Torej, čas je za odhod z oblasti

Dva dogodka tega tedna sta problemu slovenske demokracije pa tudi njenega mednarodnega položaja in ugleda dala kar največjo težo. Prvi je izjava komisije za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, drugi je pismo predsednika vlade Janše voditeljem EU. Slednje je pokazalo, kako na mestu je bila izjava komisije pri SAZU. Če je kdo do tega tedna še razmišljal, da bi kritiki aktualne vlade morali biti do nje bolj prizanesljivi, imajo poslej s svojo apologijo zelo veliko, bržkone pa nepremostljivo težavo. Kar je Janša slovenski državi storil ta teden, ne more dobiti pokritja niti v ustavi niti v veljavni zakonodaji. Njegovo pismo nima pokritja niti v lastni koaliciji, in kar je najpomembneje, nima pokritja slovenskega državnega zbora.

Koalicija je Janša in narobe

Vladavina prava je conditio sine qua non Evropske unije. Brez nje Evropske unije ni in v teoriji moderne demokratične države ni nobenega dvoma, kaj ta zahteva pomeni. Janša je ta teden v pismu voditeljem EU ta pomen skušal spremeniti. Zapisal je, da je vladavino prava treba spoštovati, vendar ne táko, ki je politično pogojena s politično motiviranimi kriteriji. Hkrati je protislovno zapisal, da Slovenija »brezpogojno« podpira spoštovanje vladavine prava.

Logika, ki jo je lahko prinesel (le) iz kumrovške kovnice iliberalnih modusov demokracije, je bila s pozicije predsednika slovenske vlade namenjena podpori Poljske in Madžarske, predvsem pa Viktorju Orbánu osebno. Kot bi bila nacionalna država zavezana populistični internacionali in ne zvezi svobodnih narodov in nacij.

V pismu je spregovoril o tem, da so (mu) bile v Sloveniji prav v imenu vladavine prava leta 2014 ukradene volitve. Protislovje je že v tem, da je postal predsednik vlade z odločilno podporo stranke SMC, ki je zmagala na volitvah 2014, torej stranke, brez katere danes ne bi mogel biti predsednik vlade in zasesti pozicije, s katere govori, da je bila SMC na oblasti nelegitimno in proti »vladavini prava«. Če bi se tedaj izkazalo, da SMC ni zmagovalka, bi se dogodki tudi zanj odvijali drugače in Janša danes bržkone ne bi bil na oblasti.

Tudi primer nezakonitosti je najti v tem, da

Janša po mandat za spremembo zunanjepolitične strategije ni šel v parlament, temveč si je moč in oblast vzel zase. Pismo je poslal v angleščini, čeprav je uradni jezik poslovanja v slovenski državi slovenščina. In nepravilnost je v tem, da je obšel celo lastno vlado in koalicijske partnerje, ki jo sestavljajo. Nekateri so se odzvali ostro, na primer minister za zdravje Gantar in obrambni minister Tonin, toda Janša se je v tem času že naučil, da kritiki koalicije ne bodo zapustili zlahka in zaradi česa takega, kajti koristi, ki jih uveljavljajo bodisi lobijsko bodisi interesno, so večje od politične škode.

Toda ne glede na to, da je Janša očitno zlorabil svojo funkcijo, si prigrabil moč države, ki pripada parlamentu, uradnim dokumentom ter zakonom države, koalicijske stranke stojijo natanko na isti strani politične, moralne in zakonolomne krivde. To je bilo pismo v imenu slovenske vlade, za katero stoji koalicija, in dokler ta proti Janši ne bo ukrepala, bo veljalo, kakor da se vladne stranke z njim strinjajo tako po vsebini kot po formi.

Predsednik vlade prestopil mejo dovoljenega

Posebnost Janševe politične drže in drže koalicijskih strank pa ni le v tem, da uničujejo zunanjepolitično podobo in ugled slovenske države. Vzdržujejo tudi represivne mehanizme, ki jih zavijajo v alibi pandemije covida-19. V tem smislu je bila napisana kritika izjava komisije za človekove pravice pri SAZU. Bolezen je že sama po sebi zarezala v naša življenja, torej tudi na področje človekovih pravic. Toda narava se ne ozira na pravice, ona je, kakršna je, je programirana, v tem smislu amoralna, toliko objektivna kolikor subjektivno težko ulovljiva. Zaradi bolezni je ekonomija v državi upadla, zato, so zapisali, je izjemnega pomena, da tem objektivnim težavam navkljub ohranimo »civilizacijske in vrednotne temelje slovenske družbe, države in pravnega sistema oziroma vladavine prava«.

Omejitve, ki jih objektivno prinaša pandemija, svoboda gibanja, osebna svoboda, morajo zato biti premišljene, v okvirih, ki jih določa ustava. Biti morajo ljudem razumljive, razložene tako, da jih bodo ljudje lahko sprejeli brez večjih zadržkov. Sprejemanje ukrepov ne sme biti arbitrarno, še manj avtokratsko, so zapisali.

Prav tu je v državni prostor na napačen način vstopila Janševa vlada, ki je zlorabila pandemijo

»in s komandnim pristopom represijo razširila na vso družbo«. Poanta je jasna, utemeljena, pravšnja, pravočasna in opraviči poslanstvo SAZU. Ta intelektualno-umetniška ustanova je namreč po svojem poslanstvu varuhinja znanosti in umetnosti kot kategorij modernega sveta, hkrati pa tudi premišljevalka postajanja nacionalnega družbenega okolja, umne države in njene kulturne umeščenosti v evropski civilizacijski kontekst. Vladavina prava v kontekstu evropske dediščine razsvetljenstva in demokracije – lahko rečemo, da onkraj dvoma – sodi v ta kontekst.

Tu je še argument civilne družbe kot take. Plebiscit pred tridesetimi leti je pomenil odločitev o splošnem nastajanju slovenske države, o njeni demokratični naravi, njenih prioritetah in njeni odločitvi za evropsko prihodnost. To ni bila odločitev za tranzicijsko obliko države kot hibrida med praksami postkomunističnih držav srednjeevropskega postvaršavskega bloka in posthabsburško monarhijo oziroma avtokracijo.

Predsednik vlade ni imel in nima nikakršne pravice o tako pomembnih vprašanjih temeljnih odločitev države jemati v svoje roke in jih oblikovati po meri osebnih interesov ali preferenc. Že samo to dejstvo bi lahko bilo zadostni razlog, da se mu po legalni poti odvzame mandat in se ga pokliče na odgovornost.

Gre za alarm pred potresom

Janša se v politični metodi očitno zgleduje po dveh politikih. Prvi je Viktor Orbán, drugi je Donald Trump. Ne prvi in ne drugi ne uživa državniškega ugleda, po katerem bi se omikan in demokratično vzpostavljen državnik lahko zgledoval. Toda to je šele politično-filozofski okvir, v katerem so stvari še pregledne in lažje razumljive.

Koalicija, ki sestavlja aktualno vlado, o politični filozofiji Evrope in slovenske demokracije ne ve veliko, tako vsaj dokazuje s svojimi ravnanji. Vezivo te vlade so ekonomski, karierni in sploh različni interesi, ki ustave ne postavljajo na prvo mesto. Ob pandemiji koronavirusa je precej očitna tendenca zasebnih lobijev, ki pod pritiskom izrednega stanja v bolnišnicah skušajo demontirati javno zdravstvo in zaradi svojih interesov zahtevajo večjo institucionalno (koncesijsko) vlogo zasebnih zdravnikov.

Tu je mehko tkivo družbe, kajti zdravje in rokovanje z njim je v izrednih razmerah lahko tudi politično orožje. Janševa precej očitna strategija je združiti moči. Videti je, da na tem področju hoče omogočiti novo prvotno akumulacijo v sferi javnega, ki še ni bilo olastninjeno. Volitve za predsednika oziroma predsednico zdravniške zbornice potekajo kot nacionalna zgodba mesijanskih dimenzij. Nekateri strokovni ljudje s področja medicine se o zdravstvu kot državnem interesu izrekajo kot o zadnji trdnjavi, ki jo mora še zavzeti kapitalizem. V volilni podpori kandidatki za predsednico zbornice Bojani Beović je bilo prebrati članke o zdravstvu z naslovom Dovolj je državnega zdravstva! Zapisano je bilo mnenje Simona Podnarja, češ, »če je šla cela država v kapitalizem, ne vem, zakaj mora biti zdravstvo še vedno v socializmu«.

Ko v ZDA razmišljajo, kako bi se glede zdravstva nekako približale modelom Evrope, v Slovenji glave dvigujejo tisti, ki bi v principu dobro delujoč javni sistem elitizirali in ga v smislu javnega prostora sesuli po ameriško. V danem trenutku to sovpada z avtokratskimi političnimi vzorci Janševe vlade in za to so v polni meri soodgovorni koalicijski partnerji in vladni ministri. Tudi zdravstveni minister Tomaž Gantar, ki se v imenu Desusa nenehoma ograjuje od Janševega ravnanja, hkrati iz njemu znanih razlogov ne vidi zadostnega razloga, da bi s svojo stranko tako vlado zapustil.

Pri Janševem političnem ravnanju ne gre več le za strah pred poigravanjem z usodo države in njenih državljanov. Gre za alarm pred potresom. Lahko bi rekli, da tako kot za njegova ravnanja postaja odgovorna koalicija, postaja odgovorna tudi opozicija in z njo vsa civilna družba, vsi državljani. Zdi se, da je dozorel čas, ko bo demokratična javnost morala bolj zavezujoče pred oblast postaviti zahtevo po obrambi vrednot slovenske države in demokracije.

vse skupaj še nekaj časa trajalo. Uprizarjal bo pravne manevre, dokler ne bo 20. januarja zastor nezadržno padel.

Medtem ko odhaja najškodljivejši med ameriškimi predsedniki, pa trumpizem ostaja. In pri tem je bistveno vprašanje, ali je bil anomalen stanovalec Bele hiše res samo deviacija, odklon, napaka.

V ameriški politiki že dolgo ni več »normalnosti«, že leta pred prihodom Donalda Trumpa so bile razmere daleč od idealnih, splača se ozreti na mandat republikanca Georgea W. Busha. Aktualni predsednik je samo, kot je v najinem intervjuju na teh straneh minuli teden povedal diplomatski sogovornik, razprl cezure v ameriški demokraciji, skozi katere je prišlo vse blato na površje.

Zato sta normalnost in obnovitev vljudnega, uglajenega obnašanja, kar tačas slavijo elite, ki so podpirale Bidna, zdaleč preskromna ambicija, je po demokratski zmagi komentiral Janis Varufakis v Guardianu. Normalnost, ki je trajala desetletja, je za vedno pošla leta 2008, s silovitostjo krize in trajno stagnacijo ameriškega povprečnega dohodka se je sesula povojna družbena pogodba med ameriškim delavskim razredom in njegovimi vladarji. Američani so izgubljali službe in hiše, zrušili so se pokojninski skladi, etablirana politika se ni zmenila zanje.

Do leta 2016 so bili frustracije tolikšne, da je Trump zlahka izrabil nakopičeno jezo, mržnjo in strahove – pozabljenim Američanom je prinesel neke vrste bogastva, elitističnega izobraževalnega sistema, disfunkcionalnega zdravstva in političnega sistema, ki mu vlada plutokracija«.

Če razmislimo, torej ni potrebna »normalnost«, temveč temeljne spremembe državne politike, pri čemer se je mogoče spomniti, da je Amerika velikokrat imela srečo: svet je presenetila, ko ji je uspelo poiskati izhod iz nemogočih razmer. In vendar je ekonomistovo vprašanje naslednje: »Bo Biden presenetil svet – in bo presenetil tudi samega sebe?«

Demokratska stranka je na volitvah uresničila svoj cilj in premagala bizarnega stanovalca Bele hiše, a njen rezultat ni bil zgodovinski. Šokantno je, da ni bila zmaga mogočnejša. Trump je vsemu navkljub dobil izjemno visoko podporo, približno devet milijonov glasov več kot pred štirimi leti. To se je zgodilo ne glede na njegovo katastrofalno odzivanje na pandemično krizo, ko je vsak dan znova kazal, da mu ni mar za človeška življenja, da so ljudje zanj brezvredni.

Še vedno poslušamo razlage, kaj je šlo narobe, in niti sami Demokrati se ne morejo zediniti niti o tem, zakaj niso dosegli prepričljivejše volilne zmage. Zgražajo se nad rasizmom predsednika, ki je pridobival glasove med temnopoltimi in Latinoameričani, namesto da bi analizirali, zakaj niso znali skomunicirati politike, ki bi pritegnila pomemben del volilnega telesa. V stranki se povečujejo nestrinjanja o tem, ali se je pomaknila preveč v levo in s tem izgubila bolj konservativne glasove oziroma ali je vodila premalo progresivno kampanjo, ki ni dovolj poudarjala klasično leve agende, od neenakosti in delovnih mest do univerzalnega zdravstva. Skratka, bi lahko več volivcev kakor Joe Biden pritegnila Bernie Sanders ali Elizabeth Warren?

Polemike so neskončne. Sredinska struja demokratov, liberalni center – kot ga je poosebljala Hillary Clinton, čeprav ekonomski program novoizvoljenega predsednika nekoliko bolj naslavlja probleme delavcev industrijskega »rjastega pasu« – je spomladi onemogočil Sandersa in strnil vrste okoli Bidna, ker se sam ne strinja s spremembo razmerij moči. Trdi, da je bila za rezultat kriva pretirano leva liberalna politika, z zavzemanjem za zmanjšanje proračuna policije in opustitev fosilnih goriv vred, republikanci jih zato zmerjajo s »socialisti« in radikalnimi levičarji. Progresivni pol vztraja pri socialni, podnebni in rasni pravičnosti in kritizira premlačno, centristično pozicionirano Bidnovo kampanjo, ki zagovarja status quo in predstavlja korporativno Ameriko. Dilem je veliko, odgovora ni.

V vsakem primeru ostaja negotov profil stranke, ki se veliko ukvarja z identitetno politiko – rasno problematiko, premajhno vlogo žensk v politiki, pravicami manjšin in marginaliziranih skupin – in premalo z ekonomsko politiko. Za preštevilne je preveč elitistična, odvrnila je 73 milijonov Američanov.

Toda zdaj že prihaja Biden in prvo vprašanje je, kaj bo spremenil in kako. Ne gre izključno za to, da populista, ksenofoba in mizogina, ki je rušil institucije liberalne demokracije in dajal zagon suverenistom po vsem svetu, zamenjuje spodoben, politično korekten, predvidljiv politik, prepričan multilateralist in internacionalist, ki ceni zavezništva in mednarodno sodelovanje, njegova prva poteza je bila ustanovitev delovne skupine za spopadanje s pandemijo.

Novi predsednik bi moral razstaviti avtokratske strukture, ki jih je vzpostavil njegov predhodnik. Težko si je predstavljati, kako bi bilo to mogoče in ali bo sploh poskušal. Nima večine v senatu in izgubil je kakih deset sedežev v predstavniškem domu kongresa, razmerje moči v vrhovnem sodišču je šest proti tri v korist republikancev. Pa vendar si brez demontaže ni mogoče predstavljati neke približne normalnosti.

Težko si je delati utvare, da je mogoče nadaljevati brez tega. Masha Gessen v New Yorkerju citira pojme »avtokratski poskus« in »avtokratski preboj«, tretja faza je »avtokratska konsolidacija«, ki si jih je izposodila od Bálinta Magyarja. Madžarski sociolog je za razumevanje države, ki je bila še v času pridružitve Evropski uniji »normalna država«, v manj kot desetih letih pa je postala model »iliberalne demokracije«, razvil dobro analitično orodje; pomaga nam razumeti povsem novo obliko politične formacije in demokratično implozijo, ki se je zgodila na Madžarskem in še kje. Ima izkušnje iz prve roke, več desetletij je bil akter v madžarski politiki.

Med avtokratskimi spremembami navaja poseganje v ustavna sodišča in nasploh v pravosodje, spremembe pravil za imenovanje državnih uradnikov, unilateralno spreminjanje volilnih pravil in podobno, torej vse tisto, kar je Trump počel v minulih štirih letih. Gessen v zvezi s tem citira »vertikalo vazalstva«, ki podobno kot na evropskem vzhodu obstaja tudi v Združenih državah – teče od pravosodnega ministra Williama Barra do vodje republikanske večine v senatu Mitcha McConnella, sodišč itn.

Številne od teh struktur bodo ostale tudi po tem, ko bo Donald Trump odšel. Destruktivni predsednik se poslavlja, vendar je samo simptom. Osvoboditev od trumpizma pomeni razgraditev struktur, sicer stvari ostajajo na točki, ko se vse lahko ponovi.