Diagnoza Amerike v letu koronavirusa

VWashington

vrsti za uspešna cepiva proti novemu koronavirusu je še več farmacevtskih družb, ameriških pionirjev Moderne in Pfizerja – zadnjega v sodelovanju z nemškim Biontechom – pa ne odlikuje le dih jemajoča hitrost. V Cambridgeu v Massachusettsu so prvim prostovoljcem vbrizgali cepivo komaj 63 dni po razkritju virusove genske kode, veliko pa ni zaostajalo niti podjetje iz New Yorka v sodelovanju z inovativnim partnerjem iz Mainza. Za mnoga cepiva proti drugim boleznim so bila potrebna desetletja. Sporočilna ribonukleinska kislina z angleško kratico mRNA nam bo, kot kaže, omogočala izjemno učinkovito obračunavanje s covidom-19, morda pa bo odbijala tudi napade številnih drugih bolezni. Tako Moderna kot Biontech z isto tehnologijo že preizkušata zdravila proti nekaterim vrstam raka.

Tudi najbolj prelomnim tehnologijam je rakaste celice veliko težje zaznavati od virusov, upanje na uspešnejši spopad z najhujšimi boleznimi človeštva pa je vendarle vse večje. Vsaj v ZDA so mnogi manj optimistični o možnostih za zdravljenje političnih in družbenih razkolov, ki so tudi izbruhnili v letu grozljive pandemije. Skoraj tri tedne po volitvah Američani na enem in drugem političnem bregu še vedno držijo pesti, da je zmagal njihov predsedniški kandidat, in drugo stran sumijo, da noče priznati poraza ali pa da je velikopotezno goljufala na volitvah. Medijske projekcije so takoj po volitvah za zmagovalca razglasile demokrata Joeja Bidna, a je republikanski predsednik Donald Trump zaradi splošne uvedbe glasovanja po pošti v letu koronavirusa že prej napovedoval prevare.

Sedeminsedemdeset odstotkov njegovih volivcev mu verjame, kaže javnomnenjska raziskava univerze Monmouth. Donald Trump je do zaključka redakcije Sobotne priloge ponavljal, da je zmagal sam, in navajal domnevno oviranje republikanskih opazovalcev med preštevanjem glasov v številnih občinah z demokratskim vodstvom ter »žetve« po pošti poslanih glasovnic. Obtožbe pa se vse bolj osredotočajo na družbo Dominion Voting Systems, ki številnim zveznim državam daje stroje za identificiranje in preštevanje glasovnic. Trumpova odvetnica Sidney Powell je omenjala bližino vodstva družbe demokratskim rodbinam Clinton in Pelosi ter algoritme, ki naj bi glasove preusmerjali od Trumpa k Bidnu.

Ameriška politična grozljivka

Med državami, iz katerih naj bi na daljavo vplivali na volilne stroje, je odvetnica kot mimogrede omenjala Venezuelo in Nemčijo, in res se po družbenih omrežjih širijo govorice, da je ameriška vojska zasedla strežnik španske družbe v Frankfurtu. Pri vojski so to zanikali in tudi na omenjeni raziskavi javnega mnenja le nekaj odstotkov Trumpovih volivcev verjame v spreobrnitev Bidnove zmage, pa čeprav so do zdaj to razglasile le medijske projekcije. Investicijski strateg finančne ustanove J. P. Morgan Michael Cembalest pa je v sredo svojim vlagateljem omenjal »oddaljeno nevarnost ameriške grozljivke«.

Za dvajseti januar, ko morajo ZDA dobiti svojega predsednika, je omenjal celo možnost dvojne inavguracije, če bodo zvezne države v kongres poslale nasprotujoče si spiske elektorjev, kot so to leta 1960 naredili Havaji. Bidnu ta čas pripisujejo 306 elektorjev v primerjavi s Trumpovimi 232, kar je več kot dovolj za zmago, a le, če bodo tudi končni rezultati enaki medijskim projekcijam. V primeru ponovitve dvojnih spiskov bi bili sprejeti tisti, pod katere bi bil podpisan guverner vsake od zveznih držav, ob različnih mnenjih v predstavniškem domu in senatu pa bi lahko vlogo jezička na tehtnici odigral podpredsednik države. To bo šestega januarja še vedno republikanec Mike Pence.

Druga možnost zapletov, o katerih vroče razpravljajo strokovnjaki za ustavno pravo, je tudi morebitno onemogočeno delo elektorskega kolidža, ki v običajnih razmerah izbira predsednika. Odločitev bi se v tem primeru selila v predstavniški dom z enim samim glasom za vsako zvezno državo. Ker v večjem številu zveznih držav vladajo republikanci, bi šla zmaga v tem primeru morda vendarle k Donaldu Trumpu. Predsednik in njegovi odvetniki morda računajo tudi na vrhovno sodišče s prepričljivo konservativno večino po imenovanju Amy Coney Barrett. Sodniki Samuel Alito, Clarence Thomas in Neil Gorsuch so že omenjali »veliko verjetnost« neustavnosti dovoljenja pensilvanskega vrhovnega sodišča za upoštevanje glasovnic, ki so s poštnim žigom na volilni torek prihajale še več dni zatem. Zvezno vrhovno sodišče je tedaj nakazalo, da bo morda o tem odločalo po volitvah.

Trumpov odvetnik Rudy Giuliani bi rad samo iz pensilvanskega štetja odstranil okrog 700 tisoč glasovnic po pošti. Nekdanji newyorški župan je že dvigoval obrvi z dvomljivimi nastopi in pričami, a dokler Donald Trump ne sprejme poraza, je mogoče še marsikaj. Po vseh letošnjih mestnih in drugih nemirih si je lahko tudi predstavljati, kako bi nove zaplete sprejel Trumpu sovražni del ameriške javnosti. Polovica ameriškega volilnega telesa za predsednika že sprejema Joeja Bidna in mnogi so za prevlado svoje resnice dobesedno pripravljeni tvegati življenja. Množice, ki so po volitvah rajale v prestolnici Washington in drugih mestih, so ignorirale opozorila zdravstvenih oblasti, da kljub nošnji zaščitnih mask spravljajo v nevarnost sebe in svoje bližnje, tako kot so poleti nevarnost virusa ignorirali milijoni demonstrantov po smrti temnopoltega Georgea Floyda med policijsko aretacijo v Minneapolisu.

Šestdeseta leta spet iz naftalina

Še bolj so sebe in druge ogrožali Trumpovi privrženci, ki na neštetih predvolilnih zborovanjih sploh niso nosili mask. Konservativno podcenjevanje tako uničujočega virusa je še toliko bolj presenetljivo, ker je Trump zavedanje njegove nevarnosti pred drugimi pokazal z zgodnjim zaprtjem letalskega prometa s Kitajsko. Kljub temu je z vztrajanjem pri podobnosti covida-19 z običajno gripo ter bombastičnimi nastopi na tiskovnih konferencah kar sam spodkopal svojo volilno zmago. Izgubil je delež sredinskih volivcev, ki so mu pomagali zmagati leta 2016, in čeprav so se tudi njegovi neposredni predhodniki kot demokrat Barack Obama in republikanec George W. Bush za ponovno izvolitev najbolj naslanjali na zveste privržence, sredi pandemije stoletja običajni recepti ne veljajo. Z nekaj predsedniške drže bi si pridobil veliko več zaupanja prestrašenih državljanov.

Tako pa Amerika ostaja globoko razdeljena, in to dokazujejo tudi dogajanja na ulicah prestolnice v minulih tednih. Po medijski razglasitvi Joeja Bidna za novoizvoljenega predsednika so tam slavile množice njegovih privržencev, teden dni kasneje pa so prišli za sedanjega republikanskega predsednika demonstrirat udeleženci »milijon MAGA marša«, imenovanega po Trumpovem pozivanju k temu, da bo naredil Ameriko spet véliko. Nekateri govorci so dokazovali, da korenine sedanjih ideoloških spopadov segajo vse do šestdesetih let minulega stoletja, ko so revolucionarne študentske množice na novo opredeljevale obzorja osebne svobode. Medtem ko so ameriški in evropski znanstveniki z osamitvijo mRNA iskali nove načine razmišljanja o naših genih, so se sredi vietnamske vojne in upora proti še enemu republikanskemu predsedniku Richardu Nixonu v številnih ameriških in evropskih mestih rojevali zametki družbenih revolucij.

Emancipacija žensk, seksualna svoboda za prebivalce LGBT in vse druge ter rasna enakopravnost so že dediščina zahodne civilizacije, skrajno levičarski ideološki naboj pa je tudi danes predmet ogorčenih sporov, kot je bilo slišati tudi na washingtonskih demonstracijah v podporo Donaldu Trumpu. Teden dni po rajanjih privržencev demokratskega prvaka Joeja Bidna je konservativni komik Evan Sayet med obsojanjem »woke« premoči tako imenovanih budnih ali zavednih državljanov bičal čez radikalno levičarsko organizacijo Weather Underground. William Ayers in njegovi so hoteli razdeljevati bele in temnopolte Američane, hoteli so revolucijo, je obtoževal, a jim je spodletelo, ker so milijoni v Ameriko pribežali pred Hitlerjevim in Stalinovim socializmom, milijoni pa so se šli v tujino bojevat proti temu. Ko se jim ni posrečilo, so začeli z dolgim maršem skozi institucije – šole, industrijo zabave in družbena omrežja, je obtoževal. »Zdaj so odstranili maske in pokazali, kaj so: socialisti!«

Kontrarevolucija s sedmimi otroki

Med ameriškimi konservativci je zaznati vsaj nekaj »kontrarevolucije«. Za mnoge med njimi je pomembna svetost življenja in vrhovna sodnica Coney Barrettova je ameriški levici sumljiva že zaradi njenih sedmih otrok in globoke katoliške vere. Demokratska senatorka Dianne Feinstein je nekdanji sodnici prizivnega sodišča očitala, da »dogma glasno živi skozi njo«, pa čeprav ima pet otrok, uspešno kariero in katoliško veroizpoved tudi demokratska ikona Nancy Pelosi, tretja najvplivnejša političarka države. Trump pa si je svoje zveste privržence vendarle najbolj pridobil z gospodarsko politiko za ameriške poražence globalizacije, medtem ko si je Joe Biden – in pred njim Bernie Sanders – pridobil številne mlade žrtve velike recesije po letu 2008.

Tem je Biden skupaj s Sandersom in newyorško kongresnico Alexandrio Ocasio-Cortez obljubil korenito znižanje študentskih dolgov, s sedem tisoč milijard dolarjev vrednim programom za prihodnje desetletje pa se približuje tudi svoji oceni o najbolj progresivnem predsedniku po Franklinu Delanu Rooseveltu. FDR je v obdobju po veliki depresiji iz tridesetih let dvajsetega stoletja utemeljil številne ustanove ameriške socialne države, od pokojninskega zavarovanja naprej, Biden načrtuje obsežna infrastrukturna dela in subvencije za čiste tehnologije, dostopna stanovanja, vrtce, šole, zdravstveno zavarovanje in še marsikaj.

Bidnov program je trikrat dražji od tistega, ki ga je leta 2016 predlagala prejšnja demokratska predsedniška kandidatka Hillary Clinton, in sedanji demokratski prvak ga namerava delno plačati z višanjem davkov za premožne. Marsikaj od tega je v diametralnem nasprotju z gospodarsko politiko njegovega republikanskega predhodnika Donalda Trumpa, ki je temeljila na radikalnem nižanju podjetniških in drugih davkov ter odpravljanju ovir za podjetniško delovanje. Prvi republikanec in demokrat pa si nista tako zelo narazen pri odločenosti za spodbujanje ameriške industrije in prepričanju, da visok dolg ni največja nevarnost za družbo in gospodarstvo, le da tega ne opravičujeta z istimi argumenti.

V vsakem primeru se napoveduje tekma za pridobivanje naklonjenosti ameriškega delavskega razreda, kar prinaša nove negotovosti v medsebojna razmerja ameriške družbe. Z nastopi med pandemijo se je Trump zameril izobraženim predmestnim volivcem, ki so mu leta 2016 pomagali v Belo hišo, zato pa je »delavski milijarder« povečal svoj delež temnopoltih in južnoameriških volivcev. Tem se je dohodek v prvih treh republikančevih letih na oblasti povečal celo bolj kot drugim, zaradi česar se je začela zmanjševati neenakost v ameriški družbi. Desni kritiki se pod Bidnom bojijo poslabšanja gospodarstva po zgledu administracije prejšnjega demokratskega predsednika Baracka Obama, v kateri je deloval kot podpredsednik. Tedaj se je pojem »sekularna stagnacija« uveljavljal kot nekaj neizogibnega.

Obama in Biden raje poudarjata reševanje avtomobilske in druge industrije med finančno krizo, delavcem pa obljubljata novo upoštevanje sindikatov. Vprašanje pa je, koliko bo lahko demokratski predsednik sploh izvajal prenovo ameriške družbe z leve strani. Američani so spet pokazali nasprotovanje političnim skrajnostim, saj so demokrati v predstavniškem domu ohranili le majhno večino. Če bodo republikanci po georgijskih volitvah v začetku januarja obdržali prevlado v senatu, bo imel demokratski predsednik še bolj zvezane roke.

Joe Biden med demokratskimi poli

Preveč sredinska politika Bele hiše pa bo vznemirila privržence, ki zaradi okolja med drugim upajo na obračun s pridobivanjem fosilnih goriv s hidravličnim drobljenjem kamnin, pa čeprav je to ZDA poleg zmanjšanja izpuhov CO2 prineslo novo energetsko neodvisnost. Tako imenovani progresivni demokrati že napadajo tudi prva Bidnova imenovanja najožjih sodelavcev, ki naj bi bili preblizu korporativnemu svetu. Nekdanjemu podpredsedniku so k demokratski predsedniški kandidaturi odločilno pomagali zmerni temnopolti demokrati Južne Karoline, prevlada bolj levo usmerjenih kandidatov pred tem pa je vendarle pokazala demokratsko pomikanje na levo v času predsednika Trumpa.

Bidnov gospodarski program dokazuje, da v sedanji politični reinkarnaciji tudi sam verjame v aktivno vlogo politike pri spreminjanju družbenih razmerij, zagotovo pa se zaveda, da bodo njegovo vladavino primerjali z gospodarskimi uspehi Trumpovih prvih treh. Nekateri demokrati se tudi bojijo, da jih bo omejevala konservativna večina v vrhovnem sodišču, a okrepljena »originalistična« struja ne zagovarja aktivističnega sodstva. Coney Barrettova je med senatnimi zaslišanji vztrajno poudarjala privrženost ustavi in veljavni zakonodaji, kar opazovalce navaja k domnevam, da bo celo pri pravici do prekinitve nosečnosti, kot je opredeljena v sodni odločitvi Roe proti Wadu iz leta 1973, na tapeti predvsem dovoljenje abortusa na zahtevo po petem mesecu nosečnosti. To v svetu dovoljuje le peščica držav.

Prva razprava na vrhovnem sodišču je vsaj malo pomirila tudi demokratske strahove za dostopno zdravstveno zavarovanje z ljudskim nazivom Obamacare, za katerega se bo spet zavzemal tudi Joe Biden. A tu ne bo lahko z bolj konservativnim kongresom, pa tudi vrhovno sodišče je že prej odpravilo prisilno plačevanje prispevkov za tiste, ki se nočejo včlaniti vanj. Svoboda izbire, ki so jo vsaj do pandemije tako vneto zagovarjali Američani, je prednosti pokazala tudi z dosežki inovativne farmacevtske industrije v času novega koronavirusa, z glavnimi pomanjkljivostmi, kot so visoka cena zdravil ali bolezni ob sklepanju zavarovanj, pa se je poskušal spopadati tudi Trump.

Virus bo morda poskrbel tudi za nepričakovane spremembe ameriške družbe, ki jih lahko prinese že višje in visoko šolstvo. Nekateri govorijo celo o pravi revoluciji, potem ko je postavljanje kolidžev na ameriški izobraževalni piedestal po šestdesetih letih minulega stoletja prineslo cel kup bolečih stranskih učinkov. Američani z višjo izobrazbo so doslej res služili bistveno več od nekdanjih sošolcev z le srednješolsko izobrazbo, v obdobju po veliki depresiji pa mnogim od njih zaradi astronomskih stroškov visi dolžniški kamen okrog vratu. Dve tretjini srednješolcev se hkrati ne vpišeta na univerze ali študija ne dokončata ter sta zato obsojeni na slabo plačana delovna mesta.

Samo odprava dolgov, za katero se zavzema tudi Biden, ne bo zadostovala, in Trump je skupaj s hčerjo Ivanko že obujal poklicno izobraževanje, ki tako odlikuje evropsko industrijsko silo Nemčijo. Zdaj Američane k novemu razmisleku o šolanju otrok sili tudi pandemija, ne le zaradi vse manjše upravičenosti astronomskih stroškov. Kažejo se tudi nove možnosti šolanja na daljavo z vse bolj priljubljenimi tečaji za vse, od računalniškega programiranja do bančništva in zavarovalništva. V enaindvajsetem stoletju poklicno izobraževanje ni več omejeno na avtomobilsko industrijo ali gradbeništvo, ampak ga vse bolj ponujajo podjetja, kot so Microsoft, Amazon ali Google.

Bo pandemija omejila tudi škodljivi elitizem, ki je tesno povezan s hlepenjem po statusu najboljših univerz? Najprej pa bo takšna ali drugačna Bela hiša nadaljevala prizadevanja za vračanje industrijskih delovnih mest, ki bodo tudi pomagala pri uvajanju drugih načinov izobraževanja. To ne bo vplivalo le na Ameriko, ampak tudi na odnose po svetu, kar pa je že tema za posebno zgodbo.