Eno kolo premalo?

Delo, 11. novembra

Nina Granda v kolumni z naslovom Eno kolo premalo? piše o grafitu ob Gradaščici, ki z množico rdečih in črnih koles predstavlja prepoznavne simbole petkovih protivladnih protestov. Ob tem zame osupljivo ugotavlja: »Grafit pri Gradaščici nagovarja samo že prepričane, vsekakor pa ne odpira dialoga.«

Avtorica pri tem zamolči, da so kulturniki oziroma protestniki že večkrat iskali dialog, ampak ta z avtoritarnim režimom ni mogoč. Samozaposleni v kulturi so več mesecev opozarjali, da jim minister za kulturo Vasko Simoniti popolnoma zaustavlja izdajo odločb, iz katerih bi izvedeli, ali so upravičeni do državnega kritja socialnih prispevkov ali ne. V zameno so prejeli le tvit Žana Mahniča, državnega sekretarja za nacionalno varnost, da naj se tisti kulturni delavci, ki protestirajo proti vladi, financirajo kar sami. Podobno je ministrstvo brez kakršnegakoli predhodnega opozorila napovedalo deložacijo 23 ključnih nevladnih organizacij iz objekta na Metelkovi 6 in pri tem jim ni ponudilo nadomestnih prostorov. Dialog? No, poslanka SDS Anja Bah Žibert je na twitterju res ugotavljala: »To so tisti nevladniki, ki molzejo javni denar predvsem za svoje plače. Njihov edini program je petkovo kolesarjenje!«

Za kakšen dialog neki, tej oblasti gre za obračun s kulturo, s posamezniki, nevladnimi organizacijami in tudi javnimi institucijami, ki mislijo s svojo glavo, ne kimajo ali se prilizujejo oblasti. Nadalje avtorica še pravi: »Če bi vprašali slovenske državljane, bi majhen del javnosti glasno zagovarjal mnenje, da mora grafit nujno ostati in videl v njem dodano vrednost. Prav tako majhen in glasen del bi njegovemu političnemu sporočilu oporekal. A večina vmes ga lahko razume tudi kot oskrunjenje Plečnikove dediščine.« Toda kako lahko ve, kaj menijo državljani, in zakaj misli, da je s tem grafitom kulturna dediščina res oskrunjena?

Betonskega zidu grafit ni poškodoval, odstraniti ga je možno brez poškodb. Vsekakor so avtorji, ki več kot očitno podpirajo dolgotrajne proteste proti vladi, v zidu ob Gradaščici našli idealno podlago za likovno kvaliteten grafit z močnim sporočilom. Konča se na sotočju Gradaščice in Ljubljanice, tik ob transformatorju, na katerem je bil med drugo svetovno vojno izpisan uporniški grafit Triglava z napisom OF. In danes je na njem ponovno grafit Triglava s simbolom upora – kolesom! Takšna stilizirana kolesa simbolizirajo upor proti avtoritarni oblasti in so dostojen naslednik grafitov odporniškega gibanja OF. Takratno grafitiranje je bilo smrtno nevarno, sedanje pa je nedvomno moteče za aktualno avtoritarno oblast, očitno pa tudi za

nekatere skrbnike kulturne dediščine. Tako kot želi vlada z lažmi diskreditirati kolesarje in novinarje, ker da so krivi za četrtkovo nasilje, tako se sedaj skuša diskreditirati kolesarske protestnike, ker so menda oskrunili kulturno dediščino.

Ampak meni se bolj zdi, da bo ta grafit slej ko prej končal v kakem muzeju in postal pomemben dokument časa. Morda ne bo dosegel tolikšne vrednosti, kot jo dandanes dela grafitarja Banksyja, nad katerim je avtorica očitno navdušena zato, ker se prodajajo za več milijonov evrov. Prizadevanja za svobodo in demokracijo pač niso izmerljiva v denarju. dr. Božidar Flajšman,

Ljubljana na banko …) bistvene osebnostne lastnosti in življenjske veščine, smo pred tridesetimi leti potrdili v standardu programov javnih del pomoči na domu. Tudi na takratnih ministrstvih so pri teh programih želeli »napraviti znanost«. Glede na specifiko dela pa smo takrat iskali osebe s primerno izobrazbo s poudarkom na osebnostnih kvalitetah. Z različnimi oblikami dodatnega izobraževanja in usposabljanja se je formiral kader za opravljanje socialnovarstvenih programov javnih del.

Občine so tedaj usmerjale iniciative in preko javnih del zagotavljale storitve in produkte, ki jih sicer prebivalci ne bi imeli, kot so, na primer, urejanje bivalnega okolja, ohranjanje naravne in kulturne dediščine, socialno varstvo itd. Socialnovarstveni programi so se izvajali že od leta 1991, kar je dokazovalo, da so potrebe evidentne, ni pa zagotovljena ustrezna družbena skrb za njihovo kritje. Njihova morebitna ukinitev bi pomenila znižanje kvalitete življenja občanov. Za področje socialnega varstva so bila že tedaj prisotna razmišljanja o sistemski vgraditvi posameznih programov v redno dejavnost določenih ustanov, ob zagotovitvi rednega vira financiranja. Programi javnih del so postajali kompleksnejši, oblikovalo se je sodelovanje s strokovnimi in raziskovalnimi institucijami, fakultetami in ministrstvi (evalvacije javnih del).

V Sloveniji so v 90. letih potekali socialnovarstveni programi javnih del pod imeni Pomoč na domu, Socialno-pedagoška pomoč na domu družinam, Družabništvo za starostnike v domovih in na domu, Pomoč in nega na domu starejšim občanom in invalidnim osebam, Klub za samopomoč. Programi javnih del so bili odlično sprejeti. Uporabniki so se na to pomoč navadili in pogosto so se spletale med izvajalci javnih del in uporabniki tesne vezi, saj so izvajalci pogosto nadomeščali svojce oziroma prijatelje.

Opozorilo Zelka, naj se standardi oskrbe na domu sprostijo in naj bodo življenjski, je še kako aktualno. Ni odveč, da se kaj naučimo tudi iz nedavne preteklosti izvajanja programov javnih del.