Otroke s posebnimi potrebami takoj nazaj v šole

Delo, 17. novembra

Smo specialne pedagoginje in zaposlene v 1. in 2. triadi osnovne šole (OŠ) s prilagojenim programom.

Dne 17. novembra smo v Delu v rubriki Aktualno zasledile članek Otroke s posebnimi potrebami takoj nazaj v šole, v katerem gospa Martina Lešnjak Opaka predstavlja delo specialnega pedagoga kot varno, skoraj netvegano za prenos okužb, in navaja vrsto stvari, ki pa marsikje ne držijo ali pa zavajajo. Gospa javnosti prikazuje sliko, ki ne velja za vse šole! Martina Lešnjak Opaka izvaja individualne specialno pedagoške obravnave na redni OŠ in ne more govoriti v imenu vseh specialnih pedagogov, predvsem nas, ki delamo v OŠ s prilagojenim programom!

Medtem ko gospa Martina Lešnjak Opaka pravi, da v razredih sedi največ štiri ali pet otok, je dejanski normativ osem otrok, v višjih razredih tudi deset in dvanajst; dejansko število otrok v razredu ni daleč od tega. Marsikje so razredi premajhni, da bi sploh lahko govorili o varnostni razdalji in jo upoštevali. In treba je vedeti, da v šolah s prilagojenim programom ni kvadratur razredov večinskih šol. Poleg tega pa kvalitetno specialnopedagoško delo z otroki s posebnimi potrebami pomeni neposreden kontakt z otrokom, tudi dotik. Predvsem v nižjih razredih, kjer pa marsikdo od otrok nima še povsem usvojenih osnovnih higienskih veščin.

Nadalje gospa Martina Lešnjak Opaka argumentira, da je pri nas okuženih manj kot pet odstotkov otrok. Ta argument ni na mestu, saj ta delež ni dosti drugačen kot v celotni populaciji.

Pogosto se dogaja, da nekateri starši ne znajo ali pa nočejo prepoznati znakov bolezni in otroka pošljejo v šolo. Edino, kar je, je to, da so starši dolžni priti po svojega otroka, ko ga učitelj pokliče. Do takrat pa je otrok v šoli ... Učitelji se zavedamo, da smo izpostavljeni raznim virozam, okužbam ipd., to sodi k našemu poklicu, vendar pa je situacija v trenutnih razmerah specifična.

Vsaj pri nas ne drži, da se otroci različnih razredov ne družijo med seboj. Na primer: že v skupinah jutranjega varstva sta združena po dva razreda, tudi skupine podaljšanega bivanja sestavljajo učenci dveh razredov, včasih še kak več, saj je normativ v oddelkih podaljšanega bivanja večji.

Seveda je dejstvo, da otroci s posebnimi potrebami potrebujejo šolanje v šoli, kjer so poleg poučevanja specialnega pedagoga deležni tudi strokovnih obravnav logopeda, fizioterapevta ... Tudi če si starši še tako prizadevajo, ne morejo nadomestiti tega, kar jim nudi vzgojno-izobraževalna ustanova. Ampak pri tem se pozablja omeniti zdravje vseh, tudi učiteljev.

Varnost učiteljev (predvsem pri mlajših učencih in učencih s posebnimi potrebami) se v javnosti omenja redko ali pa sploh nič. Učitelj ima na voljo samo masko, sam pa si lahko kupi še vizir. Da o priporočenih distancah in razdaljah niti ne govorimo. Tega v praksi ni mogoče upoštevati, to prenese samo papir! Vsaka trgovka za blagajno, ki je z vseh strani ograjena s pleksi steklom, je bolje zaščitena kot učitelj. Naj citiram besede gospoda Štruklja, zapisane v Nedelu z dne 14. novembra 2020: »Po zdravstvenih delavcih, tudi tistih v domovih za starejše, so najbolj ogrožena skupina. V Sloveniji je dodatna težava, da imamo eno najstarejših populacij učiteljstva v Evropi.« V medijih lahko zasledimo tudi podatek, da v Franciji nosijo otroci maske od 6. leta dalje. Pri nas pa mlajši učenci v razredu mask ne nosijo.

Če torej v teh razmerah želimo odpreti osnovne šole s prilagojenim programom, bi morali narediti tudi kaj za varnost učiteljev. Vsekakor bi bilo treba sprejeti protokol, po katerem bi bolne učence odslovili že pred vrati šole, recimo tako, da bi vsem pomerili temperaturo. Podobno kot to počnejo v zdravstvenem sektorju, pa bi kazalo zaposlene in učence tudi redno testirati. Samo tako se lahko izognemo izpadu že tako kroničnega pomanjkanja ustreznega kadra v OŠ s prilagojenim programom.

In da ne bo pomote: vse spodaj podpisane si čim prej želimo nazaj v šolo med šolske klopi in svoje učence, ker je le to najbolj primerna in kvalitetna oblika dela za otroke, še posebej naše.

Urša Gašperšič Raič, Mojca Đukić, Damjana Škof Pavlinec