čas je oborožen hodil naokoli. Spomine je pisal zelo pozno, tam pri osemdesetih letih. Večkrat je omenil, kako je z Danilom Zelenom priha

takrat imela 32 let, rojena pa je bila v Črnomlju, je dobila dve leti in pol zapora. Kaj je bilo z njo po prestani kazni, ni znano. Njenemu možu so potem sodili decembra 1931 v Rimu. To je bilo nadaljevanje procesa, ki so ga septembra 1930 začeli v Trstu.

Med obtoženci v Trstu je bil takrat tudi mladi Ciril Kosmač.

Bil je član goriške organizacije. Na zatožni klopi je sedelo 14 Tržačanov in štirje Goričani. Fašistična oblast nikjer na procesu in ne v sodnih aktih ne uporablja ne besede Borba in ne Tigr. V uradnih dokumentih se govori le o slovanski antifašistični organizaciji, ki pa ji niso znali dati imena. Tudi nobenih njihovih zapiskov niso našli. Vse je bilo tajno, zato ni bilo nikakršnega seznama članov. Besedi Borba in Tigr sta se pojavljali in krožili le med aktivisti. Tudi slovenska javnost zanju takrat (še) ni vedela.

Kosmač je bil potem na procesu edini oproščen?

Zaradi takratne italijanske zakonodaje. V Italiji si postal polnoleten šele z 21. letom. Ciril Kosmač je bil rojen leta 1910. Ko je bil aretiran, je imel 19 let, na procesu pa dvajset. Oprostili so ga zaradi mladoletnosti in mu odredili nekakšen hišni pripor v domačem Slapu ob Idrijci. Potem je nekaj časa res dal mir, a je že čez nekaj mesecev pobegnil v Jugoslavijo, od tam pa naprej v Pariz. Takrat je bil mlad študent, kasneje pa je postal eden največjih slovenskih pisateljev.

Ti mladi fantje, bazoviški heroji, so bili polni življenja in dokaj razgledani. Ferdo Bidovec je denimo pisal. Objavljen je bil celo skupaj s Srečkom Kosovelom.

V Jadranskem koledarju leta 1936 v Zagrebu, šest let po smrti. Primorci, ki so živeli tam, so imeli svoj časopis Istra in založbo. Pisali so v slovenščini in hrvaščini. Enkrat na leto so izdali tudi koledar. Tako so v njem leta 1936 skupaj objavili zapis Ferda Bidovca in Srečka Kosovela. Skupno jima je bilo tudi to, da sta oba umrla pri 22 letih.

Odmevi na smrt v Bazovici so bili izjemni. Po vsej Evropi!