V Južni Ameriki

nique Correa odkril, kako je vesoljni medijski svet od Wall Street Journala do Charlieja Hebdoja po načelu »halo efekta« bolj ali manj enoglasno sledil navedbam Organizacije ameriških držav o Moralesovem poskusu goljufij na bolivijskih volitvah. Ne da bi sploh kdo natančno in kritično prebral poročilo njenih opazovalcev, ki ga je bilo menda zelo težko dešifrirati, je Evo Morales obveljal za nadutega »diktatorskega vajenca« in krivca za nasilje, ki je sledilo – četudi je imel popularni Morales izkazano visoko ljudsko podporo in je veljalo njegovo štirinajstletno vodenje države kot najbolj stabilno obdobje v Boliviji. A nihče ni resno podvomil in natančneje preveril izsledkov v poročilu organizacije, za katero je sicer v Latinski Ameriki dobro znano, da deluje kot »podaljšana roka ZDA«, Fidel Castro pa jo je poimenoval kar »ministrstvo za kolonije«.

V to poročilo sta se kasneje poglobila raziskovalca Jake Huston in David Rosnick iz CEPR (Center za ekonomsko in politično raziskovanje) in Washingtona. Ugotovila sta, da sum o goljufijah ni v ničemer podprt s številkami in argumenti, uporabljena statistična metoda pa je bila napačna. Opazovalci so sicer res našli nekatere manjše nepravilnosti ob izvedbi volitev, a niso ponudili nobenega dokaza za sklep, da so te kakorkoli vplivale na rezultat volitev. Svoje izsledke sta objavila v študiji Observing the Observers (Opazovanje opazovalcev) marca letos. OEA se je zavila v molk.

Omenjena raziskava pa je bila povod za to, da je New York Times 7. junija letos vendarle objavil samokritični odziv, nekakšno mea culpa, v kateri implicitno povezuje odgovornost medijev za poročanje, ki je pripomoglo, da se je novembra lani pod vodstvom samooklicane predsednice Anezove, ki ni dobila potrditve v parlamentu, z državnim udarom zares ustoličila diktatura v Boliviji.

Francozi Južne Amerike

Novoizvoljeni Luis Arce, gospodarski minister v Moralesovih vladah, ki je najbolj zaslužen za pretekli bolivijski »ekonomski čudež«, začenja svoj mandat na čelu države, ki je v precej slabšem stanju, kot je bila pred enim letom, ko je svoj tretji mandat končal predsednik Morales. Ta se je zdaj vrnil v Bolivijo, obtožnica, ki ga je krivila vstajništva in terorizma in mu je preprečila kandidaturo na letošnjih volitvah, je že umaknjena. Med eksilom je izdal knjigo z naslovom Volveremos y seremos millones! (Vrnili se bomo v milijonih!); tako naj bi v osemnajstem stoletju vzkliknil indijanski ajmarski poglavar Tupac Katari, preden so ga razčetverili španski zavojevalci. Morales je napovedal, da bo po vrnitvi domov nadaljeval tam, kjer je začel: s sindikalnim aktivizmom. Mejo med Argentino in Bolivijo, kjer ga je pričakala množica državljanov in ga potem povsod navdušeno spremljala na poti po Boliviji, je prestopil dan po slovesnosti ob začetku mandata novega predsednika, ki je potekala 8. novembra v La Pazu. Comachevi privrženci so ustoličenje novega predsednika skušali preprečiti dan prej z neuspešnim napadom z dinamitom na lokalni sedež Masa v prestolnici, kjer se je takrat zadrževal tudi Luis Arce.

Predsednik Arce se zaveda nevarnosti stopnjevanja polarizacije v državi, zato je napovedal vlado narodne enotnosti, ker hoče biti predsednik vseh državljanov. Velja za zmernega politika in si želi predvsem miru v državi, da bo lahko spet vzpostavil normalne razmere, četudi je parlament v obstoječem sklicu že odločil, da bodo morali zdaj že nekdanja samooklicana začasna predsednica in enajst ministrov pred sodiščem odgovarjati za vse posledice konfliktov, ki so nastali pred letom dni.

Arceju je jasno, da ne bo mogel uspešno vladati brez podpore treh najpomembnejših dejavnikov: parlamenta, kjer je njegovo Mas dobilo večino, s sodelovanjem civilnodružbenih organizacij, ki poleg domorodcev tvorijo jedro in večino v gibanju Mas, ter s sodelovanjem najbogatejšega dela države, ki prispeva 30 odstotkov BDP in je skoncentriran v departmaju Santa Cruz, sedežu belskih potomcev, za katere je nekoč lokalna misica izjavila: »Mi v Santa Cruzu smo beli in govorimo angleško.«

Bolivijci naj bi že zgodovinsko imeli izrazit revolucionarni temperament, sociolog René Zavaleta jih je nekoč poimenoval kar za Francoze

Južne Amerike, ki politiko razumejo kot dinamiko revolucije in kontrarevolucije. V zgodovini svoje države so dokazali, da imajo globoko vsajen republikanski refleks in ne marajo, da se neki politik ali neka stranka predolgo zadržita na državnem vrhu, saj državne službe ne nazadnje predstavljajo tudi redko možnost učinkovite socialne promocije.

Bolivija ni Venezuela

Evo Morales je bil s tremi zaporednimi mandati v tem pogledu izjema, pa ne le zato, ker je po skoraj petstotih letih od španske okupacije Bolivije indijanska večina prvič prispevala predsednika države. Bolivija ni Venezuela in Evo Morales ni Hugo Chávez, kakor so mu hoteli poenostavljeno naprtiti njegovi nasprotniki. Morales ni uvedel bolivarske revolucije, še manj komunistično diktaturo po kubansko. Nobene podobnosti ni s sedanjim venezuelskim predsednikom Madurom, ki mu je s pomočjo vojske v zadnjih dveh letih uspelo nevtralizirati samooklicanega predsednika in ameriškega favorita Guaidoja, ki je napovedal, da bo parlamentarne volitve 6. decembra letos bojkotiral.

Pragmatizem in skrbno ravnanje z državnim proračunom sta Moralesovim vladam omogočila zmerno širitev tržnega gospodarstva in vzdržno gospodarsko rast ob nizki zadolženosti. Močna državna kontrola v strateških panogah je tvorila bistvo »evonomike«, ki je omogočala 4,5-odstotno rast BDP.

V skladu s svojim političnim načelom proceso de cambio se je s postopnimi spremembami lotil tudi izboljšanja socialno-ekonomskega položaja domorodcev in jim razdelil nekaj zemlje v javni lasti. Četudi ni nikoli resno ogrozil položaja tradicionalne bele elite, ki s svojo dobro izobrazbo vselej uteleša načelo meritokracije, je uvajal družbenopolitične spremembe, ki so omejile reprodukcijo tehnokratskih elit. Le-te so zviška in z nelagodnostjo gledale nastajanje nove plebejske elite, a je bila stabilna gospodarska situacija povsem zadovoljiva osnova za delujoče navidezno premirje v družbi.

Moralesova napaka je bila, da je hotel še četrti mandat, ki mu ga je po negativnem ljudskem referendumu pomagalo uveljaviti vrhovno sodišče. Po lanskoletnih volitvah je tako na dan bruhnilo zatajeno nasprotovanje »belih elit« do Eva Moralesa, ki je temeljilo na njihovi osnovni zameri, da je lahko cocalero, pridelovalec koke, postal bolivijski predsednik. Temu se je pridružila še »logika ekvivalenc«, kakor jo imenuje argentinski politolog Ernesto Laclau: kakor hitro se politična situacija v neki revni državi dovolj poslabša, vzniknejo sočasno na plano še vse vrste frustracij, zamer in zahtev, ki jih povzročata nakopičena neenakost ter njihova koagulacija v vsesplošno spopadanje.

Moralesova »ljudska vladavina« je nastala po večdesetletni ljudski mobilizaciji. Njena agenda je slonela na vstaji v Cochabambi iz leta 2000 zoper drastično povišanje cene vode v upravljanju multinacionalk ter na uporu iz leta 2003 proti izvažanju zemeljskega plina v ZDA pod ceno.

Obe uspešni vstaji sta vnesli nove tone v bolivijsko nacionalno suverenost. Moralesova vlada, ki je najprej preobrnila nesorazmerje v dobičku tujih multinacionalk pri izkoriščanju zemeljskega plina s poprejšnjih 18 odstotkov na 81 odstotkov v korist države, je dokazala, da je z avtonomno in pametno gospodarsko politiko mogoče doseči gospodarsko rast in družbeni razvoj tudi brez pomoči Mednarodnega gospodarskega sklada kakor tudi izkoriščati bogate zaloge dragocenega litija brez ZDA. Slednje so že na začetku predsedniškega kandidata Moralesa z njegovo ostro antiimperialistično retoriko označile za »ilegalnega koka agitatorja«. Gojenje koke, te svete rastline Indijancev, ki jim omogoča preživetje v ostrem visoko

predsedniku opravičile in Morales je sporočil, da je opravičila sprejel.

Povsod gre za demokracijo

Slovesnost ob Arcejevi inavguraciji je bila tudi priložnost za sprejem mednarodne »deklaracije za mir iz La Paza«, zaveze za obrambo demokracije, človekovih pravic in socialne pravičnosti ter zavračanje političnih skrajnosti. Podpisali so jo visoki politični sopotniki gibanja Mas, začenši s sedanjim argentinskim predsednikom Albertom Fernandezom, nekdanjo brazilsko predsednico Dilmo Rousseff ter nekdanjim ekvadorskim predsednikom Rafaelom Correio, kakor tudi predstavniki iz Peruja, Čila, Kolumbije ter Francije, Španije, Portugalske in Grčije.

Luis Arce je takoj po izvolitvi obljubil, da bo vladal v skladu z začrtano politiko Masa. Tako je govoril pred izvolitvijo tudi sedanji ekvadorski predsednik Lenín Moreno, nekdanji podpredsednik v vladi Rafaela Correie in njegov politični sopotnik. Ko je bil izvoljen, pa je

Za oceno, ali so dogajanja v teh latinskoameriških državah napoved ponovne zore bolj socialnodemokratske politične opcije na kontinentu ali le občasni pljusk čez rob trpljenja ljudi, je še prezgodaj. Vsekakor pa iz njih vejeta odklanjanje agende neoliberalizma kot podaljšane roke kolonializma in odločenost za demokracijo. bliskovito zamenjal stran in začel uresničevati desničarsko neoliberalno agendo. Za začetek je sklenil sporazum z Mednarodnim finančnim skladom, ki je povzročil vrsto drastičnih ukrepov, najprej pa zvišanje cene pogonskih goriv, zaradi česar so po državi vzniknili divji protesti. Predsednik Moreno je razglasil policijsko uro, kar se je zgodilo prvič po vojaški diktaturi iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, in začasno preselil vlado v obmorski Guayaquil. Po pogajanjih z razjarjenimi državljani je moral odstopiti od prvotnega krutega varčevalnega načrta. V zameno za podporo ZDA je preklical azil žvižgaču Julianu Assangeu na veleposlaništvu v Londonu in ga dal izročiti britanski policiji. Nekdanji predsednik Correia, ki je leta 2012 Assangeu odobril azil, je bil letos v odsotnosti zaradi korupcije obsojen na osem let zapora, kar mu je preprečilo kandidaturo za podpredsednika države na volitvah, napovedanih za februar 2021.

Dne 18. oktobra letos so se na Trgu Italije, v centru čilske prestolnice Santiago, zbrale množice, da bi proslavile prvo obletnico začetka množičnih protestov proti neenakosti, ki se je desetletja nabirala v ljudsko jezo. V ospredju sta javno zdravstvo in javno šolstvo. Neoliberalni predsednik Sebastião Piñera, ki je bil po štirih letih spet izvoljen, potem ko se je neobveznih volitev udeležilo samo 49 odstotkov volilnih upravičencev, je že na začetku nemirov odgovoril z brutalnim policijskim nasiljem. Najprej je razglasil izredno stanje, kar se je zgodilo prvič po koncu Pinochetove diktature. A ljudstvo ga je pričakalo na nogah, protesti so se le še okrepili in po enem tednu je ukinil izredno stanje. Po enem letu nepretrganega nezadovoljstva državljanov na ulicah je bil izglasovan referendum za odpravo Pinochejeve ustave iz leta 1980, »matere neenakosti«, kar naj bi tudi dokončno pokopalo senco krutega diktatorja in njegove dobe. Ustanovitev državljanske konvencije, odgovorne za koncipiranje nove ustave, pa naj bi na miren način zagotovila prehod v bolj demokratično prihodnost.

***

Za oceno, ali so dogajanja v teh latinskoameriških državah napoved ponovne zore bolj socialnodemokratske politične opcije na kontinentu ali le občasni pljusk čez rob trpljenja ljudi, je še prezgodaj. Vsekakor pa iz njih vejeta odklanjanje agende neoliberalizma kot podaljšane roke kolonializma in odločenost za demokracijo.

V teh časih, ko so vse oči uprte v severno ameriško sosedo, se velja spet spomniti, da besede Abrahama Lincolna (1809–1865), nekdanjega ameriškega predsednika, veljajo tudi za državljane latinskoameriških držav: »Demokracija je vlada ljudstva, ki jo izvaja ljudstvo za ljudstvo.«