Sedem žensk gre na večerjo. In potem nastane knjiga

Pišejo druga o drugi, o hrani, med platnice so zbrale tudi nekaj deset imenitnih receptov (pospremljeni so z vabljivimi in duhovitimi akvareli Majde Širca), o tem, kar so si, kar so sebi in svetu. Seveda v pogovorih o knjigi nismo mogle zaobiti časa, v katerem bivamo, kulturi in umetnosti, medijih, znanosti, politiki in tudi ne nestrpnosti in maršu fašističnega diskurza, delovanja, ki se je pred tri četrt leta znova prikradel v deželo.

Bojana Leskovar

»Kaj se lahko zgodi, če se sedem žensk več let skoraj vsak mesec dobiva na družabnih večerjah?« se na prvih straneh sprašuje urednica knjige Bojana Leskovar, njena pobudnica in nekakšen spiritus agens, tudi movens skupine. In nadaljuje: »Ja, odgovor je pravilen, knjiga, no, bolj knjižica. Knjižica o sedmih različnih ženskah, različnih starosti, z zelo različno zgodovino, z različnim pogledom na svet, ki delajo zelo različne stvari in jih druži prav to, razlika. Ne bi si mogle biti bolj različne, res. Tudi po karakterju. Ko so se naša druženja razvila v kulinarične večere, se mi je zdelo, kakšna škoda, da vsaj receptov ne delimo. In tako je nastala ideja za tole knjižico. Ki ni samo kuharica, pa vendarle je tudi to, saj je v njej nekaj deset zelo uporabnih receptov. Ki ni zbirka kratkih zgodb, pa vendarle je, ker je vsaka naša večerja svoja zgodba in šest rašomonskih zapisov o večeru, večerji ali gostiteljici, tudi svoja. Knjižica je nastajala kar nekaj časa, in ker je bila ideja moja, sem prostovoljno prevzela še urednikovanje. Nekatere stvari so tam, kjer morajo biti, druge iščeš na pričakovanih mestih, pa jih tam ni. A boste vedno znova naleteli na nas sedem, na sedem žensk, ki preprosto uživajo v tem, da se družijo.«

Pravnica po izobrazbi, je bila novinarka na Mladini, Telexu, Studiu city, reviji Viva. S piarom se je ukvarjala od leta 1993, nekaj let kot prekarka, potem pa je službovala na ministrstvu za zdravje, gospodarski zbornici, Mercatorju, ministrstvu za kulturo in nazadnje na Banki Slovenije. »Delala sem pri velikih projektih, kot je bila uvedba zdravstvene kartice v Sloveniji in uvedba DDV v Sloveniji. In tudi piar pri filmu Babica gre na jug, najbrž prvi filmski projekt, ki je imel piar, in Stereotip. Uredila sem knjigi Kompendij za bivše in bodoče politike, knjigo Leona Magdalenca 60/100. In Sedem žensk gre na večerjo.«

Nikoli si niti nisem želela vodstvenega položaja, čeprav rada delam v skupini. V zadnji službi me je doletelo, da sem postala prav to, ne za dolgo. Nisem bila prav srečna z dejstvom, da sem morala ocenjevati delo svojih sodelavcev, da je bil del njihovega dohodka odvisen od moje ocene, da jim jaz dovolim oditi na dopust, da se moram z njimi pogovarjat o njihovih ciljih ... Imela sem srečo, bili smo si podobni, med več kot 400 ljudmi se je našlo šest takih, ki smo delovali kot skupina, zadovoljnih z delom, ki smo ga opravljali, noben zloben, noben hudoben, zelo različni, a na nek način podobni. V instituciji so nas gledali nevoščljivo, razšli smo se brez grenkih spominov.

Ko se je pred dvema letoma upokojila, se ji je zdelo, da se ji ne more zgoditi nič dramatičnega več. »Od prve službe na Mladini sem jih, do zadnje na Banki Slovenija, zamenjala kar nekaj. Ko mi je postalo dolgčas, sem poiskala drugo. No, ne vedno. Z ministrstva za kulturo, kjer smo službovale skupaj z Majdo Širca in Majo Glücks, sem morala oditi. Logično, ministrstvo je prevzel minister, ki je spadal v drugo politično opcijo. Takrat sem lahko od blizu opazovala prevzem oblasti, ki se je zgodil bliskovito, od sobote do ponedeljka. V soboto se je zgodila predaja, v ponedeljek so bile najpomembnejše funkcije že zasedene s pravimi ljudmi. Zveni znano?!«

Nikoli, ampak res nikoli ni pomislila, da bi ji lahko nekdo prepovedal gibanje. Nazadnje je to doživela v gimnaziji, hora legalis je veljala za vse osnovnošolce in srednješolce od osmih zvečer do šestih zjutraj. »Z mamo sva šli ob osmih zvečer gledat Ryanovo hčer režiserja Davida Leana. Groza, v kinu sva srečali mojo učiteljico angleščine, ki me ni marala, ker sem pač vse življenje preveč jezikala. Seveda me je naslednji dan zatožila razredničarki in zahtevala ukor. Na zagovoru pri ravnatelju je pomagalo, da sem bila z mamo. No, angleščine nisem imela nikoli več kot štiri.«

»Ne bom razburjala kogarkoli s tem, da bom pametovala, ali je to, kar se nam dogaja, ok ali ne. Si bom pa sposodila misel iz mojega pogovora s parom Emeršič-Bencik za Ono plus, ki jo je izrekel Bojan, na vprašanje o aktualnem odnosu politike do kulture in ustvarjalcev: 'Jaz tudi o teh stvareh najraje razmišljam tako, kot da se me ne tičejo.' Jaz tudi. Vidim jih jasneje, če imam občutek, da nisem vpletena, da se to ne dogaja meni, da niso na delu drobni privilegiji, ki jih imam kot upokojenka, da lahko počnem, karkoli hočem in kolikor časa hočem in kjerkoli. Nič od tega več!«

Dolgo je bila dejavna na področju odnosov z javnostmi, zdaj se je vrnila k stari ljubezni, novinarstvu. Pravzaprav prvi. »Diplomirala sem pravo in večno bom hvaležna, da sem se pustila očetu prepričati, da ne grem na primerjalno književnost, ker, kot je dejal, knjige lahko bereš tudi doma. In jih res. Sem pa osvojila toliko pravnega znanja in imam toliko izkušenj iz odnosov z javnostmi, da mi je jasno, da je danes vse narobe. Ignoriranje pravne države in pravnega reda na vseh področjih, način in vsebina komunikacije, ki jo prenašamo vsak dan, je zanikanje najbolj temeljnega, v kar sem verjela vse življenje. Človekovega dostojanstva.«

Majda Širca

Umetnostna zgodovinarka, publicistka, novinarka, urednica oddaj o kulturi, avtorica več kot šestdesetih dokumentarnih oddaj Povečava/Blow-up, državna sekretarka, poslanka, ministrica za kulturo, zadnja leta zaposlena v Dokumentarnem programu RTV Slovenija, kjer so nastali njeni avtorski dokufilmi Požig, Devet krogov nekega raja, Druga koža, Sedem grehov in vrlin, Ženska in Alfred & Sofie.

Povprašam jo o tem, glede na to, da je kot nekdanja ministrica za kulturo veljala za demokratko – z današnjega vidika in modusa operandi aktualnega kulturnega ministra je to namreč nezamisljivo –, ali je takšna drža sploh lahko učinkovita: »Ministrsko funkcijo sem opravljala takoj za sedanjim ministrom, ki je že takrat ministroval z aroganco v stilu Le roi c'est moi! in z nestrpnostjo do resorja, ki ga je vodil. Moj način dela je bil popolnoma nasproten od njegovega, saj vem, da je odsotnost dialoga pogubna že v vsakdanjih odnosih, kaj šele pri oblikovanju vrednostnih in normativnih okvirov družbenega življenja. Zakone smo pisali skupaj s stroko ter uporabniki ... Takrat nevladnikov na Metelkovi nismo metali

Od blizu sem opazovala prevzem oblasti, ki se je zgodil bliskovito, od sobote do ponedeljka. V soboto se je zgodila predaja, v ponedeljek so bile najpomembnejše funkcije že zasedene s pravimi ljudmi. Zveni znano?!

Najlepše mesto na svetu je decembra še posebej glasno. In lepo! Vsepovsod lučke, pa lesene hišice, pa ogromne slamnate jaslice, pa kuhanček. Vse, da bi se v mojo dušo in dušo someščanov naselila mir in dobrota, da bi začutila BOŽIČ.

Se vam zdi dopustno, da ministrstvo tako »na klik« ustanovi muzej za potrebe svoje opcije? Da ubija filmarje v glavo in jih drži na vrvici, ker jim gredo na živce? Da za vsako ceno mendra medije, še posebej nacionalne s ciljem, da jih pridobi za svoje orodje?

Pa saj se trudim, a kaj ko zaradi hišic ne vidim Ljubljanice. Zaradi kuhančka vidim pijance. Lučke mi delujejo kot eni »spufani« vesoljčki. Jaslice stražijo, saj to slamnato čudo kar vabi, da ga nekdo prižge. Po pravici. Mene je zamikalo.

Nič, ampak res nič nas ni izučilo. Nismo se spremenili. Morda smo postali celo slabši, boljši ne.

Vame se tako ni naselil ne mir ne božič. Le želja, da se to sejmišče čim prej zapre in cirkus odide iz mojega mesta. In z njim december.

V delu druge sogovornice namenjajo svoje misli v zapisih o njej tudi njenemu mopsu.

Kultura in umetnost imata velikanski potencial, na kar ne bi smeli pozabiti posebej zdaj, ko obisk muzeja lahko učinkuje blažilno, sproščujoče, lahko nas napolnjuje z optimizmom in energijo.

Vmes je knjiga izšla, njega pa žal ni več. »Moj Jonatan je bil edinstven,« razgrne. »Verjetno tako kot so za skoraj vsakega lastnika edinstveni njihovi psi. A kljub temu. Moj je bil med edinstvenimi najbolj edinstven ... Jonatan je bil najprej ON, potem dolgo nič in na koncu spet ON. Definitivno šarmer in vzorec za priročnik 'kako postati in ostati mačo'. Pogosto so me spraševali, ali je dobil ime po Jonatanu Livingstonu Galebu Richarda Bacha. Ne, nič tako poetičnega. Ko smo se odločali za ime, so bila na mizi jabolka sorte jonatan. Morda je bil galeb kje blizu, a krstilo ga je jabolko. Kdaj je postal moj? Ko je prvič poiskal varnost in udobje v mojem naročju. Zlezel mi je pod kožo in se ugnezdil v srce. Še danes je tam. A nič več v mojem naročju. Nekega jutra, v letošnjem poznem poletju, je na travi pred hišo zaspal. Pravijo, da je prišel njegov čas. Verjetno imajo prav. Bil je star. Skoraj čisto slep in popolnoma gluh. Ni bil več mačo. Le star pes, ki me je potreboval. Nikoli mi ni bil bolj blizu. Manjka. Zelo.«

Čas brez Jonatana je postal čas s korono. Z njenim drugim dejanjem. »Nekateri napovedujejo tretje. Nič več ne poslušam. Ko se je spomladi vse skupaj začelo, je bilo drugače. Vsaj jaz sem čutila tako. Kot da sem nekje globoko pod vodo, kjer je res vse čudno in malo grozeče, a hkrati po svoje lepo. Slišala sem ljudi, ki pojejo, čitala sporočila zaupanja, ljubezni, dobrote in tovarištva in začela verjeti, da bo poslej vse drugače. Da bomo iz tega izšli boljši. Da bomo dojeli pomen pozabljenih besed, kot so čast, dostojnost, spodobnost. Precej naivno, glede na to, da nisem ravno malo časa na svetu. A je bilo verjeti lepo in čakati manj težko. In sem dočakala. Splavala sem na površje, globoko vdihnila in – nič. Nič, ampak res nič nas ni izučilo. Nismo se spremili. Morda smo postali celo slabši, boljši ne ... Naj zastor pade in naj se ta čudna predstava konča. Kaj bo ostalo? Kakšne bodo nove drame na tem prizorišču? Ne želim vedeti. A vem, da bodo, in priča jim bom.«

Barbara Jaki

Novomeščanka, letnik 1963. V Narodni galeriji je od leta 1987 delovala kot kustosinja, od konca leta 2005 pa je direktorica. »Glede na finančne zmožnosti je kar mali čudež, da smo v Ljubljani v zadnjih letih lahko pokazali nekaj izjemnih razstav iz tujine – za takimi podvigi so leta dogovarjanj in utrjevanja zaupanja pri partnerjih. Ves čas poskušamo primerno uravnotežiti dve nalogi: stremeti h kar najvišjim zahtevam tako muzejske kakor tudi umetnostnozgodovinske stroke ter hkrati vsebine predstaviti tako, da so mikavne za najširši krog ljudi ...«

»Do letošnje etape korone je v Narodni galeriji delovala kavarna, ki je bila dobro obiskana, a hkrati intimna. In muzejska trgovina z bogato ponudbo, ki jo nenehno dopolnjujemo. Galerija je za obiskovalce zaprta in to je za nas kar težko obdobje. Vmes pa smo za nekaj časa odprli vrata zbirke in odprli smo celo razstavo sijajnih del iz zbirke cesarja Rudolfa II., ki je bila v tistem kratkem obdobju odprtja zelo dobro obiskana. Zdaj je zaprta.

V časih, ko smo omejeni na najosnovnejši mehurček družine in zaprti v meje občin, sem vesela, da lahko na meglen dan na loških hribih najdem sonce.

Želim si, da bi vsi, ki delamo v Narodni galeriji, ostali zdravi, da bi v tem vmesnem času znali primerno izrabiti situacijo, jo obrniti v svoj prid, ko se bodo razmere normalizirale, pa z enakim elanom, kakršen je značilen za dosedanje delo, nadaljevati svoje poslanstvo in uresničiti razstave, ki jih načrtujemo ... Naše korenine so lahko naša krila. Kultura in umetnost imata velikanski potencial, na kar ne bi smeli pozabiti posebej zdaj, ko obisk muzeja lahko učinkuje blažilno, sproščujoče, lahko nas napolnjuje z optimizmom in energijo.«

Zaradi omejitev gibanja pogreša širši prostor, Istro, Dalmacijo, Trst in Benetke, tradicionalne izlete s hčerko, sestro in nečakinjo. »Pogrešam koncerte, kino, gledališče, razstave, knjigarne. Pogrešam večerje s prijatelji, ki so se z glasnimi pogovori nadaljevale pozno v noč, daleč čez deveto uro zvečer. Po drugi strani pa je več časa za pohajkovanje po Rožniku, za knjige, telefonske pogovore, pisanje pisem, razmisleke o tem, kaj je v življenju zares pomembno. In mogoče bo decembra moj dom končno spet dišal po pečenih piškotih.«

Odločim, da bom za dekleta pripravila jedi, ki sem se jih naučila od svojih najdražjih ali jih pogosto pripravljam zanje. Prav izguba enega od njih me je namreč povezala z druščino nenavadno različnih, čudovitih, posebnih oseb, ki so mi odprle vrata svojega doma, postale prijateljice in razumevajoče sogovornice takrat, ko sem jih najbolj potrebovala.

Maja Glücks

Kot idealistka, ki družbeno aktivnost vidi kot dolžnost, je bila aktivna v podmladku LDS. Njena prva resna služba je bila na uradu za mladino, nato se je preselila v državni zbor in z veliko strahospoštovanja in treme, kot pove, začela sodelovati z Majdo Širca, Slavkom Gabrom, Pavletom Gantarjem in ostalimi poslankami in poslanci. »Kmalu sva z Majdo oblikovali zaupen odnos in odlično sodelovali. Bilo je to intenzivno, polno obdobje in imela sem občutek, da sodelujem pri nečem pomembnem. Ekipa, delo, vzdušje, vse je bilo odlično. Ko me je prosila, da se ji kot vodja kabineta pridružim na ministrstvu za kulturo, sva se obe spraševali, kaj vodja kabineta sploh počne.«

Zelo hitro po prihodu na Maistrovo ji je postalo jasno, da si bo to delovno mesto morala skrojiti sama, vsebinsko kompleksne in raznolike naloge nekako smiselno oblikovati v celoto, saj si bo lahko le tako izdelala dnevno rutino, ki je nujno potrebna za izpeljavo vseh najpomembnejših nalog dneva. »Da bi lahko vsak dan začela na novo, sem zvečer pred odhodom domov pazila, da v poštnem predalu ni bilo neprebranih sporočil. Vendar je ta moj poštni predal nekdo noč za nočjo pridno polnil z novimi sporočili, tako da je bilo zjutraj ponovno vse obarvano z rdečo. Seveda, Majda deloholik je lahko šele ponoči zaključila dan in mi tako pošiljala vprašanja, pomisleke, naloge … Jutranje kave so tako velikokrat predstavljale nadaljevanje ponoči začetih pogovorov.«

Nekako v istem času, ko je zaključila delo v državnem zboru, sta se s partnerjem preselila v Škofjo Loko. »Ljubljana pa je tako ali drugače zelo blizu, že zaradi službe sem vsak dan v

Pogrešam nas, pogrešam zvok naših druženj, ko govorimo druga čez drugo. Na enem od mnogih sprehodov sem našla prelep piknik prostor na odprtem.

prestolnici ... V časih, ko smo omejeni na najosnovnejši mehurček družine in zaprti v meje občin, sem vesela, da lahko na meglen dan na loških hribih najdem sonce.«

Navadno to ni ravno dobro; če si najmlajši, moraš marsikaj postoriti, poslušati napotke ... V tej družbi pač ne. Tu je biti »tamala« prednost, zvedeti in naučiti se marsikaj od žensk, ki so toliko doživele, zaznamovale svet okoli sebe in ki so in še vedno zajemajo življenje z veliko žlico. Biti prijateljica teh mojih lepih, pametnih, izvrstnih in neponovljivih žensk je neizmerna sreča in največje bogastvo, ki ga lahko uživam. In vem, preredko sem jim za to zahvalim.

Jedrt Jež Furlan

Jedrt Jež Furlan je Novomeščanka, letnik 1970. Bila je novinarka, redaktorica, kritičarka, urednica na Radiu Študent in RTV Slovenija, občasna sodelavka pri različnih revijah. Pri Zavodu Maska je delala tudi kot producentka. Piše kolumne za Objektiv. Odkar je pri Založbi Goga odgovorna za odnose z javnostmi in koordinira promocijo avtorjev in avtoric po Sloveniji, je založba, zdi se, poletela. Skrbi tudi za festival Novo mesto short.

Ker je rojena pod srečno zvezdo, njene besede, se je tudi rodila v fajn družino in bila v vsakem obdobju življenja obkrožena s fajn ljudmi. S takimi, ki jih je lahko in lepo imeti rad. »S katerimi se lahko o marsičem pogovarjam, se nanje zanesem in, srčno upam, oni name. Varno zavetje smo si in ostrogledno ogledalo. Tudi kadar smo skupaj tiho. Z vsemi mojimi ljubimi ljudmi sem lažje iz življenja spustila tiste, s katerimi nisem bila kompatibilna. Ali preživela kakšno boleče, težko obdobje. Moje bogastvo so ljudje, s katerimi sobivam in delam. Lažje se je z njimi konstruktivno 'skregati', si nasprotovati v videnju, konceptu, ker znamo popustiti in poslušati za dobro tistega, kar pač delamo skupaj ... Sedaj najbolj pogrešam prijatelje, starše, sodelavce in znance. Družim se s tistimi, ki so za. S sodelavci smo na zoom relaciji Novo mesto–Ljubljana. Pogrešam jih, četudi se vseskozi gledamo skozi računalnik, se pogovarjamo po telefonu, delamo skupaj in hkrati zelo narazen. Upam, da je pogrešanje vzajemno. Zdi se mi, da se z vsak lockdownom skrčim, me je manj, manj telefonarim ne službeno, več sem pred računalnikom in v serijah. Za vsak izhod se sumničavo preverim, ali je res upravičen. In manj berem kot v normalnih časih. Paradoksalno, kajneda?«

Si predstavljate, da najdem recept za nekaj nenavadnega, odštekanega, eksotičnega, kompliciranega in potem se tega tudi lotim. Pri kuhanju ne. Včasih vplačam loto in tu se moje hazardiranje neha. Kot prekarka sem dolgo živela dovolj pustolovsko življenje, visoko (ne samo finančno) tvegano in občasno noro, dovolj je, nobene potrebe ni, da to počnem tudi na drugih področjih življenja. Alora, sem si rekla, naj jedo nekaj, kar prav gotovo še niso, če so – se s tem niso hvalile. Jedle bomo vegansko.

»Vsekakor več jem. Toda ne z mojimi damami, soavtoricami knjige. Pogrešam nas, pogrešam zvok naših druženj, ko govorimo druga čez drugo. Na enem od mnogih sprehodov sem našla prelep piknik prostor na odprtem. Ko sem se sprehajala po zračnih separejih,

Verjamem v znanost in virus bo izgnan in upam, da ta vlada z njim.

sem v mislih videla našo zabavo za knjigo. Tudi tega, da bomo končno proslavile našo knjigo z našimi ljubimi, se zelo veselim.«

Mateja Rebolj

Pa saj me sploh ne rabimo hrane, pomislim. Mene ti pogovori in vse te misli, ki se pretakajo med nami, napolnijo z energijo. Koliko različnih pametnih in zrelih pogledov na svet. Kako sproščeno se lahko pogovarjamo in koliko humorja, smeha in blagega cinizma imamo v sebi. Kako si vedno lahko zaupamo in včasih skupno rešujemo tudi kakšne osebne dileme in težave. To je zame model sveta, ki me zanima. Svet brez laži in z dogovori, ki držijo brez podpisanih pogodb. No ja, saj vem, danes sem nekam sentimentalno razpoložena. Ampak ni lepšega občutka, kot je zaupanje med prijatelji.

Po baletni šoli v Ljubljani je Mateja Rebolj s pomočjo štipendije Britanskega sveta nadaljevala študij na šoli za balet in sodobni ples Marie Rambert v Londonu. Do leta 1996 je bila solistka baleta SNG Opera in balet. Sodelovala je z vrsto koreografov, umetnikov s področja vizualnih umetnosti in režiserjev ... Večkrat je bila za svoje umetniške dosežke nagrajena, med drugim z zlato ptico, Župančičevo nagrado in Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

»Ja, Umetnost! S tem sem očitno prišla že dedno obremenjena na svet. Oče režiser, mama operna pevka, tako sem imela le še ples kot alternativo. Moja želja po kreativnosti in odrskem življenju me še danes žene naprej ... Decembra naj bi začela delati z Magdaleno Reiter, koreografinjo, ki me je pred leti, ko sem že mislila, da ne zmorem več, prepričala, da še zdaleč ni tako. Skratka, ženska sekcija na pohodu ... Tudi prijateljsko sem bila vedno prepletena s kreativci vseh možnih področij. To je bil in ostane moj svet.«

Pred štirimi leti je v njeno življenje vstopil človek in ji odprl svet pomorstva. In že leto pozneje je imela izpit za voditeljico čolna v žepu. »Moram priznati, da sem se kar nekaj časa uspešno upirala, ampak če sta na ladji samo dva, je to skoraj obvezno. Na predavanjih sem bila najstarejša v družbi večinoma mladih moških. Za zdaj sem še kar dober kopilot in tudi večina vozlov za privezovanje mi gre, najraje pa spuščam sidro in se tudi odločim, kje je dobro morsko dno.«

Različne smo in taki so tudi naši pogledi na svet, na umetnost, na stanje v družbi. Iskrene smo in to se mi zdi ena najdrznejših oblik poguma. Tak lepo preživet večer je pomemben, ima smisel in je dan in vedno znova dokaže, da se nič ni zares zgodilo, če tega ne moreš z nikomer deliti.

Ne boji se več virusa, boji se, kam nas pelje naša vlada. »Verjamem v znanost in virus bo izgnan in upam, da ta vlada z njim. To se mi zdi pa kar patetična izjava. Ne počutim se vsak dan tako. V teh časih nam je vsaj narava naklonjena. Sonce mi prinese optimizem, super večerje, ki jih skuhava, užitke, dobri filmi in knjige olajšanje. Najbolj pa pomaga odmik v ustvarjalnost. Podtalno pa črv dvoma o današnjem ustroju sveta grize naprej. Ampak saj ni tako hudo. Imam čudovite prijatelje, moj Igor je večni optimist, sonce in morje naju čakata v Grčiji.«