Ali resnica in dobri človek še kaj štejeta?

osnetek je obkrožil svet. Politični novinar televizijske hiše CNN Van Jones je, takoj ko je bilo jasno, da bo novi predsednik ZDA postal Joe Biden, s solzami v očeh povedal: »To jutro je lažje biti starš in lažje je biti oče. Lažje je otrokom razložiti, da je značaj pomemben, da je pomembno govoriti resnico, da je pomembno biti dober človek. Mnogim je lažje. Če si v tej državi musliman, ne boš v skrbeh, ker predsednik noče, da si v državi. Če si migrant, ne boš več skrbel, ker je predsedniku malo mar, da ločujejo otroke od staršev.« Omenil je tudi žrtev policijskega nasilja Georgea Floyda in povedal, da so se z njegovimi zadnjimi besedami »ne morem dihati« v ZDA identificirali številni, saj se je zdelo, da je v zraku vedno manj kisika in da so rasisti nekoč delovali prikrito, zdaj pa so postali ponosni, da so rasisti.

Trump je samo v štirih letih politiki ukradel dostojanstvo in poteptal moralo. V javnost je katapultiral novi besednjak – če lahko njegovemu izrazitemu pomanjkanju besednega zaklada sploh tako rečemo –, ki je bil poln puhlic, groženj in laži. Na shodih je govoril predvsem o sebi, in ko je prenehal govoriti o sebi, je žalil druge: ženske, invalide, medije, Mehičane, Kitajce, znanstvenike, ekologe, trosil je laži kot Miklavž bombone, odkrito je podpiral rasizem, napadal civilna gibanja in resnico … Ves čas se je obnašal kot razvajen otrok. Na dan so prihajale zgodbe o nadlegovanju žensk, o tem, da se izogiba plačevanju davkov, da podpira bele supremaciste, o pandemiji je v času največje krize govoril take neumnosti, da so se strokovnjaki držali za glavo, da o teorijah zarote niti ne govorimo … A vendar se ni zgodilo nič; njegovi privrženci so mu ploskali in navijali, nekateri so se iz njegovih izjav norčevali in se počutili intelektualno vzvišene, drugi so nemočno strmeli.

Zato je bil prvi govor novega predsednika Joeja Bidna, v katerem je razlagal o solidarnosti, prijateljstvu in združeni Ameriki, pravi balzam, čeprav bi še pred manj kot desetletjem lahko zvenel precej klišejsko. Res, kako so se časi spremenili.

A zakaj sploh obnavljati to sramotno Trumpovo politično zgodbo? Prvič zato, ker je žal še ni konec, Amerika se je v njegovem mandatu razdelila kot Rdeče morje, ko ga je prečkal Mojzes. To ni več delitev na naše in vaše, temveč na nas in vse, ki so proti nam. Politika ni več stvar idej ali političnih programov, ampak je postala vojna proti vsem, ki mislijo drugače.

Drugič pa zato, ker se sprašujem, kako je možno, da moralni kriteriji v družbi – osnovne vrednote, o katerih starši učijo majhne otroke; da ne lažemo, da ne žalimo, da pomagamo šibkejšim, o bontonu ter o tem, kaj je prav in kaj narobe – tako hitro padejo oziroma se ljudem kar naenkrat ne zdijo več pomembni. Med Trumpovimi privrženci je veliko kristjanov, ki znajo na pamet našteti smrtne grehe, zanimivo, da jih ne prepoznajo, ko se pojavijo v dejanskem življenju.

Tudi vrednote države, o katerih poje Marseljeza, kot so svoboda, enakost, bratstvo, ki odsevajo na obzorju prihodnosti in lepijo ljudstvo, so danes za nekatere politike doma in v tujini postale predmet posmeha.

Trump je štiri leta vodil tudi vojno proti intelektualcem, umetnikom, znanstvenikom, rohnel je proti civilnim gibanjem, ki se borijo proti rasizmu in za pravice šibkejših, proti ekologom … Zgodovina jasno uči, da je demokracija najbolj napredovala takrat, ko so politiki znali vsem omenjenim skupinam in posameznikom podati roko, ko so njihove ideje vključili v

Psvoje politične programe in s tem vitalizirali družbo, ki je moralno napredovala. Drugače ženske še vedno ne bi imele volilne pravice in Rosa Parks bi še vedno sedela na tistem avtobusu v Alabami. Včasih se je to zgodilo tako počasi, da smo komaj opazili, a vendar so se stvari spreminjale na bolje. Kaj pa danes? Zdi se, kot da se zgodovina vrti nazaj in kot sesalec zagrabi za največje smeti in jih prenese v sedanjost. Vem, da je težko pisati o morali, ne da bi bil moralističen, a vendar. Morala ni le fraza. V debeli knjigi Pravičniški um (Založbi UMco, Penca in drugi, prevod Janez Penca) moralni filozof Jonathan Haidt piše o tem, zakaj »dobre ljudi ločujeta politika in religija«, zakaj se delimo na leve in desne, in se med drugim tudi sprašuje, ali so za to krivi možgani in kakšne so rešitve za življenje v slogi, saj praksa kaže, da so uspešne države najmanj politično razdeljene.

Haidt v tem delu tudi zelo jasno napiše, kaj so pravzaprav moralni sistemi, in ker se zdi, da so politiki nanje pozabljajo, se splača znanje obnoviti. »Moralni sistemi so med seboj prepleteni nizi vrednot, kreposti, pravil, običajev, identitet, institucij, tehnologij in razvitih psihičnih mehanizmov, ki delujejo skupaj tako, da zatirajo ali nadzorujejo posameznikovo koristoljubje in omogočajo nastanek sodelovalnih družb.«

In zdaj se vrnimo v domovino. Zapisano z lahkoto lahko preslikamo na stanje slovenske aktualne politike oziroma delovanje vladajoče stranke. Ni čudno, da ima predsednik vlade tako rad Trumpa. Tudi Slovenija že od druge svetovne vojne ni bila tako zelo razdeljena, prebivalci države že dolgo niso bili tako polni prezira do drugače mislečih kot v tem trenutku, nobena vlada doslej ni vodila takšne vojne proti kulturi, umetnikom, intelektualcem, nobena ni tako javno nasprotovala evropskim vrednotam. V čigavem imenu predsednik vlade javno podpira Trumpa? V čigavem imenu si dopisuje z glavnimi akterji v EU? Kdo mu je dal legitimno pravico, da to dela v imenu vseh državljanov? Kaj pa mi, ki se ne strinjamo? Kako malo stika ima z realnostjo, ko v pismu evropskim funkcionarjem ves čas opleta s krivicami, ki jih je storil komunizem, medtem ko vsi vemo, da je bil v komunistični partiji in v Jajcu, in to počne v imenu mnogih, ki nismo bili niti v partiji niti v Jajcu in nas zanima predvsem prihodnost?

S kakšno neverjetno lahkoto je preživel tudi državni sekretar za nacionalno varnost, ki prihaja iz stranke SDS, potem ko je objavil tvit s fotografijami štirih belopoltih žensk z različno barvo las – črnolaska je manjkala – in zraven napisal, da je to vsa raznolikost, ki jo potrebujemo v Evropi. Je lahko bil še bolj šovinističen in rasističen hkrati? Se mu je zdelo, da je to domoljubno dejanje? Še pred desetimi leti bi moral zaradi tako rasističnega dejanja brezpogojno odstopiti. In zakaj ne bo? Zakaj se počuti tako varnega?

Ker živimo v državi, v kateri se predstavniki oblasti požvižgajo na demokratska načela?

Jonathan Haidt v omenjeni knjigi opisuje pripoved iz Platonove Države, v kateri Glavkon izziva Sokrata, češ, naj mu dokaže, ali je res pravičnost prava človekova pot do sreče. Sam verjame, da so ljudje pošteni le zato, ker se bojijo kazni in posledic, saj bi to lahko škodovalo njihovemu ugledu. Ali je pravičen mož s slabim slovesom srečnejši kot krivičen mož, ki ga imajo vsi za dobrega?

Sokrat mu razloži, da je pravičen človek kot pravično mesto, v njem vladata skladnost in sodelovanje, vsak dela svoje delo – vladarji vladajo, kmetje kmetujejo –, vsi prispevajo k skupnem delu. V mestu pa, v katerem vlada krivičnost, si dobiček deli le ena skupina, ki ves čas spletkari proti drugi, živi dobro na račun šibkih in takšen polis se hitro pogrezne v kaos »brezobzirnega koristoljubja«.

A danes tako kot resnica tudi ugled ne šteje več. Čeprav zgodovina zna dobro razbirati zrnje od plev. Nekatere stvari, kot so človeškost in vrednote, preživijo atomske zime in so večne. Ni čudno, da tako radi citiramo Platona, ki je živel pred 2500 leti in so njegove resnice tudi danes še žive.

Kot pravi žlahten konservativni kolumnist New York Timesa David Brooks: »Črta, ki ločuje dobro in zlo, ne gre skozi države, niti ne ločuje razredov ali političnih strank – ampak vodi le skozi človeško srce.«