Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Za poezijo je primeren vsak čas
Alain Tourneux – ki je bil 35 let konservator v Muzeju Arthurja Rimbauda v Charlevillu, od 2016. pa je predsednik Mednarodnega društva prijateljev Arthurja Rimbauda s sedežem v Parizu – je za Delo prepričan, da je pobuda napačna. Zakaj? Spomnimo, kdo je bil Arthur Rimbaud (1854–1891), in razmišljajmo o svobodi.
Koliko prijateljev Arthurja Rimbauda šteje društvo, ki mu predsedujete?
Približno sto dvajset nas je, kar ni ravno veliko.
Koliko pa je imel Rimbaud prijateljev, ko je bil še živ?
Ko je iz Evrope odpotoval v Afriko, je nedvomno spoznal nove prijatelje, kakor jih je imel že prej, ko je v Charlevillu hodil v šolo. A da bi jih imel zares veliko, tega ne verjamem. V življenju je šel skozi različna obdobja, mislim, da mu je bilo v vsakem blizu pet ali šest oseb, kar ni ravno veliko.
Ni bil le pesniški genij, ampak genij življenja: ne le da je domala »vse« napisal izjemno mlad, v adolescenci, ampak se ni ustavil na mestu. Popolnoma svoboden je hotel odkriti svet. V kakšnem odnosu je bil najprej z družino pa z domačim Charlevillom, zatem s Parizom, sploh s Francijo in Evropo, tudi Afriko, koder je živel vrsto let?
Poezijo je pisal med 15. in 20. letom, torej v adolescenci, čeprav v Franciji v 19. stoletju niso uporabljali tega izraza. Njegov odnos z družino ni bil preprost, saj je gospa [Vitalie] Rimbaud, Arthurjeva mama, sama vzgajala štiri otroke, kar ni bilo enostavno, posebno ker sta imela Arthur in njegov brat [Frédéric] izrazit značaj. A čeravno so preživljali težka obdobja, se je Arthur redno vračal domov v Charleville, pa tudi ko je živel daleč stran v Afriki, je mami in sestri [Isabelle] pošiljal pisma; družina je bila njegova glavna sogovornica.
Torej je bil mladenič, ki je hotel stran in je komaj 15-leten zbežal od doma v Pariz, a se je vedno znova vrnil?
Odšel je, ko je bil zelo mlad, saj je hotel odkriti Evropo, potem pa se je vračal v domači pristan. Morda je čutil, da mora v Charleville, ali pa je prišel nazaj k mami, ker mu je zmanjkalo denarja.
Ali pa je hotel nekoliko pomiriti nemirnega duha?
V Ardenih kot pokrajini njegovega otroštva je gotovo občutil mir, čeravno so bili časi strašno razburkani. V letih 1870 in 1871 je tukaj, v bližini Charlevilla in v Sedanu, divjala francosko-pruska vojna, povsod je bilo slišati topove ..., zato pa je tudi odšel.
Kakšen je bil takrat Charleville, v katerem živite od leta 1980 tudi vi, in koliko je bila intelektualna družina Rimbaud?
Samo lučaj ali kakšnih dvajset minut hoje oddaljen od Mézièresa je bil Charleville že pred vojno in sploh po njej cvetoče industrijsko mesto, čeravno majhno. Arthur je živel s hrupom iz železarn, opazoval je dimnike in se norčeval iz charlevillskih meščanov, ki so bili lastniki metalurških obratov in so tukaj obogateli . ... Rimbaudova mama ni bila intelektualka, a je imela določeno kulturo, tako kot hči Isabelle je pisala lepo, najsi je šlo za slog in tudi pravopisnih napak ni delala. Ko je sin hotel brati Victorja Hugoja, je bila prepričana, da ni primerno branje zanj. Arthur je bil odličen učenec, ki je dobil vse mogoče nagrade, celo pri verskem pouku, latinščini ... Vedno je hotel biti prvi, najboljši, kar pa ne pomeni, da ni uganjal norčij z vrstniki in nagajal profesorjem.
Vojak in prav tako človek nemirnega duha [opisujejo ga še kot novinarja, lingvista, etnologa ...] je bil tudi Arthurjev oče [Frédéric], ki je ženo zapustil, ko so bili otroci še majhni. S svojo odsotnostjo jih je vse močno zaznamoval.
Da, bil je odsotna figura, vendar taka, ki šteje ... Sin Arthur Rimbaud je šel zdoma zaradi vojne in socialnih gibanj, nad katerimi se je navduševal. Nekateri verjamejo, da je bil celo v pariški komuni, kar pa ni bilo nikoli dokazano. Bil je radovednega duha, hotel je biti na tekočem z vsem, prebiral je časopisje, ki ga je bilo mogoče dobiti v Charlevillu, odločen, da enkrat odkrije evropska glavna mesta, začenši s Parizom. Vanj je hotel tudi zato, da bi pokazal svojo poezijo in osvojil tamkajšnje literarne kroge; tako je spoznal Paula Verlaina.
Še zdaj je močan kliše, da je treba uspeti v Parizu, toda Rimbaud ni v resnici nikoli obrnil hrbta podeželju. Ali se motim?
Ne, bil je predvsem podeželan. Ko je prispel v Pariz, so ga imeli za kmeta: bil je velik in krepak fant lepega obraza in fiziognomije, z velikimi rokami. Čeprav je bil doma iz Ardenov, ki niso oddaljeni od Pariza niti 250 kilometrov, so ga dojemali kot nekoga, ki prihaja iz globokega francoskega podeželja.
Kar ga ni peklilo. Ni malo francoskih intelektualcev s podeželskim ozadjem, ki občutijo neke vrste sram, sploh če prihajajo iz skromnega miljeja: o sramoti pišeta Didier Eribon in Annie Erneaux, na primer. Rimbaud je bil docela svoboden, mar ne?
Popolnoma, bil je ponosen na svoje podeželanstvo. Ne da bi pomišljal, se je v Parizu odločil, da bo poiskal ljudi, ki bi lahko prisluhnili njegovi poeziji.
Njuno razmerje z Verlainom, med drugim je zbanalizirano v filmu Popoln mrk, je bilo divje, privlačno in odbojno hkrati. Vemo, da je Verlaine celo dvakrat ustrelil v Rimbauda.
Verlaine je občudoval Rimbauda in tudi Rimbaud, ki je že zelo mlad v Charlevillu provokativno opozarjal nase, je sprva občudoval Verlainovo poezijo, a je precej hitro presegel učitelja. Tudi ta se je kmalu zavedal, da kot poet ne dosega njegove diamantne poezije v prozi, čeprav sta oba, predvsem pa Rimbaud, najsi v Parizu, Londonu ali Bruslju, eksperimentirala na vse mogoče načine pri raziskovanju umetniške govorice . ... Hotel je preizkusiti vse, vemo, da tudi alkohol, nevarni absint, ki so ga pozneje prepovedali, pa ne zato, da bi se uničeval, ampak da bi se približal še drugim izrazom v sebi, da bi izumil nov jezik; tako kot so na vse mogoče načine raziskovali drugi umetniki.
Kot takšen [iz simbolizma in dekadence so pozneje črpali dadaisti in nadrealisti] je hotel odkriti svet, ki pa je bil takrat precej večji, kot je danes. Francija in Evropa mu nista zadoščali, mar ne?
Zanimivo je, da ni v Franciji nikoli odslužil vojaščine, ki je takrat trajala šest ali kar sedem let. Potoval je v Bruselj in London, še povsod drugam, hotel je spoznati vse, samo francoske vojske ne. Zato ga je bilo vedno, ko se je vrnil v Charleville, strah, da bi ga žandarji odpeljali v kasarno ... Ob tem čudi, da se je leta 1876 vključil v nizozemsko vojsko, odpotoval vse do Jave – potovanje v Indonezijo je bilo njegova najdaljša pot –, a ker mu vojaško življenje ni ustrezalo, je po nekaj tednih dezertiral in se lepega dne spet pojavil v domačem mestu. A tako je imel, avanturist, kakršen je bil, vsaj plačano potovanje ... Vemo tudi, da je odpotoval še na Dansko, govorili so, da je delal v cirkusu v Stockholmu, odpravil se je na Dunaj, v Stuttgart, kjer se je nazadnje srečal z Verlainom, večkrat v Italijo, denimo v Milano in Genovo, si služil kruh [v kamnolomu] na Cipru, potem se je znašel v Egiptu, v Aleksandriji in Kairu, od koder ga je življenje zlagoma vodilo do globlje Afrike in še vse do Adenskega zaliva. Njegovo afriško obdobje [s prekinitvami] v Hararju v Abesiniji oziroma Etiopiji je trajalo skoraj deset let. Prav tako je znano, da je hotel odpotovati v Ameriko, a ni nikoli prečil Atlantika.
Kaj ga je gnalo v Etiopijo: da bi prav v globoki Afriki odkrival drugačen svet? Privlačila ga je Afrika na splošno, fascinirala ga je zaradi očeta, ki je sodeloval pri francoskem osvajanju Alžirije. Kot otrok je med očetovimi knjigami našel učbenike arabskega jezika, tudi Koran, zanimivo in po svoje nenavadno je, da je že kot šolar v Charlevillu, torej še preden se je odpravil iz Evrope, poznal nekaj besed iz amharščine, jezika, ki so ga govorili v Abesiniji ... Afriška celina ga je zanimala kot povsem drugačen svet, kjer je lahko zaživel nanovo, sploh pa je to bil čas, ko se je razvijala fotografija ter so raziskovalci in Rimbaud prav tako pošiljali poročila o še neodkritih koncih francoski Société de Géographie [geografska družba]. Gotovo je v tistih odročnih koncih preživel mnogo veselih, a tudi manj srečnih trenutkov.
Tudi sami ste šli po njegovih poteh vse do Etiopije, mar ne?
Imel sem srečo, da sem lahko dvakrat obiskal Harar v Etiopiji, ki leži več kot 1800 metrov nad morjem. Zdi se mi, da tako bolje razumem, kakšno je bilo Rimbaudovo tamkajšnje življenje: preživljal se je kot trgovec, organiziral je karavane in izmenjeval blago, nekatere tudi zelo nevarne konce je obiskal kot prvi Evropejec.
Kot je znano, je trgoval z vsem mogočim, prav tako z orožjem.
Poskusil je preprodajati orožje iz Evrope. Zdelo se mu je, da ne more biti težko in bi lahko dobro zaslužil, če bi ga dobavljal etiopskemu cesarju Meneliku II. A opravka je imel z zvitimi ljudmi, zato ni na koncu dobil za puške skoraj ničesar.
V Hararju stoji njegova hiša, kajne?
Ne, v Hararju stoji hiša, ki so jo poimenovali po njem, čeprav ni v njej nikoli živel, saj so jo postavili dvajset let po njegovem odhodu. A ker je zgrajena v evropskem slogu, so v njej uredili muzej oziroma kulturni center, v katerem ohranjajo spomin na poeta.
Je bil Rimbaud v Afriki vse manj umetniško ekscentričen ter vse bolj prijazen in odprt človek, poslovnež?
V tem drugem obdobju življenja ni bil več provokativen mladenič, ki je nekdaj razkazoval prezir in zaničljivost ... K domačinom je pristopal prijateljsko, pristojno in odprto, zlahka je navezoval stike, spoštovali so ga, saj se je sporazumeval v njihovem jeziku; poznal je mnoga narečja. Takšno življenje mu je nadvse prijalo.
Pri šestindvajsetih letih je zapustil Evropo, da bi povsem spremenil življenje. Nedvomno je bil razočaran, da v Franciji, kamor se je pozneje vrnil samo zaradi bolezni, niso razumeli njegove poezije. Globoko v sebi je bil prepričan, da je dragocena in vredna, da jo ljudje spoznajo, da je boljši od večine pesnikov tedanjega časa. Počutil se je zavrnjenega, saj se je zavedal svoje genialnosti. Ko je pozneje izvedel, da so bila nekatera njegova besedila objavljena – za Iluminacije je leta 1886 poskrbel Verlaine –, ga je gotovo ganilo, hkrati pa ni več hotel govoriti o svojem pesniškem obdobju. Verlaine je, drugače, objavljal precej lažje, kajti njegova poezija je bila intelektualno dostopnejša.
Kakšen je bil Rimbaudov odnos do religije, tudi islama?
Imel je Koran, prizadeval si je, da bi razumel muslimansko vero kakor nasploh konce, kjer je živel in koder je hodil. Hotel je živeti kot domačini, se približati njihovi kulturi ..., govoril je tudi arabsko.
Kaj je še znano o njegovem ljubezenskem življenju?
Razmerje z Verlainom je zameglilo nekoliko drugačnega Rimbauda, tistega, ki je v svojih prvih pesmih, ko je bil še v Charlevillu, pisal o ljubezni; v njih je čutiti, da so ga privlačila tudi mlada dekleta. Pozneje, ko je bil v Afriki, je živel z mlado Etiopijko, ki ga je pospremila vse do Adena, pa še druge osebe so zaznamovale njegovo življenje. Blizu sta si bila, na primer, s pesnikom Germainom Nouveaujem, čeprav ni točno znano, kakšno je bilo njuno razmerje ... Ko se je ves bolan vrnil iz Afrike, je napisal, da bi si rad ustvaril družino.
Ljubiteljev, raziskovalcev in poznavalcev genialnega Arthurja Rimbauda je v Franciji in po svetu nič koliko. Zakaj ga dojemamo tako fascinantno in mnogo bolj mitsko kot druge, prav tako izjemne duhove, denimo Jacquesa Vachéja, ki ga je André Breton čislal kot predhodnika nadrealizma?
Nedvomno je presenečalo in še vedno čudi, da je vse svoje bleščeče pesmi napisal komaj v petih letih in je domala vse povedal na manj kot dvesto petdesetih straneh, potem pa se je poeziji odrekel. Fascinira, da je živel tako zelo različno. Če pogledamo tisto znano fotografijo, na kateri je bil star 17 let, potem pa še posnetek iz leta 1883, ko je bil v Afriki, pri 29 letih in že precej postaran, imamo občutek, da sploh ne gre za istega človeka.
Žal je umrl zelo mlad.
Po desetih letih življenja v Afriki, med Hararjem in Adenom, med vsemi temi karavanami, ga je začelo boleti koleno. Vedel je, da imajo v družini zdravstvene težave, kajti njegova sestra Vitalie je pri 17 letih umrla za kostnim rakom. Toda sprva je mislil, da boleha za revmatizmom, a se je pokazalo, da je tudi sam zbolel za rakom na kosteh. Ko so ga na nosilih prenesli več sto kilometrov čez puščavo [iz Hararja vse do Zeile] do obale, kjer se je vkrcal za Aden, je bilo jasno, da mora čim prej v Evropo. Vrnil se je v Marseille, kjer je nekaj mesecev pozneje in potem ko so mu amputirali nogo, leta 1891 umrl, star 37 let. Njegovo življenje je bilo kratko: pri dvajsetih je povedal že domala vse, čeprav so se vedno spraševali, ali je pisal tudi v Afriki. Od tam so se ohranile le fotografije in poslal je nekaj prečudovitih pisem, za vedno pa bo skrivnost, kako je bilo z njegovo literarno pisavo. Težko si je predstavljati, da bi se ji popolnoma odrekel ... Znano je, da se je v Hararju pogosto zaprl v svojo hiško ali se odpravil naokoli po pokrajini s svinčnikom in papirjem v roki. Ne vemo pa, kaj je z njima počel.
Umrl je v Marseillu, pokopali pa so ga v Charlevillu, kjer počiva v istem grobu tudi njegov neljubi svak in urednik njegovih del Paterne Berrichon, čigar pravo ime je bilo Pierre-Eugène Dufour, mar ne?
Na pogrebu novembra 1891 – bilo je tri dni po njegovi smrti, ko je iz Marseilla prispela pocinkana krsta, kakor pravimo – sta bili gotovo navzoči mama in sestra Isabelle. Spustili so ga v grob, ki je pozneje postal družinski in h kateremu zdaj hodi toliko ljudi. V njem je pokopanih sedem pokojnikov, med njimi tudi sloviti Paterne Berrichon.
Pobudniki peticije se zavzemajo za panteonizacijo Rimbauda iz več razlogov, iz literarnega, političnega, pravosodnega in tudi moralnega razloga: da ne bi bil več skupaj s »sovražnim in izkoriščevalskim« Berrichonom.
Razlog je preprost, gospa Rimbaud, ki je umrla leta 1907, je do smrti bedela nad vsem. Tako je tudi poskrbela, da so bili njeni oče [Jean-Nicolas Cuif], hči Vitalie in sin Arthur pokopani skupaj na pokopališču v Charlevillu. Nekaj let pred smrtjo si je ogledala grob kot svoje zadnje počivališče: grobarje je prosila, da so ji pomagali vanj, zato da bi videla, kjer bo ležala ... Deset let po njeni smrti je 1917. [prav tako za rakom na kolenu] nedaleč od Pariza umrla tudi njena hči Isabelle, ki je bila poročena s Paternom Berrichonom. Ker je divjala vojna, je dal ta prepeljati njeno truplo v Charleville šele nekaj let pozneje, 1922. pa je umrl še sam. Želel si je, da bi ga prav tako pokopali v Charlevillu, iz družine pa ni bilo nikogar več, da bi temu nasprotoval ... [V istem grobu je tudi Teissier Serge, Frédéricov vnuk.]
Pa je njegovo ime napisano na nagrobniku? [Po Isabellini smrti je bil nosilec pravic nad delom Arthurja Rimbauda, otrok pa nista imela.]
Ne, ni napisano, kar je nenavadno, a za to ni nihče poskrbel, potomcem brata Frédérica ni bilo mar. Da je tudi Paterne Berrichon pokopan v družinskem grobu, smo ugotovili šele, ko smo brskali po matičnih knjigah.
Je bil res tak zoprnež, kakor ga opisujejo? Želel je biti slikar, kipar, tudi poet, loteval se je različnih umetnosti, a ne ravno uspešno. Doma iz Berryja v osrednji Franciji se je prav tako odpravil v Pariz, da bi zaslovel, a je komaj shajal, potem pa je slišal za Arthurja Rimbauda ... Gotovo upravičeno mu očitajo, da se je zbližal z Isabelle zaradi njene družine. Ker so leta minevala, ona pa še ni našla moža, je na koncu privolila v poroko z njim, zadovoljna, ker se je toliko zanimal za ohranjanje spomina na brata. Prepričana je bila, da si Arthur zasluži prepoznavnost. Iluminacije so izšle šele leta 1886, torej pet let pred smrtjo, ko so začeli nekoliko več govoriti o njem. A bolje odkrili in popolnoma objavili so ga komaj po smrti, proti koncu stoletja, k čemur je v veliki meri prispeval Berrichon. Toda predstavljal ga je bolj tako, kakor je hotel sam: včasih je kaj spremenil, popravil, slikal ga je precej po svoje.
Očitajo mu tudi, da je Rimbaudu kar sam pripisal katolicizem. Drži?
Da, in Isabelle prav tako, saj je k njegovi smrtni postelji v Marseillu pripeljala duhovnika. Ni jasno, ali je bil zadovoljen in ali se je sploh zavedal, kaj se dogaja.
Ni bila objavljena le spletna peticija za panteonizacijo Rimbauda in Verlaina, pod katero se je podpisalo več kot 5500 ljudi, med njimi številni dosedanji kulturni mi
nistri in ministrice ter intelektualci, ampak tudi proti njej [hitro jo je sestavila mlada študentka, podpisnikov pa je okrog 570]. Proti prestavitvi posmrtnih ostankov je bil v Le Mondu objavljen odmeven mnenjski članek, ki ga je prav tako podprlo veliko znanih imen. Kako razmišljate vi?
Takoj ko je bila objavljena prva peticija, sem povedal, da me je ideja o prestavitvi Verlaina in Rimbauda v panteon presenetila in ji nisem naklonjen. Sprva so še govorili o prekopu posmrtnih ostankov, kar me je prizadelo, saj nisem nikoli pomislil na kaj takega. Vem, kaj je panteon, in vem tudi, da je bil Rimbaud upornik, ki je častil svobodo, zato ne razumem, zakaj bi ga prestavili v tak kraj. Dostop do njega imajo drugačni liki, predvsem politični, med njimi je resda Victor Hugo, ampak zaradi političnosti, medtem ko je mesto generalov in maršalov, denimo, v Invalidih. Prepričan sem, da je bil Rimbaud pomemben človek, a zamisel, da sodi v svetišče, je kontradiktorna.
Eden od razlogov za premik naj bi bil pravosodni: leta 1873 je bil Verlaine, ker je dvakrat ustrelil v Rimbauda in ga lažje ranil v roko, obsojen na dve leti zapora. Kakor odkrivajo, so mu tako visoko kazen pripisali zaradi delovanja v pariški komuni in homoseksualnosti. Homofobije je bilo takrat najbrž ogromno.
Ne gre za homoseksualnost, ampak pesnika res ni mogoče povezati ad vitam aeternam, skupaj zapreti za večnost v tako simbolno močnem kraju, kot je panteon. Sploh ker je njuna zveza, ki je seveda nihče ne zanika, trajala manj kot tri leta, potem sta se razšla.
S peticijo so pobudniki izzvali predsednika Emmanuela Macrona? Se je odzval?
Če razumem prav, bo imel končno besedo predsednik republike ... Vsi se zavedamo – in zato smo se nekoliko umaknili iz razprave –, da se zdaj soočamo s številnimi, precej pomembnejšimi težavami, zato odločitev ne
Kaj pa pravi Rimbaudova prapranečakinja? Jacqueline Teissier-Rimbaud, ki je prapranečakinja po Arthurjevem bratu Frédéricu, je