Vsi bratje!

Varovanje človeškega življenja je najvišja vrednota. Da išče človekovo življenje svoj smisel v dostojanstvu, inteligentnemu človeku ne bi smelo biti neznano.

Dostojanstvo zajema prav vsako točko na premici življenja: od otroštva, mladostnih let, srednje dobe, starosti; v vsaki točki, začeto v spočetju in sklenjeno v odhodu, smrti, tudi dostojnem končnem slovesu. Varovanje dostojanstva vseh, ne glede na fizično, duševno in socialno stanje; ne glede na spol, usmerjenost, politično usmeritev, nacionalno pripadnost; ne glede na talente in izobrazbo, poklic in status. Kadar na kogarkoli vseh teh posredno ali neposredno pozabljamo, ustvarjamo »kulturo smrti«. Še posebej pa jo ustvarjamo, kadar pozabljamo na tiste, ki potrebujejo našo pomoč: telesno ali duševno bolne, invalide, ljudi v revščini, v slabih delovnih pogojih, z minimalnimi plačami, odvisne od takih in drugačnih cenzusov, zlorabljene. Da, tudi ko pozabimo na zlorabljene. Tiste, nad katerimi se je ali se še izvaja teror moči. In da, mislimo tudi na spolno zlorabljene.

Ko pozabljamo nanje, sejemo krivico. Ko jih v svoji aroganci namensko spregledujemo, sejemo razdor.

»Vsi bratje« ni misel, lepa fraza, ki jo je izumil papež Frančišek. Je temeljno Kristusovo vodilo, ki kristjanom postavlja jasno navodilo za ustvarjanje »kulture življenja«. Kdor sebe dojema kot kristjana, nima izgovora, da deluje nasprotno. Komur je pripoznana posebna vloga, celo voditeljska vloga v Cerkvi, je njegova odgovornost za ustvarjanje »kulture življenja« še večja.

Država smo ljudje, ljudstvo. Država je tudi sistem. Želeti bi si bilo, da ga vodijo inteligentni in izobraženi ljudje, ljudje z odgovornostjo. Kot taki se bodo tudi zavedali, da ima država do svojega ljudstva pozitivne obveznosti, zavezujoče v ustavi. Mednje spada kot temeljna dolžnost varovanje človekovih pravic in svoboščin ter aktivno ustvarjanje pogojev, možnosti za uresničevanje socialnih pravic. Delujoč zdravstveni sistem, skrb za starostnike, paliativna oskrba, ustanavljanje in podpora delovanju socialnim ustanovam, skrb za duševno zdravje ljudi, kakovostno šolstvo, delovna mesta, delujoča infrastruktura, skrb za intelektualni in duhovni razvoj, tudi s priznavanjem velike vloge umetnosti, in še marsikaj bi lahko našteli, so odgovornosti, ki jih do ljudstva država ima. In s tem politiki. Vsi politiki namreč. In to ni stvar dobre volje.

Želimo si in upamo, da v zdravstvu in celotni socialni skrbi delajo ljudje, ki svoje delo opravljajo z znanjem in srčnostjo. Hvaležni za ves njihov trud – neizmeren je – hvala jim, da nesebično premagujejo strah!, a obenem z zavedanjem, da je to njihova poklicna zavezanost. Kot je učiteljeva, da poučuje s potrebnim znanjem in pristno empatijo. In to ni stvar dobre volje. Tako tudi od novinarjev pričakujemo zavzeto in resnično informiranje, osvetljevanje krivic, zločinov, izigravanj, zlorab vzvodov moči, kot tudi sporočanja o vsem dobrem in spodbudnem v naši človeški družbi, zato smo tistim, ki delo opravijo na tak način, tudi hvaležni, a hkrati to od njih pričakujemo. Vse to je zadeva poklicnih etik, ki niso izbirne.

V demokratični državi je vzpostavljen nadzor nad oblastjo, saj ne gre za zaupanje odločevalcem in odločitvam kar tako, samo po sebi. V tej luči tudi pomen vloge opozicije, ki je nosilka kritičnega odnosa do pozicije – ne glede na to, kdo je v kateri vlogi. Prav tako tudi protesti, v demokratični državi so legitimni. Seveda pa jih je (poudarjamo) treba izraziti primerno in dostojno.

Če je Cerkev institucija, ki je bila ustanovljena z namenom širjenja Ljubezni, prinašanja Življenja ljudem, potem je še toliko bolj kot država poklicana, da skrbi za prav vsakega, ki to skrb potrebuje, v vsakem času. Poklicana je k ustvarjanju možnosti, znotraj katerih bodo ljudje dobre volje bratje in sestre, v pristni skrbi za rane posameznika.

Znotraj Cerkve je ustanovljena komisija, ki se imenuje Pravičnost in mir. Torej je še posebej poklicana k ustvarjanju pravičnosti in miru, to je »kulture življenja«.

»Po njih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 20) V nadaljevanju se osredotočamo na dve izjavi komisije, podani v zadnjem času, in sicer z dne 28. oktobra 2020 ter 6. novembra 2020. Priokusom, ki sta jih izjavi pustili, se ne želimo izogniti. To bi namreč pomenilo opustiti mišljenje in uvid v vsakdan resničnega življenja v naši državi. Pomenilo bi tudi, da se obrnemo stran od Cerkve na Slovenskem. Ko Cerkev izgubi smer, »skrene«, ji morajo glasovi iz lastnih vrst dati sporočilo, da je treba kompas ponovno naravnati. Če pa vodstvo Cerkve najmočnejše sile usmerja v utišanje teh glasov, se uniči edina možnost, da bi rasli in napredovali. Vsi, ker smo na isti ladji. Ko imajo denar, ugled, položaji in s tem povezana moč večji pomen, kakor je ustvarjanje pravičnosti in miru, kulture življenja in širjenje Ljubezni, potem smo vsi skupaj v nevarnosti, da potonemo.

A bodimo usmerjeni v družbeno pravičnost, mir in varovanje človekovih pravic. Če je namen komisije osmišljen v prav tem in če je bil namen izjav dobronameren in dobroveren, spodbujamo in pozivamo, da se komisija, njeni člani skupaj s predsedujočim dr. Antonom Stresom, oglasijo tudi za vse tiste, ki ne vladajo in niso na poziciji moči. Da izpostavijo svoj glas za resnico. Pravičnosti in miru ne ustvarjamo poljubno na premici življenja in je zakoličimo od– do, kjer nam najbolj ustreza. Pravičnost in mir vsem. Tudi drugače mislečim, kajti le v dialogu z njimi, s tem, da jim bomo znali prisluhniti, bomo rasli v svoji človečnosti tudi sami. Z argumenti, ki smo jih v mišljenju izoblikovali in smo jih pripravljeni spremeniti, ko rastemo v dialogu z drugimi. Le tako je možno ustvarjati skupnost, širiti Ljubezen in Življenje.

Iz »kulture smrti« in »kulture delitve« v odsev presežnega, vsi bratje!

Ema Cerar, Ingrid Eržen, Robert Eržen, Nina Zupančič Križnar, Minko Križnar, Radomlje